Kaj bi se ljubljanska desna sredina lahko naučila iz zmage CDU v "rdečem" Berlinu

Zmaga CDU na lokalnih volitvah v Berlinu (foto: Profimedia.si)


V zadnjih tednih smo bili v Ljubljani priča številnim protestom meščanov in Slovencev, ki ne prihajajo iz glavnega mesta. Videli smo, kako so najprej šli na ulice gasilci, za njimi pa še zdravstveni delavci. Istočasno je bil trg Republike dvakrat prizorišče shoda gibanja Glas upokojencev, ki ga vodi nekdanji poslanec SDS in župan Tržiča Pavel Rupar.

A če so bili ti dogodki posledica napak državne politike, poteka v Ljubljani burno dogajanje tudi na lokalni ravni. Kontroverzna gradnja kanala C0 in upad demokracije v ljubljanskem mestnem svetu sta povzročila politični in javni upor proti politiki ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Kako si lahko razložimo vse te ljubljanske dogodke? Del odgovora lahko najdemo v rezultatih lanskih državnozborskih in lokalnih volitev ter referendumov. Kot so že ugotovili številni politični analitiki, je slovenska desna sredina na lanskih volitvah in referendumih predvsem v urbanih območjih doživela hud strateški in taktični poraz. V Ljubljani je desna opozicija na volitvah nastopila brez skupnega močnega županskega kandidata, medtem ko so v manjših mestih slavili kandidati socialnih demokratov (Ptuj, Jesenice, Kranj, Velenje, itd.).

Čeprav je del desne sredine priznal, da je sedaj prišel čas za preobrazbo pomladnega tabora, smo na desno sredinskem polu poslušali stare mite slovenske politike v obliki tviteraških argumentov. Nekateri so krivili »etnično« pripadnost urbanega prebivalstva, medtem ko so drugi obtožili slovensko medijsko krajino. Da priimki Slovencev še ne določajo njihove politične barve, verjetno ni treba posebej razlagati. Poleg tega upam, da se desna sredina še vedno spominja zgodovinskih zmag, ki so bile dosežene v veliko bolj neenakopravnih medijskih in družbenih razmerah kot danes.

Prebivalstvo slovenskih mest seveda ni avtomatično bolj »levo«. Dokaz, da desna sredina lahko doseže zmage tudi v urbanem okolju, je pred kratkim dala nemška Krščanska demokratska zveza (CDU), ki je dosegla zgodovinsko zmago na ponovnih lokalnih in deželnih volitvah v tako rekoč »rdečem« Berlinu.

Na črno pobarvan rdeči Berlin


Pred tremi tedni (12. februarja) so v glavnem mestu Nemčije potekale lokalne in deželne volitve (Berlin je ena od treh t.i. mestnih dežel Nemčije). Berlinčani so se po dveh letih še enkrat podali na volišča zaradi administrativne katastrofe, ki se je zgodila na volitvah leta 2021. Takrat so v Berlinu istočasno potekale državnozborske in deželne volitve, kar je preobremenilo volilno infrastrukturo in povzročilo kopico težav (med drugim so zmanjkale  glasovnice za nekatere stranke). Deželno ustavno sodišče je zato razveljavilo volitve in odredilo njihovo ponovno izvedbo.

Škandalozna organizacija prejšnjih volitev je bila slaba popotnica za berlinsko Rot-rot-grüne (rdeče-rdeče-zeleno) vladno koalicijo, ki se je na koncu spremenila v odločilno kapljico čez rob in prevrnila vazo polno nekdanjih problematik Berlina. Nemško glavno mesto je znano po svojih finančnih in stanovanjskih težavah, hkrati pa je tudi simbol evropske mladinske in alternativne kulturne scene. Slednje je omogočilo zgodovinsko zmago CDU, ki je na teh volitvah dobila največ glasov in s tem zavzela prvo mesto, česar ta stranka ni doživela že od leta 1999. Najpomembnejši razlog za uspeh CDU ne leži samo v napakah prejšnje deželne vlade, ampak predvsem v strankini strategiji in samem kandidatu.

