Izrael ne sme stopiti na pot takšne »končne rešitve«, kakršne žrtev so bili pred manj kot stoletjem njegovi ljudje

Rok Frelih
vir: X @QudsNen

Mineva mesec dni, odkar so palestinski militanti pod iranskim okriljem izvedli več neizzvanih brutalnih pokolov nad judovskim prebivalstvom. Od tedaj so se karte na Bližnjem Vzhodu dodobra premešale, in čeprav se svetovna javnost posveča zgolj in samo Gazi, je območje spopadov mnogo širše. Obstaja tudi precejšnja verjetnost, da pride do spopadov večjih razsežnosti, in ni izključeno, da v vojno na strani palestinskih militantov vstopijo tudi Turčija, Jordanija in iraške milice pod nadzorom Irana.

Vojaško gledano že vse od tedaj spremljamo povračilne ukrepe v obliki obstreljevanj ciljev, ki jih Izrael definira kot povezane s terorizmom. Že nekaj časa pa smo priča tudi poizkusom kopenskega prodiranja v mesto Gaza (slednjega moramo ločiti od območja Gaze, angleško Gaza Strip). Območje je sicer obkoljeno z okoli 100.000 izraelskimi vojaki, kljub temu pa je napredovanje v notranjost počasno in nevarno, saj je izvedba zanesljive obveščevalne priprave bojišča v danih razmerah praktično nemogoča. Enako kot v vojni v Ukrajini tudi tu ne moremo pričakovati realnih poročil o vojaških žrtvah; če gre verjeti palestinskim virom, so te visoke, uničili naj bi tudi več izraelskih tankov in oklepnih vozil.

Vse to je bilo pričakovano. Ni pa jasno, ali je počasen tempo izraelskega napredovanja posledica nepripravljenosti ali le previdnosti. Vemo le, da se je Izrael vsaj na deklarativni ravni odločil zavzeti Gazo, kjer bo, kot je povedal premer Netanjahu, po končanih spopadih prevzel odgovornost za vzdrževanje miru, kot glavni cilj pa si je zadal popoln obračun s Hamasom.

Vemo le, da se je Izrael vsaj na deklarativni ravni odločil zavzeti Gazo, kjer bo, kot je povedal premer Netanjahu, po končanih spopadih prevzel odgovornost za vzdrževanje miru, kot glavni cilj pa si je zadal popoln obračun s Hamasom.

V tem trenutku se tako eno kot drugo zdi nemogoče. Prvič, območja Gaze, kjer živi nad 2,2 milijona Palestincev, se brez enormnih žrtev po kopnem ne da zavzeti, saj smrt na izraelske vojake kljub tehnološki premoči preži na vsakem koraku. Urbano bojevanje in na drugi strani gverila in terorizem imajo pač svoje zakonitosti, ki vključujejo visoko število žrtev. In drugič, tamkajšnje prebivalstvo predstavlja ogromen bazen potencialnih Hamasovcev. Dobava bojnih sredstev zanje očitno ni problem, kar kaže na to, da si je Iran v Gazi postavil zelo močno izhodišče.

Ob naštetih dejstvih je trajno izvajanje oblasti in vzdrževanje miru le oddaljen sen. Mogoče bi bili namesto kopenskega prodiranja v Gazo za Izrael smotrnejši popolna obkolitev oziroma izolacija območja ter uničenje teroristične infrastrukture, predvsem zloglasnih rovov, in onemogočanje militantnih voditeljev. A spet, nad rovi imajo slednji živi ščit in brez kopenskega prodora izraelske sile dostopa do rova brez povzročanja civilnih palestinskih žrtev nimajo.

Poglejmo tudi širše, na področje, o katerem mediji (zavestno ali ne?) molčijo. Palestinski militanti z območja Gaze dnevno obstreljujejo položaje izraelskih sil in strinjal bi se z nekaterimi analitiki, ki menijo, da militanti tako sporočajo Izraelu, da so pripravljeni na daljšo vojno. Prav tako se spopadi med obema akterjema nadaljujejo na Zahodnem bregu, poleg tega pripadniki Hezbolaha in Brigade al-Kasem izvajajo kopenske napade na ozemlje Izraela, za nameček pa pripadniki Brigade mučenikov al-Aksa grozijo s samomorilskimi napadi.

Hkrati odnos z Izraelom zaostrujejo tudi nekatere države v regiji: Turčija je že pred časom nakazala možnost, da vstopi v vojno proti judovski državi, nedavno pa je Jordanija izgnala izraelskega veleposlanika in ga razglasila za nezaželenega. Zunanji minister je ob tem povedal, da je Jordanija odprta za vse možnosti nadaljevanja konflikta. Obenem milice pod nadzorom Irana izvajajo napade na ameriške sile na območju Sirije in Iraka. Ajatola Ali Hamenei je nedavno zavrnil pozive Američanov, da naj brzdajo napade svojih »proxyjev«.

Zahodnim silam na Bližnjem Vzhodu trenutno ne kaže dobro. Zaenkrat se agresivnosti kitajsko-muslimanskega bloka dokaj učinkovito zoperstavlja le Izrael, ZDA in Evropa pa počasi, a vztrajno ostajata brez vzvodov za uveljavljanje svojih interesov v regiji. In predvsem Evropa bi morala te interese braniti, saj smo že zabredli globoko v podleganje migrantskim tokovom in islamskemu ekstremizmu. Kombinacija nesposobnosti, političnega strahu in zgodovinske krivde, čeprav v največji meri izmišljene, za Evropo ne pomeni nič dobrega.

 Zaenkrat se agresivnosti kitajsko-muslimanskega bloka na Bližnjem Vzhodu dokaj učinkovito zoperstavlja le Izrael, ZDA in Evropa pa počasi, a vztrajno ostajata brez vzvodov za uveljavljanje svojih interesov v regiji.

 

Bodi dovolj o vojaštvu in geopolitiki, razjasnimo še nekaj moralnih pojmov

Kako je do trenutnega nasilja sploh prišlo? Nekateri menijo, da Izrael v resnici ni vedel, da mu grozijo napadi militantov. Torej naj bi šlo za vrhunsko načrtovano operacijo iranskih tajnih služb. Drugi menijo, da je Izrael za to vedel, nekaj dni pred napadi naj bi ga na to opozoril Egipt, a ni odreagiral. Netanjahu naj bi potreboval moment, na katerem bi si utrdil oblast, zato naj bi bil pripravljen na nasilje v manjšem obsegu. Roko na srce, takšne operacije so se v Izraelu že dogajale. Po tej teoriji naj bi stvar ušla izpod nadzora in presegla samo sebe. Rekel bi, da gre v resnici za kombinacijo obojega.

Pokoli so se zgodili, to je neizbežno dejstvo, ki pa ga v javnem diskurzu spremlja kopica nekorektnosti. Najprej, Zahod govori, da ima Izrael pravico, da se brani. Ni res. Ima dolžnost, da se brani, in zagotovi varnost svojih državljanov. Govoriti o pravici do obrambe kot nekakšnem privilegiju je bizarno. Enako groteskno je poročanje medijev o »izraelskih napadih« na Gazo. Tehnično gledano gre res za napade, a v moralnem kontekstu gre za povračilne ukrepe; za odgovor na posiljene ženske in na dojenčke z odrezanimi glavami, pečene v pečici.

Strinjal bi se s komentarjem Garetha Cliffa, objavljenim na Portalu Plus, kjer nasilje, ki ga je Hamas s ponosom predstavil svetu na družbenih omrežjih, pospremi z besedami: »Želite, da vem, da ste to storili. Želite, da vem, da ste na to ponosni. Želite, da vas vidim take, kot ste. No, vidim vas.« Moralnost teh dejanj in njihovih izvajalcev ocenite sami. Mediji na to radi pozabljajo in Hamas predstavljajo kot gibanje, čeprav gre za navadno teroristično organizacijo.

