Kajni in Abeli sodobnega časa (6. del): Strankarstvo na Slovenskem med II. svetovno vojno

Na protipartizanski strani je bil popoln idejni, organizacijski in vojaški nered. Sovražnikov niti niso potrebovali, saj so bili sami sebi največja nesreča. Narod pa je trpel.

13. oktobra 1942 je Franc Štadler v vratolomni akciji na domu umoril bana Marka Natlačena. Že tako zmedena klerikalna stranka je ostala brez uradnega voditelja v domovini. To je okrepilo položaj Mihe Kreka v emigraciji, kjer je skupaj z Izidorjem Cankarjem in dr. Alojzom Kuharjem pri vladi zastopal SLS oziroma kar Slovence. Med to trojico je bil brat Lovra Kuharja daleč najsposobnejši. Tudi pri Angležih je užival veliko spoštovanje. Večje kot doma. Zelo sposoben in razgledan klerikalni politik je bil tudi urednik Slovenca Ivan Ahčin, sociolog, ki je slovel po svoji nestrpnosti do komunistov in prostozidarjev. Na začetku leta 1942 se je umaknil v Rim in delal predvsem na vzdrževanju stikov.

Vosovski umori

Mnogi ob teh umorih opozarjajo še na smrt enega vodilnih komunistov, Toneta Tomšiča, ki naj bi bil žrtev konflikta s Kidričem ali Kardeljem. Decembra 1941 so ga Italijani skupaj z ženo ujeli in zaprli. Pred italijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bil obsojen na smrt in 21. maja 1942 ustreljen. Zanimivo je, da je očitek o izdaji njegovih »tovarišev« slišati predvsem iz komunističnih vrst. Pri tem se sklicujejo na dejstvo, da že pripravljena skupina, ki jo je vodila znana odvetnica Ljuba Prenner, tega ni smela izvesti. Ko ga je ona o tem obvestila, je tudi sam izjavil, da ga nočejo rešiti.

Partija, ki se je skrivala za OF, je bila v bistvu edina stranka, ki je ne samo delovala, ampak tudi napredovala. Umori Vosa, ki sta ga dejansko vodila Edvard Kardelj in Zdenka Kidrič – ta je bila v tem pogledu nadrejena možu Borisu – so zelo odmevali. Njihove žrtve so imele še srečo, ker so bile praviloma hitro ubite. Povsem drugače pa je bilo na podeželju, kjer se manjše partizanske enote niso izogibale usmrtitvam nezaželenih, kritičnih, potencialnih nasprotnikov. Praviloma so jih borci z izkušnjami v mesarstvu zmasakrirali, kar so partizanski zgodovinarji imenovali »nehumani uboji«. Kakšni so humani?