Podpis obrambnega sporazuma med Savdsko Arabijo, Pakistanom in Turčijo

Včeraj je bil v Meki podpisan obrambni sporazum med Savdsko Arabijo, Pakistanom in Turčijo, ki so ga nekateri že oklicali za bližnjevzhodni NATO. Ta sporazum sicer ni prvi v regiji, niti med omenjenimi državami. Ali bo sporazum vzdržal test časa bo pokazala prihodnost, kajti dva podobna sporazuma sta bila že podpisana v preteklosti, vendar nista vzdržala.

Sporazum iz Meke

Sporazum so podpisali savdski kronski princ Mohamed bin Salman, pakistanski predsednik vlade Šehbaz Šarif in turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Sporazum iz Meke je posledica iranske vojne in iranskega raketiranja ciljev v regiji in blokade Hormuške ožine. Namenjen naj bi bil izključno obrambnim nalogam, kar so potrdili vsi akterji na tiskovnih konferencah. Formalno je sporazum imenovan 'Skupni obrambni sporazum iz Meke', vsi trije podpisniki so ga kasneje zapečatili še s skupno molitvijo v Kaabi.

Natančno še ne vemo vseh podrobnosti iz sporazuma, na splošno naj bi šlo za kolektivno obrambo v regiji s promocijo miru, varnosti in stabilnosti. Vsi trije voditelji so poudarili predvsem člen, ki predvideva obrambo članice, ki je napadena. Torej napad na eno članico pomeni napad na vse članice, podobno kot ta aspekt kolektivne obrambe ureja organizacija NATO. Zato so nekateri že poimenovali sporazum 'bližnjevzhodni NATO'. Kot lahko razumemo komentarje diplomatov vseh treh držav, ne gre le za obrambo, ampak tudi za skupni diplomatski nastop v regiji.

Takšna organizacija lahko doprinese k večjemu vplivu nad ostalimi državami v regiji in po drugi strani predstavlja svojevrsten pritisk na tiste države, ki bi želele uveljavljati samostojne politike v škodo članic. Namestnik savdskega zunanjega ministra Rajed Krimli je sporočil, da je namen sporazuma še razvoj skupnih obrambnih kapacitet, okrepljena pripravljenost in strateško odvračanje napadov. Poudaril je še, da ta sporazum ne vpliva in se ne postavlja pred že obstoječe regionalne ne mednarodne sporazume.

Razlogi za sporazum

Savdska Arabija ima v regiji dve veliki težavi – Iran in Jemen. Tako Iran kot Jemen predstavljata veliko grožnjo savdskim interesom, kajti z blokado Hormuške ožine in Bab el-Mandeba ter raketiranjem savdskih ciljev v samem Rdečem morju lahko savdski izvoz energentov deloma zaustavita. To se je pokazalo med preteklo vojno z Jemnom ko je ta ciljal na vitalne savdske interese. In to se dogaja še danes, ko je Jemen celo raketiral savdsko pristanišče v Rdečem morju Janbu, poškodoval tanker in mednarodno letališče na jugu države. Podobna grožnja je Iran, ki ni raketiral savdskih zmogljivosti le med letošnjo vojno, ampak tudi v preteklosti. Poleg tega Iran blokira še Hormuško ožino. Za Savdsko Arabijo je sposobnost za uveljavitev in obrambo lastnih ekonomskih interesov ključnega pomena.

Pakistanska vloga je nekoliko manj posredna, saj je bil v preteklosti bolj vezan na azijsko regijo. Ne glede na vse ima Pakistan dolgo zgodovino sodelovanja s Savdsko Arabijo, tako ekonomsko kot vojaško. Pakistan je med tremi državami najrevnejši, zato je sodelovanje z bolj bogatima članicama za Pakistan velikega pomena, saj s tem pridobi tehnološko znanje in finance. Pakistansko jedrsko orožje naj bi v preteklosti financirala Savdska Arabija potem ko je Homeini zagrozil z izdelavo lastne jedrske bombe. To sicer Savdska Arabije zanika.