Še dve stvari je treba vedeti: kakšna psihologija stoji za tem konfliktom ter kdo koga zakaj podpira. Psihološko so se Judje in Palestinci, za njimi pa še ostali muslimani, zapletli v spiralo nasilja s štirimi fazami. V prvi med skupinama nastane nesoglasje, brez nasilja. Druga faza je faza ločevanja na naše in njihove, ko čustva zameglijo razum. Tretja je faza sovražnosti, v kateri čustva prevladajo in neka skupina vidi sebe kot brezpogojno dobro, nasprotnika pa kot brezpogojno slabega. V četrti fazi se nasilje razraste preko vzvodov retorike in različnih provokacij.

V to spiralo niso ujeti le vpleteni akterji, pač pa tudi navijači ene ali druge strani po vsem svetu. Ti se, kot prav tako na Portalu Plus ugotavlja Andraž Šest, delijo na zahodne in protizahodne, delitev pa je nastala leta 1956, ko je egiptovski voditelj Naser nacionaliziral Sueški prekop. Egipt je bil torej na protizahodni strani, Izrael na zahodni. Tako je ostalo do danes in tudi v slovenski medijski in politični krajini je podpora enemu ali drugemu skladna s svetovnim nazorom.

Naročniška vsebina

Da, Palestinci so z nastankom Izraela izgubili pristojnost nad delom svojega ozemlja. Tako je odločil nekdo za zeleno mizo. Ravno tako smo mi izgubili Primorsko in Koroško, Avstrijci pa Južno Tirolsko. A zato ni nihče moril otrok in posiljeval. V dani realnosti smo ohranili svoje dostojanstvo, Palestinci pa ga niso.

Jasno pa je, da stopnjevanje nasilja ne koristi niti eni niti drugi sprti strani, pač pa tretji, ki jih je v nasilje zmanipulirala. Če čustva zameglijo razum, je rojeno nasilje. V dotičnem konfliktu je bil bolj razumski Izrael, ki je rešitev zadnja leta iskal v miru. Vzkliki »od reke do morja« ter zverinske brutalnosti pa so bile neizzvan poziv na pot nasilja.

Da, Palestinci so z nastankom Izraela izgubili pristojnost nad delom svojega ozemlja. Tako je odločil nekdo za zeleno mizo. Ravno tako smo mi izgubili Primorsko in Koroško, Avstrijci pa Južno Tirolsko. A zato ni nihče moril otrok in posiljeval. V dani realnosti smo ohranili svoje dostojanstvo, Palestinci pa ga niso.

Naročniška vsebina

Namesto v smeri razpleta se konflikt odvija v smeri širitve in vse večje intenzivnosti. Ameriški predsednik Biden je predlagal rešitev dveh držav, a jo je Netanjahu kategorično zavrnil, Arabci pa so jo zavrnili že leta 1947. Po enem mesecu nasilja se je število palestinskih žrtev povzpelo čez 10.000. »Pokopališče otrok,« je za Gazo dejal generalni sekretar OZN Guterres. Imel je prav. Kljub temu, da vemo, da civilisti služijo kot živi ščit teroristom, in vemo, da jih judovske oblasti dobesedno prosijo, naj se evakuirajo in naj ne pomagajo militantom, pa še vedno nočejo oditi, takšne žrtve skozi oči ne le kristjana, pač pa vsakega civiliziranega človeka niso upravičene.

Menim, da Izrael mora obstajati in biti steber civilizacije v regiji. Prav je, da se spopada z militanti in teroristi. Toda pomembno je, na kakšen način to počne. Izrael ne sme stopiti na pot takšne »končne rešitve«, kakršne žrtev so bili pred manj kot stoletjem njegovi ljudje.

Izbrano za naročnike
Odgovor na članek: »Zatajili so me vsi, od Drnovška do Janše«: Podjetnik, ki mu je Slovenija dolžna 10 milijonov evrov, več tednov gladovno stavka
Bo že kako
Urban Šifrar priporoča branje, ki pojasnjuje različen odnos do komunizma in nacizma v naši družbi
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

[Duhovna misel] Dve poti spoznavanja Boga
  • 19. 04. 2026
Križi s križankarstvom
  • 18. 04. 2026
Fenomen Stevanović
  • 18. 04. 2026