Hidžab in rute naših babic

Foto: Shutterstock


Prejšnji teden je po naših medijih zaokrožila zgodba o dijakinji, ki je pri pouku nosila hidžab, in učitelju, ki je zahteval, da ga sname. Incident, ki je bil povsem nepotreben in v odnosu učitelja do dijakinje tudi nerazumen, je sprožil številne odzive v medijih in na družbenih omrežjih. V teh odzivih, ki so bili precej mešani, je bilo zaznati veliko negotovosti in tudi nekaj hinavščine.

Poglejmo najprej odziv tako imenovanega levega dela družbe.

Dva različna odziva na levi

Prvi je bil skrajno strpen in liberalen. V smislu, da ima vsakdo pravico svobodno izražati svojo vero. Tudi na javnem prostoru. To je zapisano v ustavi in v naši laični državi lahko vsak posameznik svobodno izpoveduje svojo vero. Tak je bil denimo odziv Inštituta 8. marec. Poudarili so sicer še, da mora šolski prostor ostati nevtralen in ne sme vzgajati otrok v določeno religijo. Mora pa biti varen prostor za pripadnike vseh religij.

Zelo primerno in korektno mnenje, s katerim se je težko ne strinjati. A je žal le del zgodbe. Le nekaj tednov nazaj se je namreč Inštitut 8. marec javno oglasil z zelo ostro kritiko proti hrvaškim moškim, ki na zagrebškem Trgu Bana Jelačiča ob prvih sobotah v mesecu molijo rožni venec. V luči tega odziv na incident s hidžabom dobi nov pomen. Katoliški moški, ki svojo vero izražajo z molitvijo na javnem mestu, jih očitno zelo motijo in jih doživljajo kot protagoniste iz Dekline zgodbe. Moški, ki so ženskam predpisali obvezno pokrivalo glave – in v veliki večini muslimanskih držav po svetu ženski grozijo zelo resne sankcije ali celo smrt, če tega ne upošteva – se jim pa zdijo kaj – protagonisti iz Aladina? Ste res tako naivni?

Foto: Zajem zaslona članka/Mladina

Da je problematika hidžaba mnogo globlja, so ugotovili tudi pri Mladini. Ženske v veliki večini muslimanskih držav po svetu izbire, ali bodo nosile hidžab (ali burko, nikab), preprosto nimajo. Če ga snamejo, jim grozi kazen ali celo smrt. In dokler je tako, hidžab ostaja simbol zatiranja žensk in ne simbol verske pripadnosti. Dijakinja ga seveda lahko nosi, če želi. Kot lahko nosi redovnica svoje oblačilo. Toda aplavdirati in izražati odobravanje je pljunek v obraz milijonom deklet in žena, ki ga nosijo prisilno. Mnogi ljudje v Iranu trenutno tvegajo svoja življenja, ker želijo zrušiti zid nadzora verske države nad ljudmi, in simbol tega nadzora je prav hidžab.

Mnogi ljudje v Iranu trenutno tvegajo svoja življenja, ker želijo zrušiti zid nadzora verske države nad ljudmi, in simbol tega nadzora je prav hidžab.

Dva različna odziva na desni

Tudi tukaj je bil odziv mešan. Malce zmeden pravzaprav. Prvi nagonski odziv je bil, da je tu naša kultura in da nima to kaj iskati v našem javnem prostoru. Potem pa je mnoge malo zaskelelo pri srcu, saj so se spomnili, kako so bili Katoliška cerkev in njeni simboli grobo pregnani iz javnih ustanov, ki jih je pravzaprav v veliki meri sama ustanavljala. Da so njeni simboli še danes tam nezaželeni. Da so krščanska stališča mnogokrat diskriminirana. Da kristjani večkrat doživljamo posmeh in očitke nazadnjaštva. Tako smo lahko z rahlo grenkobo ugotovili, da smo na nek način v podobnem položaju kot dijakinja, ki se je odločila svojo pripadnost muslimanski veri izraziti z ruto. Da bi si morda tudi mi kristjani kdaj želeli, da bi nas Inštitut 8. marec vzel v bran.

Hidžab je za nekatere zahodne muslimanke morda res izbira, vendar jim te izbire ne ponuja islam, pač pa zahodna družbeno-pravna ureditev.