Turčija ima interes širjenja vpliva v regiji od nastopa trenutnega predsednika Erdogana. Turčija ima tako na islamistični kot nacionalistični strani velike apetite po obuditvi Otomanskega imperija. Če ne v dejanski ustanovitvi otomanske entitete, pa vsaj kot strateški vpliv v državah, ki so bile nekoč sestavni del imperija. Erdogan namreč ne skriva svojih apetitov, svoje odločitve pa vedno veže na širitev turškega vpliva, kar je v preteklosti potisnilo v spor s svojimi sosedami.

Erdogan in egiptovski predsednik al-Sisi sta bila v sporu najmanj desetletje zaradi tuške podpore Muslimanski bratovščini. Če ima Savdska Arabija energente in denar, Pakistan pa nuklearno orožje, ima Turčija odlično razvito vojaško industrijo.

Sporazum kot antipod Izraelu, Združenim arabskim emiratom, Abrahamskemu sporazumu 

Nekateri analitiki so opozorili, da je sporazum namenjen vedno močnejši vlogi Združenim arabskim emiratom in vlogi Abrahamskega sporazuma, ki širi vpliv v regiji. Čeprav je malo verjetno, da bi Izrael vojaško ogrozil Savdsko Arabijo, pa gre verjetno bolj za vpliv, ki ga je doseglo povezovanje med ZAE in Izraelom. Gre za relativno uspešno ekonomsko in vojaško povezovanje ob dejstvu, da imata Savdska Arabija in ZAE celo nasprotne strateške interese, kot na primer v Jemnu in Sudanu. Abrahamski sporazum je za države članice odprl tehnološke trge in sodelovanje na ravni obrambnih zmogljivosti.

Zbližanje med ZAE in Izraelom je bilo povsem očitno med skupnim ramadanskim zajtrkom tik pred napadom na Iran. Podobno lahko opazujemo podporo Emiratov izraelski nameri, da odpre v Somalilandu oporišče, kar bi seveda okrepilo tudi vpliv ZAE v vzhodni Afriki. Če torej upoštevamo, da je Savdska Arabija naklonjena Somaliji, ki nasprotuje samostojnosti Somalilanda, potem pa si z ZAE stojita še na nasprotnih bregovih v Sudanu in Jemnu, vidimo jasnejše obrise novega sporazuma. Ko pa pomislimo še na sodelovanje med obveščevalnimi agencijami ZAE in Izraela ter izstopu ZAE iz organizacije OPEC, postane savdski nemir nekoliko bolj razumljiv.

Nekdanji pakistanski zvezni minister za telekomunikacije Mušahid Husain je javno povedal, da je 'Sporazum iz Meke' prva pan-islamska obrambna iniciativa, ki ni odvisna od zahoda. Pravi, da gre za direktno nasprotovanje Abrahamskemu sporazumu in udarec Izraelu. Ta sporazum naj bi zaustavil izraelski vpliv v regiji. 

Odziv Irana

Iran je vsekakor nejevoljen zaradi sklenjenega sporazuma, ki je naperjen tudi proti njegovim interesom v regiji. Iranska namera o samostojnem pobiranju takse za prehod skozi Hormuško ožino in nesprejetje predloga Savdske Arabije in ZAE za skupno pobiranje taks je seveda naletela na nejevoljo zalivskih držav. Nenazadnje je Iran dobil košarico celo od Omana, ki je sicer njegov zaveznik. Oman je namreč jasno povedal, da nadzor nad Hormuško ožino ne more biti v samostojni domeni Irana. Iran je sicer sporočil, da je sporazum le papirnati tiger in da ne bo imel večjega efekta v regiji.

