Kaj smo se naučili na volitvah 2026

Luka Svetina
POSLUŠAJ ČLANEK

Kot vse kaže, bo Gibanje Svoboda Roberta Goloba za mišjo dlako relativni zmagovalec državnozborskih volitev, razen če glasovi po pošti iz tujine (teh je bilo leta 2022 več kot 14.000, a niso bistveno spremenili razmerja moči) česarkoli ne obrnejo. A dejstvo je, da je izplen dveh največjih parlamentarnih strank pat pozicija, ki se ne bi bistveno spremenila, tudi če bi SDS na koncu osvojil 29 poslanskih mandatov, Svoboda pa 28. Obe stranki imata težko, če ne skorajda nemogočo pot do števila 46. 

Najprej, kako je mogoče, da smo se sploh znašli v tako napeti situaciji, če pa je Svoboda tri leta v anketah javnega mnenja zaostajala za stranko Janeza Janše in če je imela Golobova vlada tako katastrofalne rezultate? Analiza starostne strukture volivk in volivcev o tem pove vse. V starostni skupini od 18 do 24 let je SDS slavil prepričljivo zmago – 25,5 odstotka, Svoboda na drugem mestu je s 16,6 odstotka komaj prehitela tretjeuvrščeni desnosredinski trojček s 13,4 odstotka. To seveda kaže, da tudi Slovenija sledi globalno in evropsko opaženim trendom, da se najmlajša generacija z volilno pravico, generacija Z, obrača v desno. Desna sredina je še vedno prepričljivo v vodstvu tudi med volivci iz delovne populacije, ki ustvarja družine in plačuje previsoke davke (25–44 let). SDS je tu dobila 25,6 odstotka glasov, Svoboda 21,7 odstotka, desnosredinski trojček pa 11,3 odstotka. Prihodnost za desno sredino je torej vsekakor svetla. Splača se graditi na odnosu in zaupanju mladih volivcev. 

Skrivnost uspeha Svobode se skriva v predvidljivem obnašanju najstarejše in najštevilčnejše starostne skupine, »babyboom«, rojene med letoma 1946 in 1964, ki je danes praviloma že upokojena in šteje več kot 650.000 pripadnikov, zanjo pa je značilno, da je primarni vir informacij, ki mu zaupajo in na katerega se zanašajo, še vedno nabor osrednjih tradicionalnih medijev, ki usmerjajo njihovo mnenje. Tako z anketami kot v zadnjem tednu pred volitvami tudi z novinarskimi spini okrog vsebine prisluhov, ki so razgalili korupcijo v vrhu slovenske politike in sprego s sodstvom, ko so mediji zgodbo zapeljali proč od vsebine k izvoru posnetkov ter v središče za tarčo spet uspešno postavili Janeza Janšo in njegovo poznanstvo z izraelskimi obveščevalci. Pri tem so popolnoma nekritično povzeli obtožbe nevladnikov in kabineta predsednika vlade, ki je za svojo predvolilno kampanjo zlorabil celo obveščevalno-varnostno agencijo SOVA. Ovekovečenje obtožb Goloba, da gre za veleizdajo Slovenije, pa čeprav očitek na račun osamosvojitelja, je bil očitno dovolj za »antijanševsko« mobilizacijo. Rezultat? V starostni skupini nad 65 let je za Gibanje Svoboda glasovalo kar 42 odstotkov volivcev, za SDS samo 24,5 odstotka. 

Dan po volitvah je tudi dan, ko svoja vrata odpre pekarna zarečenega kruha, ko začne iz nje mamljivo dišati. Ne da bi kateri od voditeljev strank, ki so se uvrstile v državni zbor, požrl svojo besedo, naslednje koalicije ni mogoče sestaviti. Robert Golob je na petkov pogovor že povabil predstavnike vseh strank, razen SDS. Iz desnosredinskega trojčka NSi, SLS in Fokus prihajajo jasni signali, da z Golobom in Svobodo v koalicijo zagotovo ne pojdejo. Če ne bodo izdali svojih volivcev, ki bi jim po zadnjih štirih letih mrcvarjenja to bržkone težko oprostili, poskusa raznobarvne vlade Svobode, NSi, SD in Demokratov ne more biti. Precej bližje smo scenariju, da se neka večina oblikuje okrog Roberta Goloba in Janeza Janše. Jeziček na tehtnici sta stranki Resni.ca Zorana Stevanovića in Demokrati Anžeta Logarja. Oba sta se pred volitvami javno deklarirala, da ne gresta ne v vlado, ki bi jo vodil Golob, ne v vlado, ki bi jo vodil Janša. Pri tem imata tako Stevanović kot Logar skupno točko: svoj program bi bistveno lažje udejanjila v desnosredinski vladi, ki zagovarja nižje davke, močno gospodarstvo s svobodno pobudo in ureditev zdravstva brez ideološke vojne z zdravniki. 

Kot je bilo že slišano v številnih mnenjih, bi za to plačala visoko ceno – medijski stampedo in histerijo nevladnikov zaradi vrnitve Janše na oblast. Pa tudi pri lastnih volivcih. Stevanović je stranko zgradil v kovidnih časih na krilih ljudi, jeznih na ukrepe. Logar je obljubljal povezovanje čez pol, česar pri Janši ne bo, razen če ga vidimo v sodelovanju z Resni.co. A dejstvo je, da si njuni poslanci ne želijo na predčasne volitve, s čimer morda izgubijo enkratno priložnost za štiri leta zelo dobro plačane službe: pritisk, da se vendarle sestavi neka vlada, bo velikanski. Pa tudi poskusi podkupovanja in lomljenja hrbtov se bodo slejkoprej začeli. Levi lahko ponudijo več, ker so na oblasti, a levosredinska vlada bi bila vsebinsko popolnoma nefunkcionalna in bi vodila v predčasni propad. Desnosredinska vlada bi lahko delala dlje, morda do konca. Račun na volitvah pa bi tako ali drugače prišel. 

Naj dodamo še to, da v trikrožnem sistemu voljenja novega predsednika vlade predčasne volitve niso verjetne. Predsednik vlade le enkrat potrebuje 46 glasov. Drugo vprašanje pa je, kaj potem lahko dela in dobrega naredi za Slovenijo. Pred nami so zelo negotovi časi. 

Ne da bi kateri od voditeljev strank, ki so se uvrstile v državni zbor, požrl svojo besedo, naslednje koalicije ni mogoče sestaviti. 

(D244, 3)

Izbrano za naročnike
Nova iranska doba (3. del): Homeinijeva teokratska država
Terminologija, ki podaljšuje mitologijo (9. del): Osvobodilna fronta je bila sopomenka za komuniste
Male neumnosti velikega socializma (9/12): Umrl je naš Tito
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Bumerang
  • 11. 02. 2026
Burek predsednika vlade
  • 18. 02. 2026
Politika kot lepotno tekmovanje?
  • 04. 02. 2026