Egipt in obrambni sporazum iz Meke

Mnogo analitikov se je spraševalo, zakaj Egipt ni pristopil k obrambnemu sporazumu iz Meke, ki so ga podpisale Savdska Arabija, Turčija in Pakistan. Egipt je bil med pobudniki mediacije za mir med iransko-ameriško vojno, skupaj z obema podpisnicama pakta. Podpisnice so pričakovale pristop Egipta, vendar zaenkrat do tega še ni prišlo.

Obrambni sporazum iz Meke

Po podpisu obrambnega sporazuma iz Meke je turški predsednik Erdogan povedal, da so Egipt povabili k podpisu, vendar do podpisa ni prišlo zaradi tehničnih uskladitev. Ne ena ne druga stran sicer ni sporočila, za kakšne tehnične uskladitve naj bi šlo. Osnovna ideja pakta je obramba, vendar naj bi ta vzpodbudil tudi regionalno sodelovanje in povezovanje. Egipt je bil povabljen v prvi vrsti, ker na njegovem ozemlju poteka ena glavnih transportnih žil iz Azije skozi Sueški prekop.

Varnost in prost pretok skozi Rdeče morje je torej eden izmed ključnih ciljev Savdske Arabije in Turčije, zato je povabilo Egiptu logično. Celotna povezava pa bi tako potekala od Bosporja, Sueškega prekopa, Rdečega morja, Arabskega polotoka, vse do južne Azije. Ta pakt združuje članice, ki imajo 'nazorsko' zelo različne povezave – Pakistan je stik s Kitajsko in Rusijo, Turčija z Evropo, Savdska Arabija z ZDA in Egipt z Afriko. Celotna povezava morda celo spominja na gibanje Neuvrščenih, torej ima željo po multipolarnosti. Kako se bo vse skupaj izkazalo v praksi bo pokazal čas.

Cilji sporazuma so po besedah vpletenih izgradnja varnostnega sistema, ki bo vključeval obveščevalno sodelovanje, obvladovanje regionalnih kriz in vzpostavitev skupnih obrambnih sistemov. Vse bi povezovala skupna diplomacija in boj proti terorizmu. Želja je namreč, da pakt ne bi ostal le simbolična pogodba, ampak bi se razvil v regionalno obrambno zvezo. Prvi test je grožnja Hutijev Savdski Arabiji in grožnja Talibanov Pakistanu, oziroma grožnja Irana v regiji.

Egipt 'še' ni podpisal sporazuma

Egipt je zaenkrat relativno skop z izjavami, ki se tičejo pakta iz Meke; kot rečeno, naj bi šlo za tehnične uskladitve, ne vemo pa, za katere in koliko časa naj bi jih usklajevali. Lahko gre le za diplomatsko govorico in tri članice čakajo na odziv Egipta, saj je ta sodeloval na pogovorih pred podpisom sporazuma. Pogovori so potekali skoraj tri leta, vsaj tako se je izrazil turški predsednik Erdogan. Glede na dolgotrajnost pogovorov in sodelovanje Egipta v pogovorih si lahko predstavljamo, da je razlog za zadržanost Egipta pri podpisu sporazuma več kot le tehnične uskladitve.

Kako razmišlja Egipt in kakšni so bili pogovori med vsemi vpletenimi, še ne vemo, saj javnosti države niso obveščale. Skope izjave Egipta sicer sprožajo ugibanja, ali bo Egipt zaenkrat ostal zunaj pakta ali se bo paktu prej ko slej pridružil. Še 21. junija so se v Kairu sestali zunanji ministri Egipta, Savdske Arabije, Turčije in Pakistana, kar je bilo že četrto srečanje, prejšnja so bila namreč v glavnih mestih držav članic. Egiptovska odločitev ni nujno nasprotovanje obrambnemu sporazumu, ampak možnost obdržati manevrski prostor zunaj sporazuma. Ne smemo namreč pozabiti, da je imel Egipt v zadnjem desetletju več napetih odnosov tako s Turčijo kot s Savdsko Arabijo.

