Evtanazija namesto oskrbe invalidov, veteranov in revnih – konkretne zgodbe iz Kanade

»Ko je enkrat dovoljeno ubijanje, je prestopljena ključna rdeča črta, ki varuje človeka. Od tukaj se pogovarjamo samo še, kdo lahko ubija in pod kakšnimi pogoji,« opozarja Alex Schadenberg, direktor Euthanasia Prevention Coalition (Koalicija za preprečevanje evtanazije), ene od največjih organizacij, ki delujejo na tem področju.
Sorazmerno oster začetni zakon, ki je dovolil evtanazijo, se je v eni od najbolj razvitih in urejenih držav sveta sprevrgel v nočno moro. To ponazarjajo zgodbe konkretnih ljudi iz Kanade, ki so bili evtanazirani ali pa jim je bil postopek odobren. Kar je bilo oglaševano kot »dostojanstvena smrt« za ljudi v hudih bolečinah, se je za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe, sprevrglo v smrt iz obupa.
Če je v Kanadi trajalo pet let, da so nekoliko strožje pogoje razrahljali, pa predlog slovenskega zakona že od začetka predvideva podobno ureditev, kot jo ima danes Kanada.
Junija 2016 je Kanada legalizirala evtanazijo tako, da je v kazenskem zakoniku pri umoru dodala izjemo, da ga lahko opravi zdravnik ali medicinska sestra pod pogoji, ki jih določa zakon. Ti pogoji so sprva zahtevali, da je bolnik na smrt bolan in zelo trpi ter da ima 10 dni premisleka, preden je usmrtitev dejansko opravljena.
Kanada z eno najbolj dostopnih evtanazij
A ko enkrat prestopiš mejo ubijanja, ni več poti nazaj, opozarja Alex Schadenberg, ki se te dni mudi na obisku v Sloveniji. Že leta 2021 so zakon razširili, saj je sodišče spoznalo, da je diskriminatorno, da lahko zdravniki ubijajo le na smrt bolne.
Tako so evtanazijo razširili tudi na vse bolnike z nepopravljivimi zdravstvenimi stanji, med katere spadajo kronične bolezni, invalidnost in podobno. A tudi omejitev na 18 let se je nekaterim zdela diskriminatorna, zato bo 17. marca letos v veljavo stopil amandma, ki dovoljuje opravljanje evtanazije tudi, če je edini razlog duševna bolezen, med katere med drugim spadajo tudi odvisnosti in depresija.
Za terminalne bolnike je odpravljena tudi doba za čakanje, vsi ostali pa morajo na smrt počakati 90 dni. V Kanadi je bilo leta 2021 evtanaziranih 10.064 ljudi, leta 2022 pa že 13.500 oz. 34 % več, skupno kar 6,6 % vseh smrti v provinci Quebec. Za leto 2023 še ni natančnih podatkov, po oceni Schadenberga pa je številka okrog 16.000.
Ko bolnišnica postane smrtno nevarna
Kaj se zgodi, ko je enkrat uzakonjena medicinska usmrtitev, ki jo zagovorniki predstavljajo kot »dostojanstveno smrt«, pričajo konkretne zgodbe Kanadčanov.
Alan Nichols je bil evtanaziran leta 2019. Preden je bil hospitaliziran, se je več časa soočal s samomorilnimi mislimi, od svojega dvanajstega leta je trpel tudi za izgubo sluha, ki pa ni bila popolna. Živel je samostojno. Mesec dni po sprejemu v bolnišnico je že bil evtanaziran, kvalificiran pa je bil prav na podlagi okvare sluha. Njegova družina je za postopek izvedela tri dni pred izvedbo. Sprožili so policijsko preiskavo, zaključek katere pa je pokazal, da je bilo vse izpeljano po protokolu.

Dva tedna pred predvideno usmrtitvijo je za namero slučajno izvedela mama Kiana Vafaeina, 23-letnega diabetika. Zaradi sladkorne bolezni je izgubil vid na eno oko, padel v depresijo in zaprosil za evtanazijo, ki mu je bila odobrena brez vednosti svojcev. Ker je imela dostop do njegove e-pošte, je za to slučajno izvedela njegova sestra, mati pa mu je rešila življenje tako, da je zgodbo ponesla v javnost. Usmrtitev je bila najprej prestavljena, nato pa odpravljena. Kiano Vafain je bil upravičen do evtanazije, ker je bilo njegovo zdravstveno stanje nepopravljivo, opozarja Schadenberg.
Joan Roway je zbolela za rakom. Ko so zdravniki uporabili vse tehnike zdravljenja, ki so ji bile na voljo, ji je zdravnik povedal, da ne morejo storiti ničesar več. Spregovorila sta tudi o možnosti evtanazije, za katero pa Joan ni nikoli zaprosila. Čez nekaj dni, ko je bila v domači oskrbi pri hčeri in zetu, so klicali iz zdravstvene institucije, da prihajajo po Joan, da jo odpeljejo na evtanazijo. Čeprav jih je hčerka že po telefonu odpravila, rekoč, da si njena mama ne želi evtanazije, so vseeno prišli, ker je bila zanjo evtanazija odobrena in pripravljena. Hčerki in zetu so očitali, da mami oz. tašči odrekata pravico do smrti, odšli pa so šele po eksplicitni zavrnitvi s strani Joan.
Medtem ko v nekaterih državah zdravniki bolnikom evtanazije ne smejo ponujati, jo v Kanadi predstavljajo kot eno izmed možnosti klinične oskrbe.
Načrtno odstranjevanje ljudi z roba družbe?
Kanadski minister za zdravje Jean-Yves Duclos zatrjuje, da zakonodaja glede medicinske usmrtitve prepoznava pravice ljudi in spoštuje življenje. Po drugi strani direktor Kanadskega inštituta za vključenost in državljanstvo na univerzi v Britanski Kolumbiji opozarja, da je kanadska zakonodaja na tem področju največja eksistencialna grožnja invalidom po nemškem nacističnem evgeničnem programu iz tridesetih let prejšnjega stoletja.
41-letni Sean Target je denimo potreboval 24-urno nego, država pa mu je odobrila le 16-urno nego. Nekaj časa je dnevno doplačeval 264 kanadskih dolarjev (približno 200 evrov) za preostalih osem ur. Čeprav je za svojo oskrbo zbral skoraj 12.000 evrov, je bilo to premalo, zato je rajši zaprosil za evtanazijo.
Da je posredi tudi denar, dokazuje zgodba Roberta Foleya, ki je bil hospitaliziran zaradi degenerativne možganske okvare. Zdravnik ga je po nekaj dneh opozoril, da njegova oskrba stane dnevno več kot 1.500 evrov. Ko je zdravnika opozoril, da pogovor meji na siljenje v evtanazijo, in povprašal o možnostih dolgotrajne oskrbe, je dobil odgovor, da mu tega odgovora sam ne more dati, da pa je moral preveriti njegovo morebitno zanimanje za evtanazijo, čeprav Foley te možnosti nikoli pred tem ni omenil.
Njegova zgodba ni osamljena. Candice Lewis, 25-letnica s cerebralno paralizo, je bila takoj po hospitalizaciji obveščena, da je morebitna kandidatka za evtanazijo. Še več, rečeno ji je bilo, da bi bilo sebično, če bi jo odklonila.
Veterane bi kar evtanazirali
Kelsi Sheeren je veteranka vojne v Afganistanu, v kateri je šla pri 19 letih. Po travmatični izkušnji, ko je bila priča razstrelitvi vojaka, je trpela za posttravmatskim sindromom. Zdaj se bori za pravice veteranov, ki jim v primeru posttravmatskega sindroma redno ponujajo evtanazijo. Osebno pozna več kot dvanajst primerov, ki jim je bila evtanazija ponujena brez kakršnega koli predhodnega zanimanja.
Še več, ko je veteranka in paraolimpijska atletinja zaprosila za dvigalo za invalidski voziček v svojem stanovanju, so ji v službi za vojne veterane odgovorili, da ji lahko, če je tako obupana, zagotovijo evtanazijo.
Ko je za evtanazijo razlog revščina
Zgolj revščina ali brezdomstvo ne more biti razlog za evtanazijo, opozarjajo na kanadskem zdravstvenem ministrstvu, a v realnosti se marsikdo zgolj zaradi revščine odloči za evtanazijo, do nje pa je upravičen zaradi njegovih zdravstvenih okoliščin. Na velik porast takih primerov opozarja Meghan Nicholls, prostovoljka Food bank (primerljivo s Karitasom pri nas) v Ontariu.
Alex Schadenberg izpostavlja konkretne primere. Rose Finlay je bila tetraplegik. Vrsto let je bila samozaposlena. Ko je dodatno zbolela, je zaprosila za invalidsko pokojnino. Takrat je spoznala, da bo morala nanjo čakati 6–9 mesecev. Po drugi strani pa je do evtanazije lahko prišla v 90 dneh. Ker je njeno stanje nepopravljivo, je evtanazijo dobila in se zanjo odločila, ker je bila to lažja pot kot pridobivanje socialnih transferjev, živela pa je v hudi revščini.
Podobno je za evtanazijo zaprosila tudi Joannie Cowie, invalidka, ki se je tako skušala izviti iz cikla revčine, v kateri je živela skupaj s svojo prav tako invalidno hčerko.

Amir Farsoud je trpel za bolečinami v hrbtenici. Za evtanazijo se je prijavil, ker se je bal brezdomstva. Lastnik stanovanja, ki ga je najemal, se je namreč odločil za obnovo, z invalidsko pokojnino pa si ni mogle privoščiti drugega doma. Evtanazija mu je bila odobrena na podlagi bolečin v hrbtenici, čeprav je zanjo zaprosil zgolj iz strahu pred brezdomstvom. Življenje mu je rešila GoFundMe kampanja, pri kateri so zbrali sredstva za njegovo stanovanje.
Sathya Dhara Kovac se je za evtanazijo odločila zaradi pomanjkanja oskrbe na domu. Bolehala je za amiotrofično lateralno sklerozo. Pred smrtjo je zapisala, da se je naveličala neuspelih poskusov, da bi prejela pomoč za opravljanje najosnovnejših opravil. Tudi za žensko po imenu Medelina je bila evtanazija edina možnost, potem ko je nabrala že 40.000 evrov dolga zaradi zdravljenja mialgičnega encefalomielitisa oz. sindroma kronične utrujenosti in ji je zmanjkalo denarja. Čeprav si usmrtitve ni želela, ni videla druge možnosti.