Primerjava rezultatov lokalih volitev v Berlinu med letoma 2021 in 2023. Prej rdeči Berlin se je dve leti kasneje pobarval v črno (vir: https://www.tagesschau.de/wahl/archiv/2023-02-12-LT-DE-BE/index.shtml)


Deželni in mestni voditelj CDU Kai Wegner je že dolgo časa vpleten v berlinsko politiko. In čeprav je bil velik kritik vseh treh vladnih strank, je sam znan tudi po svojih liberalnih stališčih. Leta 2017 je na primer v nasprotju s svojo stranko glasoval za legalizacijo porok istospolnih oseb v Bundestagu. Na letošnjih volitvah je popeljal stranko na platformi reda in miru, s čimer je prepričal volivce iz vseh delov Berlina.

Podobno v Ljubljani že dolga leta obljublja župan Zoran Janković in čeprav je v Sloveniji izven glavnega mesta sinonim za Metelkovo in druge kraje ljubljanskega nočnega življenja, je sam že dolga leta na nasprotnem bregu. Njegove obljube o mirnih nočeh in zaprtju »kulturnih« zapuščenih stavb na Metelkovi že mnogo pred mestnimi volitvami prepričajo starejše ljubljanske meščane, da mu namenijo svoje glasove.

Kljub temu se CDU v Berlinu spopada s podobnimi težavami kot naša desna sredina v Ljubljani. Za večino v mestnem deželnem parlamentu sicer CDU potrebuje koalicijskega partnerja, saj je prejšnja koalicija kljub velikim izgubam še vedno obdržala večino. Obstaja sicer možnost, da bo CDU oblikovala deželno vlado s socialdemokrati, ki jih vodi Franziska Giffey, a ima slednja težave pri prepričevanju stranke za takšno odločitev.

V Pragi na Češkem se je desna sredina takim težavam izognila že pred leti, ko so državna vodstva teh strank dala večjo avtonomijo svojim odborom v glavnem mestu. Tudi v Ljubljani bo desna sredina morala najti partnerje na levi sredini, če bo želela sodelovati v mestni vladi. V sedanjem mandatu mestnega sveta sta se mestna svetnika stranke Vesna in Piratov doslej pokazala kot edina konstruktivna predstavnika leve opozicije, medtem ko sta Levica in SD sledili in se dejansko pridružili županu Jankoviću in lokalnim Svobodnjakom.

https://twitter.com/piratskastranka/status/1623623636551704578?s=20

Seveda bo napočil tudi dan, ko na ljubljanskem gradu ne bo več vladal Jankovič. Kljub temu čakanje na konec njegovega večnega mandata za mestno desno sredino politično ni zdržna opcija.



Zgodba iz Zagreba


Seveda bo napočil tudi dan, ko na ljubljanskem gradu ne bo več vladal Jankovič. Kljub temu čakanje na konec njegovega večnega mandata za mestno desno sredino politično ni zdržna opcija. Zato bi se desna sredina morala že sedaj vprašati, kako bo izgledala post-Jankovićeva Ljubljana.

Odgovora na to vprašanje nam ni treba iskati daleč, dovolj je pogled v politično dogajanje v glavnem mestu naših južnih sosedov. Tam je med leti 2000 in 2017 vodil mestno upravo kontroverzni župan Milan Bandić. Ta je umrl na prestolu, še preden sta desna ali leva opozicija postali pripravljeni na volilno zmago nad njim. Politični vakuum je hitro zapolnila stranka Možemo!, ki je bolj ali manj ekvivalent naše Levice. Stranka je praktično čez noč zrasla iz 3 na 23 mestnih svetnikov, medtem ko je v drugem krogu volitev njihov županski kandidat Tomislav Tomašević slavil s skoraj dvotretjinsko večino. Istočasno je zagrebška desna sredina ostala razdeljena in popolnoma nepripravljena na tektonske politične premike, ki so se takrat zgodili.

Prav je omeniti, da so seveda razmere v Ljubljani v veliki meri drugačne kot v omenjenih mestih, a zgodbe iz glavnih mest Srednje Evrope so lahko opomin pomladnemu taboru, da čas sam Ljubljani ne bo prinesel desnosredinskega župana.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
20
6. festival langaša
12:00 - 23:59
JUL
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUL
21
Jakobov sejem
08:00 - 14:00