Rute naših babic

V javnosti pa so se ob tem dogodku, sicer malo tišje, pa vendarle, pojavili še drugi glasovi. In sicer glasovi tistih, ki se spomnijo, da so bile, še ne tako dolgo nazaj, rute na ženskih glavah del tudi našega kulturnega in verskega okolja. Še pred nekaj desetletji je bila ruta tipično pokrivalo starejših žensk. Če bi se muslimanke k nam preseljevale pred desetletji, predvsem na podeželju sploh ne bi izstopale, še posebno, če bi integrirale vsaj lokalne vzorce rut.

Niso pa bile te rute versko niti družbeno predpisane, niti jih niso nosile vse ženske (bolj tiste, ki jim je bilo to pač najbolj praktično ob njihovem načinu življenja). Se pa v tradicionalistične kroge katoličanov v zadnjem času vrača moda, za katero je bilo videti, da je izumrla že davno, in sicer pokrivanje ženske glave s tančico med sveto mašo. To naj bi služilo zunanjemu izražanju ženskega hrepenenja po Bogu in njene ponižnosti. Dokler seveda ostaja nošnja tega pokrivala na relaciji ženska – Bog.

Ne slepimo se. Hidžab ni kos blaga. Kot svastika ni neškodljiv simbol. Ženske, ki ga zavračajo, v muslimanskem svetu umirajo. Odnos islama do ženske je grd. Predstavniki islama ne delajo nič na tem, da bi se ta odnos vsaj malo izboljšal. Ravno nasprotno. Hidžab je za nekatere zahodne muslimanke morda res izbira, vendar jim te izbire ne ponuja islam, pač pa zahodna družbenopravna ureditev. Če se pogledamo v ogledalo, ugotovimo, da je v preteklosti tudi krščanstvo v nekaterih obdobjih odtavalo v stranpoti nadzora in podjarmljenja ljudi. Ta ne pritiče veri in odnosu Boga do ljudi, pač pa teminam človeške duše, ki za svojo legitimnost uporabijo vero. Zato bi morali biti mi, ki smo to pot že prehodili in jo premagali, v oporo tistim, ki v islamu kličejo svoje sovernike na izhod iz te suhe in nerodovitne doline. 

Kako zelo majhen mora namreč biti bog, če zahteva določeno oblačilo. Če zahteva točno določene geste. Ravnanje. Morda sploh ni bog. Morda je le majhen besen paznik znotraj našega srca. Ki potrebuje nadzor, ker se boji ljubezni in ker nikoli ni srečal Boga, ki je ljubezen.

Za naročnike komentar gostujočega avtorja, živečega v Egiptu:

Hidžab, simbol pokoritve ženske moškemu

20 komentarjev

  1. Pričakujem še poglobljeno razpravo kolumnistke o tem, da njega dni ženske, mlade in stare, niso nosile spodnjega perila, razen kake unterce.

    Pa si danes zamislite, če si lahko, da pride ženska, mlada ali stara, v službo, v državni urad ali v cerkev brez hlačk ali modrca. Samo pri kaki mladi in lepo izklesani bi to še morda tolerirali.

    Ja, res je, kristjanke vedno živijo pod kako prisilo.

  2. Nekaj mi pravi, da je ta skrivnostni incident izmišljen z namenom da se mobilizira volilce bosanskih korenin. Glede na delo vlade že malo diši po predčasnih volitvah?

    Ne omenja se katera šola in kraj.

    Možno je tudi, da je dogodek insinuiran za pripravo zakonodaje na tem področju.

    Kulturni marksisti in njihov družbeni inženiring na delu.

  3. Sveti Pavel v 1. Pismu Korinčanom uči:

    “Hočem pa, da veste tole: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženske je moški, glava Kristusa pa Bog. Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela sramoto svoji glavi. Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi bila ostrižena. Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali brila, naj se pokriva.”

    Božja beseda.
    Bogu hvala.

  4. spoštovana mlada gospodična
    ker sva z ženo upokojena in malo starejša od vas, vam sporočava, da so nekoč, pred vojno, nosile rute VSE poročene ženske.
    To je bila navada, ki je niso kršile.
    Fine gospe so imele na glavi klobuke.
    Neporočena dekleta so sicer tudi nosile rute, ni bilo obvezno, a vseeno.
    Rute so jim kupovali tudi fantje in to na štantih pred cerkvijo.
    Ženina mama je stara 94 leta, še danes ne gre iz hiše brez rute.
    Navada je železna srajca!!

