Katere cilje je Rusija sploh dosegla?

Ukrajinska vojaška obveščevalna služba (HUR) naj bi 30. maja izvedla napad na rusko vojaško bazo v Vladivostoku, skoraj 7.000 km od ukrajinske meje. Po navedbah vira iz HUR sta eksploziji prizadeli območje, kjer je bil nastanjen 47. ločena zračnodesantni bataljon 155. ločen gardijske brigade mornariške pehote, ki je sodelovala v bojih v Ukrajini, vključno z Mariupolom in Vuhledarjem. Lokalni mediji so poročali o dveh glasnih eksplozijah in začasnih zaporah cest, vendar niso omenjali vojaške baze. Ruske oblasti so eksplozije pripisale vžigu plinskih jeklenk v vozilu. Če bo potrjeno, bi bil to najdaljši znani ukrajinski napad na rusko ozemlje doslej. Po zdaj že večmesečni vojaški prisotnosti Ukrajine na ruskih tleh, izvajanju napadov tako daleč stran in zelo počasnem razvoju glede pogajanj se neglede na prav tako počasno rusko napredovanje na fronti v Donbasu postavlja vprašanje, kaj je Rusija do zdaj pravzaprav sploh dosegla.

Nekateri ruski podporniki še vedno vztrajajo na tezi, da se bo zdaj zdaj Ukrajina zlomila, Rusija pa jo bo povozila. A tudi te napovedi že zdavnaj niso več tako glasne, kot so bile pred letom, kaj šele dvema. Ruska stran se pripravlja, da kakršenkoli razplet razglasi za veliko zmago, kar jim lahko tudi uspe, če bo oblast Vladimirja Putina poskrbela tudi za to, da je povsem pozabljen originalni načrt za »posebno vojaško operacijo«, ki ga je Putin v nagovoru predstavil na dan invazije. Cilji, ki jih je po mnenju mnogih poznavalcev v skladu s takratnimi napovedmi Putin verjetno nameraval doseči v nekaj tednih, po več kot treh letih ostajajo daleč od dosega.

Demilitarizacija Ukrajine

Ukrajina naj bi predstavljala neposredno vojaško grožnjo, zato je bila demilitarizacija eden osrednjih ciljev invazije. Konkretno naj bi radikalno zmanjšala ali povsem eliminirala ukrajinske vojaške zmogljivosti, kar bi dejansko pomenilo njeno popolno podreditev sebi, danes pa je posledica invazije povsem obratna. Ukrajina se je že od okupacije Krima leta 2014 vse bolj vojaško krepila, kar je bilo demonstrirano ob visokem uspehu pri obrambi večine svojega teritorija. Kot je znano, naj bi Rusija vključno s Krimom danes okupirala okoli 19 % ukrajinskega ozemlja. Kot pa opozarjajo predvsem podporniki Rusije, počasi pridobiva še več. A vendar je hitrost osvajanja izredno počasna, primarno zaradi ukrajinske vojaške obrambe.

Še zdaleč ne gre le za subvencije, ki jih je Ukrajina prejela od zahoda, zaradi invazije je izbruhnila tudi domača obrambna proizvodnja. Narasla je z 1 milijarde dolarjev v letu 2022 na 35 milijard dolarjev v treh letih. Približno 40 % orožja za frontno linijo in skoraj vsi droni ter orodja za elektronsko vojskovanje so zdaj proizvedeni v državi. Razvili so tudi več različnih vrst dronov, vključno z droni kamikaze z dolgim dosegom, ki so sposobni napasti cilje na razdalji več kot 1000 kilometrov, in pomorskimi droni, ki so izzvali rusko črnomorsko floto. Država je od leta 2022 podvojila proizvodnjo sistemov za elektronsko vojskovanje, pri čemer zasebna podjetja vodijo inovacije na področju tehnologij za motenje in proti-dronov. To še ne pomeni, da je Ukrajina v prednosti, a zagotovo ni demilitarizirana.

