Kaj se skriva v ozadju Trumpove trgovinske vojne?

Napad predsednika Donalda Trumpa s carinami proti trgovinskim partnerjem ZDA se zdi maščevalen in potencialno samouničujoč, vendar pa se v ozadju skriva več, kot se morda zdi na prvi pogled. 

Za razumevanje dogajanja je morda koristno branje dokumenta z naslovom Uporabniški priročnik za prestrukturiranje globalnega trgovinskega sistema, ki ga je napisal Trumpov novi predsednik Sveta ekonomskih svetovalcev Stephen Miran. 41-stranski dokument, objavljen novembra 2024, trdi, da ima vloga ameriškega dolarja kot svetovne rezervne valute tako prednosti kot slabosti. Dokument ponuja nekakšen intelektualni okvir za večino tega, kar Trump trenutno počne z varnostno in trgovinsko politiko. 

Kot poroča Nordea, je po Trumpovem mnenju glavni razlog za propad ameriških sanj umetno močan dolar, ki je privedel do razgradnje ameriške proizvodnje in izgube dobro plačanih delovnih mest v proizvodnji. Močan dolar je posledica njegovega statusa rezervne valute, ki povečuje naložbe v ZDA. Ker je lokalna proizvodnja nekonkurenčna, so ZDA nato prisiljene povečati uvoz, zaradi česar so pri številnih dobrinah odvisne od tujih držav. Ker druge države (na primer Kitajska) nepošteno podpirajo svoje proizvodne sektorje, se težava še povečuje. S tem problemom je povezana tudi vloga ZDA kot globalnega policaja, ki jim nalaga veliko breme vojaških stroškov, kar spet vodi v javne primanjkljaje in dolgove (enostavno financirane zaradi statusa dolarja kot rezerve). 

Razmišljanje je naslednje: da bi ZDA spravile sistem v bolj »pravično« ravnovesje, bi morale zahtevati šibkejši dolar in destimulirati uvoz, da bi ponovno oživile domačo proizvodnjo. Druge države pa bi morale prisiliti, da same plačajo večji delež obrambnega računa in sprejmejo nižje izplačilo svojih ameriških zakladnic za plačilo preteklih varnostnih jamstev. Države, ki se ne strinjajo s temi pogoji, je treba pustiti na hladnem. 

Naredimo dolar zopet šibek 

Dolar ostaja dosledno precenjen, zaradi česar je ameriški izvoz manj konkurenčen v tujini, medtem ko deluje v korist držav, kot je Kitajska. Prednost je, da ameriški potrošniki dobijo poceni kitajsko blago, slaba stran pa je, da se blago, nekoč izdelano v ZDA, zdaj izdeluje v tujini. Če želi Trump preseliti proizvodno dejavnost nazaj v ZDA, je potrebno radikalno prestrukturiranje svetovnega trgovinskega sistema – carine pa so eno od orodij za dosego tega cilja. 

Precenjenost dolarja izvira iz njegove vloge svetovne rezervne valute. Države plačujejo uvoženo blago z ameriškimi dolarji, pri čemer morajo centralne banke imeti dovolj le-teh v rezervi, običajno v obliki visoko likvidnih kratkoročnih zakladnih menic. Države, kot sta Kitajska in Japonska, imajo mešanico zakladnih menic in ameriških državnih obveznic z daljšim datumom, ki prinašajo višje obresti, a so tudi podvržene večjim nihanjem, ko ZDA prilagajajo obrestne mere.  

Končni rezultat tega je povpraševanje po »rezervnih sredstvih« v ameriških dolarjih v obliki obveznic in zakladnih menic, skupaj s statusom varnega zavetja dolarja pa to krepi njegovo precenjenost. Miranov predlog je, da bi carine uporabili kot pogajalsko orodje za znižanje vrednosti ameriškega dolarja. 

S takšno potezo bi ameriški izvoz postal bolj dostopen tujim trgom, vrednost velikih kitajskih zalog ameriške valute pa bi se zmanjšala. 

Sporazum Mar-a-Lago 

Carine pa se morda uporabljajo tudi, da bi prisilili trgovinske partnerje v to, kar Miran imenuje »sporazum Mar-a-Lago«. 

Za to obstaja precedens. Sporazum Plaza iz leta 1985 je bil sporazum med ZDA, Francijo, Nemčijo, Japonsko in Združenim kraljestvom za vztrajno slabitev dolarja, čeprav je bil ustavljen dve leti pozneje s sporazumom iz Louvra iz leta 1987. Čeprav so bile gospodarske koristi sporne, je v tem obdobju prišlo do znatne depreciacije ameriškega dolarja proti japonskemu jenu in nemški marki v korist ameriških izvoznikov. 

A glede na sedanje razmere Kitajska nima veliko spodbude, da bi prostovoljno privolila v krepitev svoje valute in tako bolj preusmerila trgovinsko bilanco na ZDA. 

»Japonska, Združeno kraljestvo in potencialno Kanada in Mehika bi se lahko izkazale za bolj primerne za valutne intervencije, vendar niso dovolj velike v današnjem svetovnem gospodarstvu, da bi dosegle želeni cilj,« piše Miran.  

»Lažje si je predstavljati, da po vrsti kaznovalnih carin trgovinski partnerji, kot sta Evropa in Kitajska, postanejo bolj dojemljivi za nekakšen valutni dogovor v zameno za znižanje carin.«

Predlagani sporazum Mar-a-Lago predvideva tri kaznovalne ukrepe, s katerimi bi države prisilili, da pristopijo k mizi: 

• Carine; 

• Odstranitev varnostnih zagotovil ZDA za države, ki ne sodelujejo; 

• Obdavčitev plačil obresti ameriških zakladniških vrednostnih papirjev v lasti centralnih bank, ki ne želijo sodelovati. 

Medtem ko Trump ni nikoli odkrito zagovarjal ideje o takšnem sporazumu, bi lahko nekatere njegove politike delovale v tej smeri. Grožnja umika ZDA iz Nata in tesnejše vezi z Rusijo so pripeljali do velikega povečanja evropskih obrambnih izdatkov. Zaradi višjih carin je več podjetij objavilo velike naložbene načrte v ZDA. Tudi dolar je oslabel, predvsem zaradi odstopanja svetovnih vlagateljev od ameriških delnic.

Imajo ZDA še dovolj gospodarske in diplomatske moči? 

Da bi prepričale zaveznike, da popustijo, in prepričale tekmece, da spremenijo smer, bi morale Združene države najprej pokazati več odločnosti – in več usposobljenosti – pri izvajanju težkih korakov v smeri ponovne industrializacije, ki ne zahtevajo tujega dogovora. Ko bo ameriška ponovna industrializacija videti verodostojna, pa bo verjetno lažje vključiti druge države v ta prizadevanja in se morda pogajati o pomirjanju napetosti s Kitajsko pod pogoji, ki so razumno ugodni za Združene države. Danes najbolj pereče vprašanje za Trumpovo administracijo ni, ali je sporazum iz Mar-a-Laga zaželen, ampak ali imajo Združene države še vedno gospodarsko in diplomatsko moč, da ga dosežejo, so prepričani pri The American Conservative. 

Medtem ko lahko dele Miranovega Mar-a-Lago sporazuma že vidimo v akciji, pri Nordei dvomijo, da bomo videli globalno usklajen posel kot je bil sporazum Plaza. Takrat so večino valut še vedno upravljale centralne banke, finančni trg pa je imel veliko manjšo vlogo v gospodarstvih. Trenutno bi bilo veliko težje učinkovito nadzorovati raven dolarja. Neplačilo dolga državne blagajne ZDA bi zagotovo privedlo do precej šibkejšega dolarja, vendar bi imelo veliko neželenih stranskih učinkov. Če bo Trumpova administracija začela predlagati takšno zamisel, bi to lahko povzročilo izrazito razprodajo na ameriškem trgu obveznic. 

Ne glede na usklajen dogovor o oslabitvi dolarja še vedno pričakujejo, da bodo posledice politik ZDA sčasoma oslabile dolar. Bolj izolacionistične ZDA bi morale sčasoma privesti do manj tujih naložb in nižjih stopenj rasti, prav tako kot bolj restriktivna fiskalna politika. Večja evropska poraba za obrambo in infrastrukturo pa bo povečala rast in zmanjšala gospodarski zaostanek za ZDA, obenem pa odprla priložnosti za naložbe zunaj ZDA.