Kako dvolični starši ustvarjajo ateiste in zakaj je to tudi javnozdravstveni problem

Opuščanje obveznega verskega pouka v šolah opazno zmanjšuje kasnejšo religioznost učencev, kažejo študije, ki smo jih obravnavali v članku pred meseci.

Jasno je, da ima poleg šolskega sistema prste vmes pri oblikovanju otrokove vernosti predvsem primarna družina. Pri tem pa ni pomembno le, koliko starša o veri govorita, ampak še posebej, kako jo živita v praksi. S tem lahko pomembno prispevata tudi k otrokovi psihološki dobrobiti v odraščanju in kasneje.


"Morda vedno več ljudi postaja nevernikov zato, ker jim vera (oz. prepričanje) med vzgojo ni bila predstavljena na kakršenkoli znaten ali robusten način," je pomislil ameriški raziskovalec Joseph Langston, preden se je lotil študije, s katero je hotel ugotoviti, kako pomembna je verodostojnost staršev, ki vero predajajo, za njen uspešen prenos. Z drugimi besedami, kako pomembno je to, koliko starši svoja prepričanja potrjujejo s svojimi dejanji, v primerjavi z drugimi očitno pomembnimi dejavniki (denimo ali starša otroka delita enako versko prepričanje, ali je otrok odraščal v običajni dvostarševski družini, kakšna je bila kakovost odnosov itd.).

Nekaj čez 5 tisoč ateistov so tako povprašali o starosti, ko so nehali verjeti v Boga, o tem, kako kredibilni so bili pri prenašanju svojih prepričanj njihovi starši, in drugih faktorjih. Anketiranci, katerih starši so svoja prepričanja dosledneje potrjevali z dejanji – denimo da so bili pošteni do soljudi, tako kot jih je učila njihova vera – so se v ateizem "spreobrnili" kasneje.

Pomembnost dejanj

Študija je potrdila mnoge predhodne ugotovitve, ki so dokazale pomembnost "potrjevanja besed z dejanji" pri prenosu prepričanj – pokazale so, da smo ljudje nagnjeni k temu, da bolj verjamemo določenim izjavam, če so potrjene z dejanji (npr. da človek, ki trdi, da so modre gobe užitne, te tudi zaužije). Navidez povsem logične ugotovitve so psihologi z zanimanjem preiskovali posebej v kontekstu verskih prepričanj.

Poleg že opisane študije je npr. zanimiva tudi Dudleyjeva, ki je ugotovila, da je ključen dejavnik pri tem, ali bo posameznik ostal v Adventistični cerkvi, to, kako pogosto je udeležbo obredov videl pri svojih starših in kako redno so slavili Boga skupaj. Podobno sta dva raziskovalca leta 2006 dokazala, da so starši, ki pomen, pripisan veri, dokazujejo s svojo redno udeležbo pri bogoslužju, pri vzgoji vernosti svojih otrok uspešnejši.

Langstonova raziskava je poleg tega pokazala še, da je starost, pri kateri je posameznik postal ateist, višja, če je bil pomen, v družini pripisan veri, večji, in manjša, če je bilo v družini glede tega več proste izbire ali več konflikta.

Pri prenosu vere na otroke so sicer glede na študije najuspešnejši muslimani (85 %), za njimi Judje (82 %), nato z 62 % evangeličani in 43 % katoličani.

Religioznost brani pred tegobami pubertete

Pa je z golega psihološkega stališča to, da otroci ohranijo vero staršev in ne postanejo brezbožci, sploh nekaj dobrega? Slavni biolog in zastavonoša modernega ateizma Richard Dawkins denimo jasno trdi, da ne: "Spolna zloraba je nedvomno grozljiva, vendar je njena škoda verjetno manjša od dolgotrajne psihične škode, ki jo je povzročila katoliška vzgoja," celo pravi. A dejstva, ugotovljena s pomočjo raziskav, dokazujejo prav nasprotno.

Ta namreč kažejo, da so otroci, vzgajani v religioznem oz. duhovnem okolju, opazno bolje zavarovani pred velikimi nevarnostmi pubertete: med tistimi, ki so se vsaj enkrat tedensko udeleževali bogoslužij, molili ali meditirali, so raziskovalci opazili manj depresije, zlorabe drog, zgodnjega seksa in spolnih bolezni, hkrati pa več občutja sreče, več pripravljenosti za prostovoljstvo itd.

"Verske prakse, kot so udeležba bogoslužij in molitev, zares oblikujejo zdravje prebivalstva in bi se o njih moralo razpravljati ter jih upoštevati pogosteje," ugotavlja avtor raziskave, dr. VanderWeele s harvardske univerze: "Če nič drugega, so lahko starši, ki svoje otroke vzgajajo v veri, potrjeni v tem, da, vsaj v povprečju, ustvarjajo pomembne psihološke in vedenjske zdravstvene koristi, ki jih bodo njihovi otroci odnesli s seboj v odraslost."