»Denacifikacija« Ukrajine

Očitki o razširjenosti nacizma med Ukrajinci obstajajo od druge svetovne vojne, ko je ukrajinski narod iz upora proti Rusom v velikem delu paktiral z Nemčijo, a pri Putinovem govoru ob začetku invazije je objektivno šlo za zavajanje in slikanje napačne slike. Čeprav ni eksplicitno izrazil, kaj misli z denacifikacijo, je mislil na ukrajinsko vlado, ki naj bi bila polna neonacistov, z Judom Volodimirom Zelenskim na čelu. »Neonacistična« vlada ostaja trdno v položaju, izredne razmere pa Zelenskemu celo omogočajo, da svoj mandat podaljšuje in prelaga volitve, kar lahko dela, dokler se invazija ne zaključi. Ker je prevzem Kijeva po videnem v zadnjih treh letih nerealističen, je ta cilj nemogoče doseči. Ankete, ki so sicer zaradi vojnega stanja lahko tudi vprašljive, kažejo visoko podporo, ki je vidna tudi s tem, da ni nobenih opaznih gibanj ali pozivov proti Zelenskem, prav tako pa ima podporo velike večine zahodnih voditeljev.

Kljub temu je denacifikacija še vedno eden osrednjih elementov ruske retorike. Marca 2025 je zunanji minister Sergej Lavrov ponovno poudaril, da ostaja denacifikacija prednostna naloga, in Ukrajino obtožil zatiranja ruskega jezika in kulture. Poleg tega je decembra 2024 predsednik Vladimir Putin vključil »denacifikacijo« v posodobljeno državno strategijo za boj proti ekstremizmu, Ukrajino označil za glavni vir ekstremizma in jo obtožil širjenja neonacističnih idej. Poznavalci temu pripisujejo predvsem vlogo ustvarjanja upravičenosti do vojaškega spopada.

Zaščita rusko govorečega prebivalstva Donbasa

Čeprav je ta cilj Rusiji z zavzetjem večjega dela Donbasa uspel, pa je tudi ta zmaga napol Pirova. Kljub zavzetju prav na tem območju poteka večina bojev, kar prebivalstvu, tudi tistemu, ki živi na osvojenih ozemljih, radikalno zmanjšuje kvaliteto življenja. Do konca leta 2025 bi po mnenju poznavalcev Rusija ob stopnjevanju napadov in prodorov celo osvojila celoten Donbas, vendar je za to že zdaj plačala veliko ceno, ki še dolgo ne bo pokrita. To velja tako za vojaške izgube kot obsežno uničenje infrastrukture v regiji.

Konflikt je povzročil množično razseljevanje in trpljenje civilistov v Donbasu. Razmere ostajajo kritične, saj nadaljevanje sovražnosti še poslabšuje humanitarno krizo. Mednarodna skupnost v veliki meri vidi izraženi cilj Rusije zaščite rusko govorečega prebivalstva kot izgovor za ozemeljsko širitev. Generalna skupščina Združenih narodov je ponovno potrdila suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine ter pozvala k celovitemu, pravičnemu in trajnemu miru v skladu z Ustanovno listino ZN.

Priznanje Donecka in Luganska kot neodvisnih držav

Tega cilja niso nikoli zares imeli v načrtu, saj so že po nekaj dneh po okupaciji organizirali sicer kontroverzna referenduma, po katerih so ozemlje uradno priključili Ruski federaciji. Entiteti tako kot del Rusije nista priznani od nobene druge entitete, izrecno pa so to zavrnili v Združenih narodih. ZN so se priključile tudi Združene države Amerike in Evropska unija s svojimi zaveznicami.

Preprečitev vstopa Ukrajine v NATO

Po ruskih trditvah naj bi vstop Ukrajine v Nato pomenil temeljno strateško grožnjo. Čeprav Ukrajina še vedno ni članica, pa so se po invaziji procesi začeli pospeševati. Tudi sicer je Ukrajina okrepila sodelovanje z Nato prek skupnih vojaških vaj, izmenjave obveščevalnih podatkov in obrambnih reform, namenjenih izpolnjevanju Nato standardov. V odziv na trenutni konflikt so članice Nata Ukrajini zagotovile znatno vojaško pomoč in varnostna zagotovila, s čimer so Ukrajino še bolj približale ciljem zavezništva.

Ukrajinsko javno mnenje vse bolj podpira članstvo v Natu, saj ga vidi kot bistvenega za varnost in suverenost države. Rusija še naprej nasprotuje ukrajinskim prizadevanjem za vstop, pri čemer navaja varnostne pomisleke. Njena prizadevanja, da bi Ukrajino odvrnila od približevanja Natu, so bila neproduktivna, saj je invazija okrepila tako ukrajinsko odločenost kot tudi zahodno podporo za vključitev Ukrajine v evro-atlantsko strukturo.