Odnosi Egipta s Turčijo

Najbolj je Egipt prišel v konflikt s Turčijo, nekaj časa sta imeli državi zelo napete odnose. Po sestopu nekdanjega predsednika Egipta Mubaraka je na volitvah leta 2012 zmagala Muslimanska bratovščina s kandidatom Mohamedom Morsijem na čelu. Leto dni kasneje je vojska odstranila Morsija, oblast pa je prevzel trenutni predsednik Abdel Fatah el-Sisi, ki je bil v Morsijevi vladi v vlogi ministra za obrambo. Erdogan je bil takrat trden podpornik islamistov v Egiptu, odstranitev Morsija pa je sprožila izjemno napet spor med obema državama. Erdogan je namreč omogočil zatočišče več visokim članom Muslimanske bratovščine ter dodelil azil celo 1500 njenim pripadnikom. Nekatere je Egipt iskal zaradi nasilja in terorizma, Erdogan pa je zavrnil vsakršne pogovore glede vrnitve članov Muslimanske bratovščine.

Razmere med državama so dosegle najnižje dno, ko je Erdogan javno obtožil Sisija, da je nezakoniti tiran in ga pozval, da iz zapora izpusti Morsija. Državi sta začeli sankcionirati ena drugo, od prepovedi uporabe egiptovskih pristanišč za turške ladje do odpovedi že dogovorjenih vojaških vaj. Mediji v eni in drugi državi so tekmovali v medijskih napadih proti enemu in drugemu predsedniku, predvsem potem ko je Erdogan dovolil Muslimanski bratovščini uporabo javnih turških medijev za napade na Egipt. Vrhunec je bil skupni egiptovsko-savdski nastop v Združenih narodih proti Turčiji, ki potem ni uspela dobiti sedeža v Varnostnem svetu. Odnosi med državama so se začeli popravljati šele po letu 2021.

Odnosi Egipta s Savdsko Arabijo

Podobno kot s Turčijo, so se odnosi med državama poslabšali leta 2012, ko so se pred savdskim veleposlaništvom v Kairu zbrali protestniki zaradi aretacij Egipčanov v Savdski Arabiji. Jezo je predvsem sprožila aretacija kairskega odvetnika al-Gizawija v Meki, ki je tihotapil 21.000 Xanaxa. Nekaj mesecev so potekali protesti, vendar so se s prihodom Sisija protesti umirili. Večjo jezo ljudstva je sprožila vrnitev otokov Tiran in Sanafir pod savdsko oblast, mediji na eni in drugi strani pa so 'bili' bitke vse do leta 2023. Primer je na primer kolumna državnega egiptovskega časopisa al-Gomhuria, kjer je urednik zapisal, da so Savdijci 'zlobni bosi nomadi'. Urgirati je moral sam Sisi, ki je javno sporočil Savdijcem v opravičilu, da 'ni lepo žaliti bratov in ne sme se pozabiti dobra volja med narodoma'. Kolumno so seveda umaknili.

Na splošno so odnosi med državama zgledni z izjemo negodovanja savdskih oblasti, ki se jim zdi, da Egipt zahteva preveč. Savdska Arabija je namreč Egiptu dodelila desetine milijard pomoči in investicij, nekateri člani savdske birokracije pa so javno že potarnali o egiptovskih neprekinjenih zahtevah. Savdska Arabija je želela zmanjšati vlogo Kaira pri pogajanjih v zvezi z Izraelom in Palestino, kar je sicer tradicionalna domena Egipta. Slednji je morda ravno zato z večjim skepticizmom pristopil k obrambnemu sporazumu, torej zaradi strahu pred večjo dominacijo Savdijcev in Turčije.

Pogled Egipta

Egiptovske izkušnje zadnjih 15 let kažejo, da se zavezništva spreminjajo, pomembno pa je ohraniti več odprtih vrat. Egipt je imel izjemno slabe odnose s Turčijo in Katarjem, torej dvema podpornicama političnega islamizma in Muslimanske bratovščine. Egipt se zaveda, da ima danes zgledne odnose s Katarjem, toda situacija se lahko spremeni že z naslednjo popularizacijo bratovščine v Egiptu. Enako se Egipt zaveda turških neo-otomanskih apetitov po obujanju nekdanjega imperija, zato Sisi dobro ve, da je potrebno z Erdoganom ravnati previdno.

Kairo prav tako želi obdržati vlogo v regionalni politiki, ki je vezana na odnose z Izraelom in Palestinci. Egipt nikakor ne bo pobude prepustil Savdski Arabiji, zato je bilo za Sisija tako pomembno, da je bil sporazum za Gazo podpisan v Egiptu in ne drugod. S podpisom sporazuma v Šarm el-Šejku je Sisi pokazal regiji, da gre za egiptovski vojaški in politični interes ter njihovo nacionalno varnost. Zato lahko sumimo, da je Egipt nekoliko skeptičen do pristopa k sporazumu iz Meke, saj se ne želi popolnoma podrediti savdsko turškim interesom. Ti si v tem trenutku na polno prizadevajo za vpliv v Gazi, oziroma celo morebitni novi palestinski državi, ki bi združevala Zahodni breg in Gazo.

Egiptovski varnostni in politični interes

Egipt ima nekaj ključnih varnostnih groženj, ki jih ne more ignorirati. Prva je doma in vključuje velik del islamistične populacije, ki je večkrat poskušala ne le prevzeti oblast, ampak celo ubiti predsednike in ministre. Muslimanska bratovščina še vedno deluje podtalno, še bolj pa skrbi morebitna širitev Islamske države, s katero je potekala vojna na Sinaju več let. Mnogi pozabljajo, da je Egipt izgubil več kot 3.200 vojakov in skoraj 2.000 civilistov. Serije bombnih napadov in umorov so leta zaznamovale egiptovske ulice, kar mnogi pozabljajo. Egipt je namreč vojno proti islamističnim terorističnim organizacijam na Sinaju zmagal sam brez pomoči bratskih arabskih držav, najmanj pa Turčije. V tem primeru sta moči združila le Egipt in Izrael, kar je pokazatelj, da se Egipt ne sme ortodoksno vezati le na eno zavezništvo in mora dopuščati politiko odprtih vrat.

Na jugu je Egipt že leta vpleten v državljansko vojno v Sudanu, saj ta ne le vpliva na pobeg sudanskih beguncev v državo, ampak tudi prihodnje sudanske vlade ter prehod terorističnih organizacij preko meje. Egipt sicer podpira sudanske vladne sile, ki pa so v zadnjem letu Egipt razjezile s sprejetjem ruske ponudbe za odprtje vojaške baze v Port Sudanu. Gre namreč za interesno območje Egipta, ki nikakor ne želi še ene težave v Rdečem morju. Rusija namreč podpira Iran, ta pa želi kontrolirati regionalni transport v Rdečem morju. Ena največjih skrbi Egipta pa je Etiopija, ki je prelomila sporazum o uporabi vode iz Nila z izgradnjo novih hidroelektrarn.

Egiptovska nevtralnost

Egipt pod Sisijem poizkuša obdržati priprta vrata, saj sodeluje na varnostnem in političnem področju z več državami. Egipt se prav tako zaveda, da zalivske države poglabljajo sporazume z ZDA. ZAE, Bahrain in Kuvajt so ravnokar podpisali sporazum o dobavi novih raketnih sistemov za obrambo Patriot. Prav tako ostaja vprašanje, ali bi bila Savdska Arabija pretrgati svojo povezavo z ZDA.

Zato ima Egipt sklenjenih več sporazumov, obrambni z Grčijo in ZDA. Z Izraelom imajo sklenjen enega največjih energetskih sporazumov, ne glede na javna stališča pa državi še vedno tesno sodelujeta na obveščevalnem področju. Po drugi strani Egipt odlično sodeluje z Združenimi arabskimi emirati, ki so sicer v napetih odnosih ravno s Savdijci.

Politika priprtih vrat

Indija je medtem naznanila nov ekonomski koridor Indija-Bližnji vzhod-Evropa, ki bo konkurenca kitajski svilni poti. Indija je že podpisala sporazume z Grčijo, Združenimi arabskimi emirati in Izraelom, medtem ko je imela z Egiptom in Jordanijo preliminarne razgovore. Ravno zaradi vedno tesnejših odnosov z Indijo ne moremo pričakovati, da bi se Egipt vezal na brezpogojno zavezništvo s Pakistanom. Medtem ko ZAE investira v Egipt, Indija ponuja nove povezave z Azijo, Grčija odpira pot v EU, Izrael pa zagotavlja energetsko in tehnološko varnost, se Egipt verjetno ne bo vezal v sporazum, ki mu bo preprečeval širše povezovanje. Zato je skepsa na strani Egipta razumljiva.