Judovska prasica iz krščanske ljudske umetnosti

(Foto: Peter Schmelzle, WikiCommon)
POSLUŠAJ ČLANEK

V luči aktualnega dogajanja na Bližnjem vzhodu je praktično v nekaj dneh kot od mrtvih vstala pošast, za katero smo bili nekako prepričani, da je bila po 2. svetovni vojni uničena in da je dandanes v civiliziranem svetu povsem nepredstavljiva. Antisemitizem, namreč. Gre za sovražno nastrojenost proti Judom kot verski, etnični ali rasni skupini.

Zaradi grozljivega pogroma nad Judi v prvi polovici dvajsetega stoletja se jih je nekaj časa držala nekakšna avreola nedotakljivosti. Naroda, ki je toliko pretrpel, se ne dotikaj. Ne s kritiko ne s čimerkoli. Te avreole seveda že dolgo ni več. Danes lahko, upravičeno ali neupravičeno, izraelski narod vsak kritizira in to seveda ni sporno. Sporno pa je, da znova močno narašča sovraštvo do Judov. 

Vtis, da ima antisemitizem svoj izvor v prejšnjem stoletju, je zelo površen. Antisemitizem je živ že, odkar beležimo zgodovino. Izjave, ki kažejo na predsodke do Judov in njihove vere, je mogoče najti že v delih mnogih poganskih grških in rimskih piscev. Praksa izgona skupnosti Judov in zaplemba njihovega premoženja je bila živa skozi vso evropsko zgodovino in je svoj vrhunec dosegla s holokavstom. 

Grešni kozli krščanske umetnosti

Krščanska umetnost je polna žaljivih protijudovskih elementov. Nekateri so bolj subtilni, drugi pa surovo odkriti. V Nemčiji poteka aktivna javna debata, kaj storiti z žaljivo protijudovsko cerkveno umetnostjo. Ponekod jo prekrivajo s koprenami, drugod jo odstranjujejo, drugje pa puščajo takšno, kot je, da bi služila kot opomnik na nesrečno tradicijo antisemitizma nemškega naroda.

Predsednik Centralnega sveta Judov v Nemčiji Josef Schuster je, kot je povedal za portal Katholisch.de, mnenja, da teh skulptur in slik ne bi smeli odstraniti: »Protijudovske zgodovine ni mogoče odpraviti z odkrušenjem in glajenjem kamnitih reliefov. Odstranitev takšnih skulptur bi zanemarila pojave antisemitizma, ki še vedno obstajajo.«

Judensau, ki je našla mesto v krščanskih cerkvah

Judensau nemško dobesedno pomeni judovska prasica. V prenesenem smislu pa pomeni ljudsko umetniško upodobitev Judov v nespodobnem stiku s svinjo. Pijejo njeno mleko, gledajo njene spolne organe ali imajo z njo celo spolne odnose. Motiv se je začel pojavljati v 13. stoletju v Nemčiji in nekaterih drugih evropskih državah; njegova priljubljenost je trajala več kot 600 let. Gre za posmeh in žalitev judovskega prebivalstva, še bolj ob dejstvu, da prašič v judovstvu velja za nečisto žival.

Motiv je mogoče najti v rezbarijah na stenah cerkva in katedral, pogosto zunaj, kjer ga je bilo mogoče videti z ulice (na primer v Wittenbergu in Regensburgu), pa tudi v drugih oblikah. V kölnski katedrali so protijudovski motivi tako pogosti, da je pred leti celo izšla posebna publikacija Kölnska katedrala in 'Judje' s predgovorom predstavnikov skupnosti kölnskih sinagog. Predstavlja raziskavo slabšalnih upodobitev Judov v tej veličastni katedrali.

[gallery_media_slugs=640px-judensau-wittenberg.jpg,judensau-from-frankfurt.jpg,1280px-judensau-blockbuch.jpg]

Protijudovska umetnost seveda ni navzoča le v katoliških cerkvah, ampak prav tako ali še bolj tudi v evangeličanskih. Martin Luther je bil sam oster sovražnik Judov in je to dediščino očitno predal tudi vernikom reformacije. Na približno štiri metre visokem reliefu pridigarske cerkve reformatorja Martina Luthra (1483–1546) je mogoče videti rabina, ki svinji dviguje rep in gleda v njen anus. Dva druga Juda sesata njene seske.

KOMENTAR: Andreja Barat
Antisemitizem kot najbolj destruktiven primer človeške neumnosti in zlobe

Razlogov, zakaj nosi judovski narod na sebi tolikšno sovraštvo, ki je očitno danes spet živo, je več. Teoloških, zgodovinskih, psiholoških, družbenih, političnih ... Zadnji, vezan na palestinski konflikt, je samo vrh ledene gore.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike