Hidžab in rute naših babic

Foto: Shutterstock

Prejšnji teden je po naših medijih zaokrožila zgodba o dijakinji, ki je pri pouku nosila hidžab, in učitelju, ki je zahteval, da ga sname. Incident, ki je bil povsem nepotreben in v odnosu učitelja do dijakinje tudi nerazumen, je sprožil številne odzive v medijih in na družbenih omrežjih. V teh odzivih, ki so bili precej mešani, je bilo zaznati veliko negotovosti in tudi nekaj hinavščine.

Poglejmo najprej odziv tako imenovanega levega dela družbe.

Dva različna odziva na levi


Prvi je bil skrajno strpen in liberalen. V smislu, da ima vsakdo pravico svobodno izražati svojo vero. Tudi na javnem prostoru. To je zapisano v ustavi in v naši laični državi lahko vsak posameznik svobodno izpoveduje svojo vero. Tak je bil denimo odziv Inštituta 8. marec. Poudarili so sicer še, da mora šolski prostor ostati nevtralen in ne sme vzgajati otrok v določeno religijo. Mora pa biti varen prostor za pripadnike vseh religij.

https://twitter.com/8Marec/status/1638193493884514305

Zelo primerno in korektno mnenje, s katerim se je težko ne strinjati. A je žal le del zgodbe. Le nekaj tednov nazaj se je namreč Inštitut 8. marec javno oglasil z zelo ostro kritiko proti hrvaškim moškim, ki na zagrebškem Trgu Bana Jelačiča ob prvih sobotah v mesecu molijo rožni venec. V luči tega odziv na incident s hidžabom dobi nov pomen. Katoliški moški, ki svojo vero izražajo z molitvijo na javnem mestu, jih očitno zelo motijo in jih doživljajo kot protagoniste iz Dekline zgodbe. Moški, ki so ženskam predpisali obvezno pokrivalo glave – in v veliki večini muslimanskih držav po svetu ženski grozijo zelo resne sankcije ali celo smrt, če tega ne upošteva – se jim pa zdijo kaj – protagonisti iz Aladina? Ste res tako naivni?

Foto: Zajem zaslona članka/Mladina


Da je problematika hidžaba mnogo globlja, so ugotovili tudi pri Mladini. Ženske v veliki večini muslimanskih držav po svetu izbire, ali bodo nosile hidžab (ali burko, nikab), preprosto nimajo. Če ga snamejo, jim grozi kazen ali celo smrt. In dokler je tako, hidžab ostaja simbol zatiranja žensk in ne simbol verske pripadnosti. Dijakinja ga seveda lahko nosi, če želi. Kot lahko nosi redovnica svoje oblačilo. Toda aplavdirati in izražati odobravanje je pljunek v obraz milijonom deklet in žena, ki ga nosijo prisilno. Mnogi ljudje v Iranu trenutno tvegajo svoja življenja, ker želijo zrušiti zid nadzora verske države nad ljudmi, in simbol tega nadzora je prav hidžab.
Mnogi ljudje v Iranu trenutno tvegajo svoja življenja, ker želijo zrušiti zid nadzora verske države nad ljudmi, in simbol tega nadzora je prav hidžab.

Dva različna odziva na desni


Tudi tukaj je bil odziv mešan. Malce zmeden pravzaprav. Prvi nagonski odziv je bil, da je tu naša kultura in da nima to kaj iskati v našem javnem prostoru. Potem pa je mnoge malo zaskelelo pri srcu, saj so se spomnili, kako so bili Katoliška cerkev in njeni simboli grobo pregnani iz javnih ustanov, ki jih je pravzaprav v veliki meri sama ustanavljala. Da so njeni simboli še danes tam nezaželeni. Da so krščanska stališča mnogokrat diskriminirana. Da kristjani večkrat doživljamo posmeh in očitke nazadnjaštva. Tako smo lahko z rahlo grenkobo ugotovili, da smo na nek način v podobnem položaju kot dijakinja, ki se je odločila svojo pripadnost muslimanski veri izraziti z ruto. Da bi si morda tudi mi kristjani kdaj želeli, da bi nas Inštitut 8. marec vzel v bran.
Hidžab je za nekatere zahodne muslimanke morda res izbira, vendar jim te izbire ne ponuja islam, pač pa zahodna družbeno-pravna ureditev.

Rute naših babic


V javnosti pa so se ob tem dogodku, sicer malo tišje, pa vendarle, pojavili še drugi glasovi. In sicer glasovi tistih, ki se spomnijo, da so bile, še ne tako dolgo nazaj, rute na ženskih glavah del tudi našega kulturnega in verskega okolja. Še pred nekaj desetletji je bila ruta tipično pokrivalo starejših žensk. Če bi se muslimanke k nam preseljevale pred desetletji, predvsem na podeželju sploh ne bi izstopale, še posebno, če bi integrirale vsaj lokalne vzorce rut.

Niso pa bile te rute versko niti družbeno predpisane, niti jih niso nosile vse ženske (bolj tiste, ki jim je bilo to pač najbolj praktično ob njihovem načinu življenja). Se pa v tradicionalistične kroge katoličanov v zadnjem času vrača moda, za katero je bilo videti, da je izumrla že davno, in sicer pokrivanje ženske glave s tančico med sveto mašo. To naj bi služilo zunanjemu izražanju ženskega hrepenenja po Bogu in njene ponižnosti. Dokler seveda ostaja nošnja tega pokrivala na relaciji ženska – Bog.

Ne slepimo se. Hidžab ni kos blaga. Kot svastika ni neškodljiv simbol. Ženske, ki ga zavračajo, v muslimanskem svetu umirajo. Odnos islama do ženske je grd. Predstavniki islama ne delajo nič na tem, da bi se ta odnos vsaj malo izboljšal. Ravno nasprotno. Hidžab je za nekatere zahodne muslimanke morda res izbira, vendar jim te izbire ne ponuja islam, pač pa zahodna družbenopravna ureditev. Če se pogledamo v ogledalo, ugotovimo, da je v preteklosti tudi krščanstvo v nekaterih obdobjih odtavalo v stranpoti nadzora in podjarmljenja ljudi. Ta ne pritiče veri in odnosu Boga do ljudi, pač pa teminam človeške duše, ki za svojo legitimnost uporabijo vero. Zato bi morali biti mi, ki smo to pot že prehodili in jo premagali, v oporo tistim, ki v islamu kličejo svoje sovernike na izhod iz te suhe in nerodovitne doline. 

Kako zelo majhen mora namreč biti bog, če zahteva določeno oblačilo. Če zahteva točno določene geste. Ravnanje. Morda sploh ni bog. Morda je le majhen besen paznik znotraj našega srca. Ki potrebuje nadzor, ker se boji ljubezni in ker nikoli ni srečal Boga, ki je ljubezen.

Za naročnike komentar gostujočega avtorja, živečega v Egiptu:

Hidžab, simbol pokoritve ženske moškemu

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki