Gejevske in lezbične študije na Filozofski fakulteti

Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študentom ponujajo izbirni predmet Uvod v gejevske in lezbične študije. Predavatelj je sociolog dr. Roman Kuhar, nekdanji dekan in nekdanji urednik LGBT revije Narobe, ki se ukvarja z različnimi vidiki istospolne usmerjenosti.

Iz podatkov na spletni strani fakultete je razvidno, da predmet družboslovno obravnava temo istospolne usmerjenosti na več ravneh in se dotika več vidikov – med drugim razlik v predmodernem in modernem razumevanju (homo)seksualnosti, znanstvenih raziskav, sociološke teorije, religije, popularne kulture in literature ter razumevanja zasebnosti in javnosti v navezavi na bolezen AIDS. Ukvarja pa se tudi z vsakdanjim življenjem istospolno usmerjenih oseb – z odkritjem identitete, homofobijo, predsodki in človekovimi pravicami.

Učni načrt vključuje tudi queer teorijo. Queer teorija med drugim zavrača obstoj (samo) dveh spolov, normativnost v spolnosti (na primer to, da je heteroseksualnost normalna, naravna ali pravilna) in pomanjkanje intersekcionalnosti.

Iz akademske discipline queer študij, ki se ukvarja z z LGBT povezanimi tematikami, je mogoče v nekaterih državah tudi diplomirati. 

Tudi iz temeljne literature je razvidno, da gre za predmet, ki je priljubljen v progresivnih krogih. Avtorji izhajajo iz različnih disciplin in so povečini dozdevno levo-usmerjeni. Izstopata dva avtorja. Prvi, preminuli ameriški zgodovinar in profesor na univerzi Yale John Boswell, se je opredeljeval za katoličana, a je zavračal stališče RKC do homoseksualnosti.

Drugi je britansko-ameriški konservativni novinar in politični komentator Andrew Sullivan, prav tako katoliške veroizpovedi, znan med drugim po tem, da kot homoseksualec kljub podpori pravicam istospolno usmerjenih zavrača javno razkrivanje spolne usmerjenosti in radikalne družbene spremembe. Prav tako je nasprotnik zakonov o zločinih iz sovraštva.

Na seznamu najdemo tudi nekaj znanih slovenskih imen, med drugim lezbično aktivistko Suzano Tratnik in kritično psihologinjo Metko Mencin Čeplak, ki je ena od zaslužnih za vpis pravice do splava v slovensko ustavo.

Zakaj so konservativci v družboslovju manjšina?

Podatki o politični opredeljenosti družboslovcev so presenetljivi. Po eni od anket naj bi se le 4 % profesorjev sociologije  izrekalo za konservativce ali libertarce, 83 % pa za liberalne ali radikalno leve. V  drugi se je le 6 % psihologov označilo za konservativne na splošno (glede ekonomske politike in zunanje politike je bilo nekoliko več raznolikosti).

Raziskava Claremont McKenna College pa je pokazala, da se le 12 od 6000 sociologov izreka za konservativce. Kot ugotavljajo na portalu The Imaginative Conservative, se malokdo zaveda, da je sociologija nekoč sprejemala tudi konservativne ideje – nenazadnje so tudi misleci, kot sta Robert Nisbet in Alexis de Tocqueville, utrli pot razvoju modernega konservativizma.

Hkrati menijo, da je z manjšanjem konservativnega vpliva v sociologiji upadla tudi akademska rigoroznost.

Sociolog Irvin Louis Horowitz je v svojem delu The Decomposition of Sociology (1993) ponudil razlago o tem, kako je sociologija postala politično progresivna.

Horowitz meni, da je sociologija skrenila s poti, ko se je pričela pretirano osredotočati na socialne neenakosti, žrtve in množične prenove ekonomskih sistemov. 

Če se je generacija pred drugo svetovno vojno poskušala otresti misli, da ima sociologija kakršnokoli povezavo s socializmom, je povojna generacija pričela tretirati pretirane ali kar vse neenakosti in razlike v odnosih moči kot zlonamerne in kot nekaj, čemur je potrebno nasprotovati na socioloških temeljih, ugotavlja Horowitz.

Horowitz je predvidel, da se bodo sociologi postopoma spremenili v levičarske aktiviste v kostumu legitimnih raziskovalcev. Menil je namreč, da nova ideologija narekuje nenehno iskanje novih neenakosti, ki jih je treba popraviti – če bi se hipotetično izravnale razlike med rasami, bi iskali razlike med debelimi in suhimi, visokimi in nizkimi, itn.

Nezaupanje v znanost

Tudi raziskava, objavljena v Humanities and Social Sciences of Communication, je ugotovila, da so znanstveniki v ZDA nadpovprečno levo-usmerjeni. V zadnjih letih naj bi manj kot 10 % njihovih donacij šlo republikancem.

Pred letom 2000 naj bi bile politične donacije kandidatom in strankam bolj enakomerno razporejene med demokrate in republikance. Avtorji so omenjeni trend razložili s spremembami v stališčih in odnosu republikanske stranke do znanosti in predlagali več javnega udejstvovanja centrističnih in konservativnih znanstvenikov. S tem bi lahko povečali zaupanje konservativne javnosti v znanost.

Nezaupanje je mogoče deloma pojasniti tudi z dejstvom, ki ga izpostavljajo v The Spectator, namreč da je svet (predvsem) družboslovja večinoma levo-usmerjen ter da se nezaupanje nanaša na pristranske znanstvenike, ne pa na znanost kot tako.