Sporazum je namenjen tudi odvračanju napadov na savdsko ozemlje s strani šiitskih milic. To za Savdijce že dalj časa predstavlja težavo, kar jih je poleti že večkrat prisililo k ukrepanju. Irak igra vlogo nekdanje Sirije pod Asadom, njegove oborožene šiitske milice pa so eno izmed močnih orožij Irana. Potem ko so te napadle ameriške baze v Iraku, so raketirale tudi Savdsko Arabijo, ki je odgovorila z večkratnim raketiranjem ciljev v Iraku. Ravno v tem času poteka v Bagdadu srečanje med savdsko obveščevalno agencijo in iraškim predsednikom, kjer so Savdijci jasno sporočili, da ne bodo dovolili nikakršnih napadov iz iraškega ozemlja. 

Napad na eno članico je napad na vse

To je najbolj zanimiv člen, ki je podoben 5. členu pakta NATO, kjer je napad na eno članico razumljen kot napad na vse članice NATA, sproži kolektivno obrambo članic. Relativno zanimiv je ta člen pri sporazumu iz Meke, saj članice nimajo usklajenih strateških interesov. Obstajajo namreč pomisleki, da bi tri članice dejansko reagirale v primeru napada. 

Pakistan je večkrat deloval kot povezava Irana s Kitajsko, pomagal jim je na primer pri prevozu blaga in naftnih derivatov med sankcijami. Kot mediator je deloval odprto do iranskih predlogov in v javnosti sprožal dvomljive informacije o pogajanjih med ZDA in Iranom. Postavlja se torej vprašanje, kako se bi države odzvale v prihodnosti, če bi Iran ponovno blokiral Hormuško ožino. Ali bi Pakistan ali Turčija dejansko napadla cilje v Iranu, če bi ta predstavljal direktno grožnjo Savdski Arabiji. 

Po drugi strani smo lahko v resnih dvomih, da bi v primeru vojaškega spora med Pakistanom in Indijo posredovali Turčija in Savdska Arabija. Obe državi sta namreč v dobrih odnosih z Indijo, poleg tega pa Indija predstavlja večji ekonomski donos za Turčijo in Savdsko Arabijo kot pa Pakistan. Nenazadnje Turčija ostaja članica NATA in bi jo kakršno koli posredovanje proti Indiji postavilo v hudo zadrego. Po drugi strani je skupen odziv proti Talibanom bolj verjeten. 

Zelo verjetno se bo skupna obramba osredotočala na grožnje, ki so obvladljive in ne nasprotujejo interesom treh držav. Tak primer so Hutiji, ki predstavljajo grožnjo trgovskih poti vsem trem članicam. Podobno velja za Kurdsko delavsko stranko, ki je mednarodna teroristična organizacija in ne predstavlja ovire pri skupnem posredovanju. Bolj zanimiv primer je Izrael, ki mu Turčija že leta grozi z napadom. Ali bi Savdijci zavzeli nekoliko ostrejše stališče ali bi Turke zaustavili še preden bi prišlo do resnejšega konflikta z Izraelom?

Pretekli sporazumi in prihodnost

Ta sporazum ni prvi med članicami. Savdska Arabija in Pakistan sta podpisali obrambni sporazum že leta 2025, vendar je Pakistan kmalu po podpisu poudaril, da ta ne vključuje nuklearne zaščite, pomoč Savdski Arabiji med raketiranjem iz Iraka pa je bila zgolj simbolična.

Regija ima že obrambni sporazum med šestimi članicami GCC od leta 2000, Turčija pa še vedno ostaja članica NATA. Sporazum iz Meke bo dopolnil regionalno približevanje, vendar bodo članice ostale v svojih okvirih regionalnih interesov in zavezništev. Ne glede na spor med Savdsko Arabijo in ZAE si ne eni in drugi ne bodo privoščili ošibitve celotne regije, kar bi nenazadnje škodilo obema državama. Enako so Savdijci povedali, da trdno zavezništvo z ZDA ostaja. Na koncu se postavlja vprašanje, ali ima Savdska Arabija interes odpreti vrata neo-otomanskim ambicijam turškega predsednika.