Kaj prinaša Združena desnica, nastajajoči četrti steber desno od sredine

Po Združeni levici, ki je medtem že razdružena, Slovenija dobiva še združeno desnico. Sestavljata jo Franc Kangler in Aleš Primc.

Med več kot šestdesetimi evidentiranimi kandidati za skupno listo naj bi bili po pisanju Večera nekdanji odpadli poslanci SDS Franc Pukšič, Pavel Rupar in Mirko Zamernik. K tem bo Primc najbrž priključil še svoje adute: Metko Zevnik, Francija Donka, zimzeleno Angelco Likovič in pomladno zeleno Normo Korošec.

Morda se bo pisanemu pušeljčku pridružil še kdo, a to zagotovo ne bo Slovenska ljudska stranka. Zidanšek vztraja pri samostojnem volilnem nastopu, čeprav naj bi bili, tako Večer, povezovanju naklonjeni nekateri vidni člani SLS; denimo evroposlanec Franc Bogovič in župan Slovenske Bistrice dr. Ivan Žagar.

Gneča, gneča

Slovenci bodo tako na prihajajočih volitvah lahko izbirali med štirimi stebri desno od sredine. Oziroma pravilneje, »štirimi stebri konservativne desnice«, saj se bo desno od njih verjetno drenjala še kakšna nacionalistična in/ali protimigrantska stranka.

Na vprašanje, ali bo takšna izbira ljudi prepričala, da na volitve pridejo v večjem številu, odgovor najverjetneje ni najbolj optimističen. Združevanje moči je nedvomno prava strategija za vsake resnejše ambicije po uvrstitvi v državni zbor. A po drugi strani štiri politične skupine, ki se drenjajo v približno tretjinskem konservativnem delu volilnega telesa, še vedno pomenijo njegovo razdrobljenost.

Za prihodnost politike nekdanje slovenske pomladi bo pomembno, komu od četverice bo uspelo preseči parlamentarni prag. SDS in NSi pri tem nista vprašljivi, preostali dve pa znata svoje odstotke bodisi pretvoriti v štiri poslanske sedeže, bodisi jih zapraviti v prazno.

Največja napaka pomladne politike v minulem četrtletju po zminiranju Demosa je bila prepustitev sredinskih volivcev politični levici.

Na sredino ne sežejo

Največja napaka pomladne politike v minulem četrtletju po zminiranju Demosa je bila prepustitev sredinskih volivcev politični levici. Po padcu Demosa jih je zajela Drnovškova LDS, po njegovem odhodu pa delno Janša; s spretno, drugačno politiko, kot jo vodi zadnja leta.

Kasneje se je raje odločil utrditi bolj desno od sredine, v tradicionalni konservativni bazi, od koder je izrinil demokrščanski stranki. Takšna odločitev je sicer v kontekstu političnega boja legitimna, saj je ta ciljna skupina mnogo trdnejša in bolj zvesta kot plašne ptice politične sredine. Je pa bila usodna za ambicije bloka kot celote, da seže preko polovice in s tem po oblasti. Demokrščanski stranki zaradi vrednotnih omejitev namreč nimata resnega dometa izven konservativnega volilnega telesa. In enako velja tudi za Združeno desnico.

Za osvojitev oblasti desna sredina potrebuje bodisi SDS v obliki izpred leta 2004, bodisi liberalno stranko tipa zavožene Državljanske liste, ki je omogočila in kasneje onemogočila drugo Janševo vlado. Obe opciji se zdita nerealni, saj so se liberalci iz politične arene preselili na Twitter, kjer se očitno bolje počutijo kot v politiki. Janša pa se ne more več resetirati; za to je enostavno prestar in preveč zagrenjen.

Združena desnica tako za desno-sredinsko opcijo realno ne pomeni kaj več od novega komolčenja v že zdaj pretesnem bazenu. V najboljšem primeru lahko prepreči dvotretjinsko parlamentarno večino levice (kar ni nepomembno). Skoraj zagotovo pa ne bo jeziček na tehtnici desno-sredinske vlade.