  5. – Indijske ženske si v plodnih letih nabarvajo nad nosom rdečo piko.
    – V podsaharski Afriki je nekaj običajnega, če je ženska pri maši zgoraj brez. Pokazati kolena je pa čista pornografija.
    – Morda so pa res orientalski Beduini lažje krotili svojo pohoto, če so mladenke skrite lase…

    Vse je pogojeno z lokalnimi običaji, klimo, ….

    ( Tako se malce nerodno sliši v Očenašu v krajih riževe prehrane “…naš vsakdanji kruh…” Ko ga nekdo vidi trikrat v življenju, ne pa vsak dan… )

    Ko se nekdo priseli v Evropo, naj spoštuje tukajšne običaje. Kot moramo mi njihove, če pridemo k njim.
    Preprosto…

    • Meni večkrat pride na misel post. Ko je bila kašča prazna je bilo laže reči, da ne smeš, kot da ni. V puščavah, od koder prihaja naša vera, prašiči pač ne uspevajo najbolje, tako se svinjskemu mesu ni bilo težko odreči. Res je, klima pogojuje marsikaj, pokrivala na glavi so dobra zaščita pred vročim soncem, bela oblačila Arabcev pa tudi. Neumno se mi pa zdi, zavijati se v rute v zaprtih prostorih.

  6. Zapletena tema, dodal bi morda nekaj svojih točk:
    Spomnim se nekdaj, da je v cerkev velika večina žensk – no, vsaj starejših – res prišla z ruto. Nas, mulce (beri: veroukarje), so vzgajali, da moramo sneti kape dol, ko pridemo v cerkev ali kapelo. Ko pa smo pred leti prišli na obisk v sinagogo v Prago, smo (samo moški) morali nadeti improvizirano judovsko pokrivalo (kipa).
    Zdaj je seveda precej drugače, tu in tam vidim kakšno gospo, ki v cerkev pride s kapo (in to velikim cofom) v zimskem času. Sicer pa je ruta povsem izginila. Postopoma. Zaradi takšnega postopnega prehoda se nikoli nismo spraševali o tem, zakaj je ta navada izginila, ali je ta navada verskega značaja ali gre zgolj za nek bonton (tako kot se spodobi, da v cerkvi ne prideš v kratkih hlačah, ob nedeljah in praznikih imaš praznično oblačilo oz. “takmašni gvant”…). Vendar je naše “svatovsko oblačilo” tudi pravi namen, čistost srca (no, pri ljudeh je ta vedno relativna, ključna pa je tista fundamentalna odločitev…), kar pokažemo tudi na zunaj. Za kakšne posebne predpise glede pokrival pa, priznam, doslej nisem slišal. Vem pa, da je žensko pokrivalo (ruta, tančica) za nekatere fundamentalnega pomena, celo tako, da opuščanje takih navad smatrajo za težak greh. Vprašanje pa je, kako to utemeljiti. Velikokrat se na neke zunanje predpise obešamo takrat, ko imamo v sebi težave.
    Najbrž pa bi, če bi res veljali kakšni predpisi, že na vrata naših cerkva dali plakat, da ženske v ta prostor ne vstopajo neodkrite (bom zraven še malo ciničen: aja, seveda, pozabil sem, da sedaj Cerkvi vladajo modernisti in da takih plakatov nalašč ne bodo dali).

  7. Ženske jamrajo, da v svojih izvornih državah MORAJO nositi ruto in se zakrivati. Povdarek je na MORAJO.
    Glej ga zlomka, pririnejo v EU in z zakrivanjem nadaljujejo. Pričakovala bi, da bi se vsaj malo približale integraciji dežele gostiteljice in kot prvo odložile ruto.

    Slovenija pa je bolj papeška kot papež. Najraje bi ukinila znanje slovenščine A1, kar pomeni, da je integracija za prišleke končana. Sicer pa, zakaj bi se prišleki integrirali, če lahko živijo zelo dobro v brezdelju. Kot kaže primer firme, ki pripravlja tečaje za svoje zaposlene, da se naučijo srbohrvaškega jezika, mogoče v nadaljevanju še albanščine…. da se bodo lahko sporazumevali. Vsem prišlekom “od dole” je končni cilj ZDRUŽEVANJE DRUŽIN – vzdrževanje, saj bi najraje pripeljali cele vasi. Znanje slovenskega jezika, kar bi naj bil pogoj, pa bi naša vlada kar preskočila. Kakšna integracija neki, če znaš samo toliko, da dobiš denar.
    HALO! Naj se za hudiča prišleki naučijo jezika in to je vsaj A1.

Komentiraj