Je cena, da se v tej vojni izognemo ponižanju Rusije, še sprejemljiva?

dr. Andrej Fink
Foto: profimedia.si


Vojna v Ukrajini ne jenja in potek dogodkov ne kaže, da bi se kmalu končala. Razlog za to je v dejstvu, da nihče od velikih vpletenih ne more oz. ne sme nazaj od svojih že narejenih korakov: Ne Rusija, ne Ukrajina, ne Nato, ne EU. Vsi potrebujejo zmago.

Če Rusija izgubi, kot domnevna zgodovinska velesila izgubi vse za prihodnja desetletja. Če Ukrajina izgubi, je njena eksistenca kot narodna suverena država po stoletjih carskega in sovjetskega podložništva spet izgubljena. Tudi Nato, ki se je močno, čeprav indirektno angažiral na strani Ukrajine, ne more dopustiti, da bi njegova varovanka izšla poražena, ker bi to za najmočnejše vojaško zavezništvo bila sramota, čigar del je vojaška velesila ZDA. EU pa si poraza pred Rusijo tudi ne sme dovoliti, ker bi to spet pomenilo skrajno šibkost Zveze, ki je že tako ali tako pred krizo bila kot solidna celota pod vprašajem.

Vsi so v brezizhodnosti. To bi pomenilo, da smo pred “igro z ničelno vsoto” (zero-sum game). Kar eden pridobi, drugi izgubi. To je skoraj isto kot brezpogojna kapitulacija.

EU in Nato (z ZDA) v svojem naziranju in delovanju izhajajo iz mednarodnega pravno-političnega etabliranega reda, kot je nastal po drugi svetovni vojni, in imajo, naj je to komu všeč ali ne, legitimnost na svoji strani. Putinova Rusija je že večkrat, a tokrat preveč eklatantno kršila vsa pravila te igre, ki so bila po letu 1945 vzpostavljena z Organizacijo združenih narodov. Dejansko te organizacije take, kot smo jo poznali danes, “ni več” in je od nje ostala le oblika oz. le še senca tega, kar je bila 77 let.

Ponižana Rusija


Če je položaj Ukrajine kot relativno manjše države slab, pa položaj Rusije zato ni boljši. Že odločitev Švedske in Finske, da prekineta s svojo politiko nevtralnosti, je znak, da Rusija močno izgublja svojo verodostojnost kot velesila. Ne jemljejo je več resno. Legitimna oblast, avtoriteta, mednarodna ali katerakoli, se izraža psihološko, in ne potrebuje žuganja s palico.

V urejeni družini oče ne potrebuje kričanja ali tepeža, temveč je navadno vse povedano že samo s pogledom, pa otrok že ve, kaj sme in česa ne. Podobni psihološki mehanizmi veljajo v mednarodnih odnosih. V urejenih razmerah vsaka država ve, kje je njeno mesto.

Danes pa ruske grožnje ne ustrahujejo. V teh dneh so se še Bolgarija, Romunija, Črna gora in Severna Makedonija z zaprtjem svojega zračnega prostora za ruska letala uprle ruski domnevni avtoriteti. Tako Lavrov ne more do skoraj edine prijateljske države Srbije. Vse omenjene države so, z vsem spoštovanjem, z vidika moči skoraj pritlikavci, ki so si upali postaviti se po robu velikanu. Ta grozi z balističnimi raketami, a mali se ne strašijo in vztrajajo v svojem. Svet okoli Rusije se je zanjo še poslabšal. Rusija je s tem ponižana.
Privrženci Putinovega početja trdijo, da vojno povzroča/podaljšuje Nato, ker pomaga Ukrajini. To je abstraktno gledano res, a je vedno tako. Branilec je tisti, ki “podaljšuje” vojno, v kolikor se brani in dokler se brani.

Pri svojih častitljivih in lucidnih 99 letih se je oglasil Henry Kissinger, starosta mednarodnih odnosov, velik specialist v teoriji in zgodovini, pa tudi v konkretni politiki, saj je bil državni sekretar ZDA. Trdi, sledeč svojemu znanemu realpolitičnemu naziranju, da bi se prav zgoraj omenjeno ne smelo zgoditi. Rusija ne bi smela biti ponižana.

Treba je zavarovati prihodnost, saj bo Rusija tudi po koncu te krize ostala kot velik akter na mednarodnem področju. Zato je začel govoriti o odstopu nekaj ukrajinske zemlje Rusiji. To je racionalno za Ukrajino nesprejemljivo, razen če bi bila vojaško popolnoma premagana in ji ne bi preostalo drugega. A, kot rečeno, to se ne bo zgodilo, če ji bo Nato do konca pomagal. Do kakšnega konca? Da bo Rusija onemogočena in na kolenih? To je lahko nevarno, ker pred to možnostjo, kot hudo ranjena zver, Rusija lahko seže po najradikalnejšem orožju.

Kissingerjeva teorija, ki jo je večkrat uveljavil tudi v praksi (npr. Bližnji vzhod 1973), je v tem, da se mora vsaka vojna rešiti z neko pat pozicijo oz. neodločenim položajem, da ne bo niti zmagovalca niti premaganca. Na ta način naj bi se zaustavile vojne akcije, čeprav to ne bi bil pravi mir. Kje je med Rusijo in Ukrajino taka vmesna točka? In posledično, koliko mora Nato (ZDA + EU) pomagati, da povzroči kot rezultat to pat pozicijo? Privrženci Putinovega početja trdijo, da vojno povzroča/podaljšuje Nato, ker pomaga Ukrajini. To je abstraktno gledano res, a je vedno tako. Branilec je tisti, ki “podaljšuje” vojno, v kolikor se brani in dokler se brani. Navadno je napadalec “miroljuben”. On želi mirno vkorakati v drugo državo in si jo osvojiti. Branilec pa “povzroča vojno”, s tem ko se brani. “Mir” je takoj dosežen, ko se napadani vda in postane suženj. Torej, naj bralec izbira med “mirom” in vojno.

Kissingerjev predlog se mi tokrat zdi neustrezen. V prejšnjih komentarjih sem sicer kdaj predlagal, naj bi se Rusiji omogočil eleganten izhod iz krize. Da, toda to je bilo rečeno še pred njeno agresijo in samo zato, da do nje ne bi prišlo. Z njenim napadom na vse, kar je ukrajinskega, je pa te zamisli konec. Agresorja je treba zaustaviti.

Kje je točka preloma? Ali vsestranska kriza in lakota po svetu? Ali zato potrebno pošiljanje raket srednjega dosega? To bodo pokazali dogodki.

https://twitter.com/Kasparov63/status/1533192039885680642
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Napad na "mater Rusijo" in Putinov lov na čarovnice: se okupatorju napoveduje temna prihodnost?
  • 28. 05. 2023
Vedno več držav si želi živeti pod okriljem Rusije in Kitajske. Zahod dokončno izgublja svoj vpliv?
  • 18. 08. 2023
Ukrajinska protiofenziva: brez hitrih in bleščečih zmag do končnega uspeha
  • 14. 06. 2023