Kaj ima Miha Kordiš skupnega z nesramno bogatimi gejevskimi kapitalisti iz San Francisca?
Ob besedi ideologija danes povprečen človek najprej pomisli na delitev iz hladne vojne: demokratični kapitalizem proti komunistični diktaturi. Nekateri se spomnijo še nacifašizma, ki je propadel najprej, na koncu pa je tako ali tako zmagala liberalna demokracija, ki je na simbolni ravni in v praksi opravila z vsemi ideologijami, in naj bi vsemu svetu predstavljala najboljši družbeni sistem. Tako nas vsaj učijo večinski mediji in politika, velik del zahodne civilizacije pa temu očitno še vedno verjame.
V resnici je popolnoma drugače. Ko je Fukuyama ob zori demokratizacije komunističnih držav vehementno napovedal konec zgodovine, kjer naj bi globalizirana liberalna demokracija zahodnega tipa kot končni stadij družbenopolitičnega razvoja zavladala svetu, se je krepko zmotil. Mnogo bliže današnji realnosti je bil Huntington, ki je predvidel spopad civilizacij na osnovi vere in kulture; na osnovi ideologije. Te so si v svojih bistvih, torej v svojih temeljnih načelih nekompatibilne, zato prihaja do konfliktov. Slednjim smo danes priča, in če priznamo ali ne, globoko zaznamujejo življenje slehernika, saj je ideologija oziroma sistem, v katerem živimo in ga glavni tok prodaja kot liberalno demokracijo, v resnici postal diktatura levega liberalizma.
Ideološki boj je danes hujši, agresivnejši in bolj poglobljen kot kdajkoli prej. Sicer nas levo-liberalni skušajo prepričati, da se edina ideološka neskladja dogajajo med njimi, edinimi pravimi demokrati, in konservativci, ki naj bi bili fašisti, dejansko pa se mogoče še hujši boj odvija ravno pod marelo levega liberalizma.
Liberalizem je sam po sebi temelj demokracije, če seveda deluje po načelu, da posameznik lahko počne, kar hoče, dokler s tem ne ogroža svobode drugega. Sprejemljivo. Pod tem geslom pa je levi liberalizem, ki se ima za naprednega, ustvaril, uvozil in skušal združiti nešteto civilizacijsko, kulturno in ideološko nekompatibilnih družbenih skupin. Da, levičarji in liberalci, nisem politično korekten in upam si to zapisati. Upam si, ker je to resnica, politična korektnost pa je lažna.
Kakorkoli, v levi liberalizem so se zatekle družbene skupine, ki naj bi bile zapostavljene: istospolni, muslimani, neokomunisti, feministke… V praksi se ni izšlo. Liberalizem so vsi sprejemali, dokler je liberalizem sprejemal njih, ko so denimo neokomunisti ideološko bežali pred kapitalisti ali muslimani pred skrajnimi desničarji. A levega liberalizma kot ideologije v celoti ni sprejel nihče, saj jim ne koristi.
Kajti, kadar neka “pravica” določene skupine trči ob “pravico” druge, nastane konflikt. Dvomim, da so nesramno bogati gejevski kapitalisti iz San Francisca všeč neokomunistom tipa Kordiš, gotovo tudi muslimanski trgovec ne bi prostovoljno prispeval svojih začimb in preprog v skupno premoženje kakšnega kombinata, pa tudi otrok najbrž ne bo vpisal na LGBT in vsem ostalim spolom prijazno šolo.
Te družbene skupine imajo ne le različne, ampak popolnoma nasprotujoče si vrednote, ki že s svojim obstojem, kaj šele z delovanjem, žalijo druge. Poleg tega so dokaj agresivne; ni jim dovolj, da svoje ideale živijo, hočejo jih širiti. Ker pa ti niso kompatibilni, prihaja do nasilnega izključevanja. Ironično levi liberalizem sam vodi v paradoks, saj z zagovarjanjem in vključevanjem vsega in vsakogar “zapostavljenega” povzroča izključevanje tistih, ki jih zagovarja.
Tako se pojavi notranja neenotnost, ki je v praksi največji problem te ideologije. Feministka, denimo, kot svojo pravico vidi zagovarjanje večvrednosti ženskega spola, hkrati pa je poslanstvo muslimana, da takšne ideje preganja. Vključevenje ideološko preveč različnih skupin je v končni fazi prineslo razkroj. Njihova edina skupna točka je nasprotovanje tradicionalnim evropskim vrednotam. Konservativcem, oziroma fašistom, kot (nam) radi rečejo. Druži jih le nasprotovanje tihi, a še vedno ogromni večini Zahodne civilizacije.
V resnici je popolnoma drugače. Ko je Fukuyama ob zori demokratizacije komunističnih držav vehementno napovedal konec zgodovine, kjer naj bi globalizirana liberalna demokracija zahodnega tipa kot končni stadij družbenopolitičnega razvoja zavladala svetu, se je krepko zmotil. Mnogo bliže današnji realnosti je bil Huntington, ki je predvidel spopad civilizacij na osnovi vere in kulture; na osnovi ideologije. Te so si v svojih bistvih, torej v svojih temeljnih načelih nekompatibilne, zato prihaja do konfliktov. Slednjim smo danes priča, in če priznamo ali ne, globoko zaznamujejo življenje slehernika, saj je ideologija oziroma sistem, v katerem živimo in ga glavni tok prodaja kot liberalno demokracijo, v resnici postal diktatura levega liberalizma.
Ideološki boj je danes hujši, agresivnejši in bolj poglobljen kot kdajkoli prej. Sicer nas levo-liberalni skušajo prepričati, da se edina ideološka neskladja dogajajo med njimi, edinimi pravimi demokrati, in konservativci, ki naj bi bili fašisti, dejansko pa se mogoče še hujši boj odvija ravno pod marelo levega liberalizma.
Liberalizem je sam po sebi temelj demokracije, če seveda deluje po načelu, da posameznik lahko počne, kar hoče, dokler s tem ne ogroža svobode drugega. Sprejemljivo. Pod tem geslom pa je levi liberalizem, ki se ima za naprednega, ustvaril, uvozil in skušal združiti nešteto civilizacijsko, kulturno in ideološko nekompatibilnih družbenih skupin. Da, levičarji in liberalci, nisem politično korekten in upam si to zapisati. Upam si, ker je to resnica, politična korektnost pa je lažna.
Levi liberalizem sam vodi v paradoks, saj z zagovarjanjem in vključevanjem vsega in vsakogar “zapostavljenega” povzroča izključevanje tistih, ki jih zagovarja.
Združuje jih nasprotovanje tradicionalnim evropskim vrednotam, loči pa vse ostalo
Kakorkoli, v levi liberalizem so se zatekle družbene skupine, ki naj bi bile zapostavljene: istospolni, muslimani, neokomunisti, feministke… V praksi se ni izšlo. Liberalizem so vsi sprejemali, dokler je liberalizem sprejemal njih, ko so denimo neokomunisti ideološko bežali pred kapitalisti ali muslimani pred skrajnimi desničarji. A levega liberalizma kot ideologije v celoti ni sprejel nihče, saj jim ne koristi.
Kajti, kadar neka “pravica” določene skupine trči ob “pravico” druge, nastane konflikt. Dvomim, da so nesramno bogati gejevski kapitalisti iz San Francisca všeč neokomunistom tipa Kordiš, gotovo tudi muslimanski trgovec ne bi prostovoljno prispeval svojih začimb in preprog v skupno premoženje kakšnega kombinata, pa tudi otrok najbrž ne bo vpisal na LGBT in vsem ostalim spolom prijazno šolo.
Te družbene skupine imajo ne le različne, ampak popolnoma nasprotujoče si vrednote, ki že s svojim obstojem, kaj šele z delovanjem, žalijo druge. Poleg tega so dokaj agresivne; ni jim dovolj, da svoje ideale živijo, hočejo jih širiti. Ker pa ti niso kompatibilni, prihaja do nasilnega izključevanja. Ironično levi liberalizem sam vodi v paradoks, saj z zagovarjanjem in vključevanjem vsega in vsakogar “zapostavljenega” povzroča izključevanje tistih, ki jih zagovarja.
Tako se pojavi notranja neenotnost, ki je v praksi največji problem te ideologije. Feministka, denimo, kot svojo pravico vidi zagovarjanje večvrednosti ženskega spola, hkrati pa je poslanstvo muslimana, da takšne ideje preganja. Vključevenje ideološko preveč različnih skupin je v končni fazi prineslo razkroj. Njihova edina skupna točka je nasprotovanje tradicionalnim evropskim vrednotam. Konservativcem, oziroma fašistom, kot (nam) radi rečejo. Druži jih le nasprotovanje tihi, a še vedno ogromni večini Zahodne civilizacije.
Kmalu sledi še drugi del razmišljanja Roka Freliha o ideologijah
Zadnje objave
Interventni zakon kot signal spremembe: dovolj za začetek, premalo za preboj
17. 4. 2026 ob 8:26
Je zahodna civilizacija na robu propada? Če verjamemo Glubbu, slabo kaže
16. 4. 2026 ob 20:54
Varčevanje na koncu mandata: rezanje stroškov in omejene širitve
16. 4. 2026 ob 19:00
Največja evropska carinska reforma po letu 1968: šok za spletne potrošnike
16. 4. 2026 ob 18:33
Na levem polu optimizem še naprej kopni
16. 4. 2026 ob 17:16
Ekskluzivno za naročnike
Dosežki slovenskih učencev na najnižji ravni doslej
16. 4. 2026 ob 6:00
Nov predsednik DZ: bitka dobljena, vojna še ne
15. 4. 2026 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
APR
17
Tečaj za zaročence
17:00 - 13:30
APR
18
»Preživimo dan s sv. Terezijo Avilsko«
09:30 - 13:00
APR
21
Pot vere – srečanja za odrasle
19:00 - 21:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
3 komentarjev
Friderik
Odličen prispevek. Komaj čakam drugi del.
MEFISTO
Socializem in vulgo liberalizem sta nam vsem v pogubo.
saramatej
Odlično razmišljanje.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.