Ko samomorilcu predlagajo evtanazijo
Čez manj kot dva meseca v Kanadi začne veljati določilo, da je že duševna bolezen dovolj za kvalifikacijo za evtanazijo. »Če bi evtanazija za duševne bolnike obstajala že pred leti, bi bil že zdavnaj mrtev,« pravi Karim Jessa. »Ko sem bil na dnu, bi se zagotovo odločil za evtanazijo. Danes sem povsem drug človek,« opozarja in pojasni, da so pri duševni bolezni cikli: si na dnu, greš pa tudi navzgor. »Izbruhe trpljenja se da tudi pozdraviti, čeprav lahko traja,« je kritičen ter izraža nasprotovanje do takšnega načina pomoči samomorilcem.

Do kakšnih razsežnosti je prišel kanadski sistem, pa poroča 37-letna Kathrin Mentler, ki je trpela za depresijo, anksioznostjo in samomorilnimi mislimi. Ko se je junija 2023 po pomoč obrnila na bolnišnico v Vancouvru, so ji sporočili, da je psihiatrični oddelek povsem poln in da se na prvo obravnavo lahko naroči novembra: »Nato so me vprašali: Ste morda razmišljali o evtanazijii?«
Slovenska zakonodaja praktično brez varovalk
Predlog zakona, ki je trenutno v slovenskem parlamentu, praktično nima varovalk, ki bi preprečevale zgodbe, o kakršnih poročajo iz Kanade in so le vrh ledene gore. Schadenberg opozarja, da je velika večina smrti na ta način, čeprav se evtanazija prodaja kot dostojanstvena smrt in izhod za neznosne bolečine, dejansko smrt iz obupa ljudi, ki so odrinjeni na rob družbe in jim iz egoističnih vzgibov ne želimo pomagati.
Pogovor z Alexom Schadenbergom bo potekal v živo danes, 30. 1. 2024, ob 18. uri na Katoliškem inštitutu na Krekovem trgu 1 v Ljubljani. Vodila ga bo dr. Bojanka Štern, poskrbljeno pa bo tudi za prevod v slovenščino.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

Branje kot navada in razvada

O vinski trti, vinu in Slovencih, ki ga ne znamo po pameti piti

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«

[Gledali smo]: Spokorjena ljubica

[Prejeli smo] Zadeva Trenta je vkopana v slepi ulici

Babičin zdrobov puding z jabolki
Ekskluzivno za naročnike

Branje kot navada in razvada

France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«
Prihajajoči dogodki
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
Video objave
Izbor urednika

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste

Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič

Kartagina mora biti porušena

3 komentarjev
Realist
Evtanazija je posledica ideologije kulturnega marksizma, ameriški francoski in kanadski "demokrati" so v tem pravi specialisti.
V 7ih letih se bo v tem tempu družba v Kanadi znebila cca 100.000 ljudi to je 0.3% prebivalstva!
Igor Ferluga
Grozljivo to brati. Ob sprasevanju, kdaj, kako in zakaj se je zgodilo takšno razčlovečenje kanadskih zakonodajalec in izvajalcev evtanazije. Teh toliko bolj, saj čeprav krščanska etika v sekularni družbi ni več obce zavezujoča, a tudi medicinska Hipokratova etika uči in zahteva nekaj povsem drugega. Kar se tega tiče, v Sloveniji na srečo niti približno nismo tako daleč in upam, da nikoli ne bomo, saj to je gnusno in človeka nevredno.
Andrej Muren
Prvi stavek tega članka navede vse bistvene dileme evtanazije. Ko je enkrat prestopljena rdeča črta, gre naprej po inerciji. To vidimo že čisto jasno iz konkretne prakse nekaterih preveč "liberalnih" držav. Dejansko je pri njih že prišlo do odstranjevanja problematičnih ljudi.
Zdaj pa si zamislimo malopriden levi režim - takšnega smo imeli po letu 1945 vsaj 70 let, še danes ga imamo - da dobi v roke tak zakon. Prav hitro bodo z evtanazijo začeli odstranjevati svoje politične nasprotnike. Med našimi vodilnimi levaki skoraj ni osebka, ki ne bi že jasno izrazil svojega prepričanja, da so jih po vojni premalo pobili.
Mogoče ne bodo političnega nasprotnika zgrabili kar na cesti in ga evtanazirali (čeprav v nadaljevanju tudi to ni nemogoče), toda če bo tak človek prišel v bolnišnico z resno boleznijo, bo imel malo možnosti, da pride tudi živ iz nje. Zato je zakonu o evtanaziji treba reči odločen ne.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.