Kanadski nasvet Slovenkam in Slovencem: Ne naredite tega

Uvajanje pomoči pri samomoru oziroma evtanazije v državah, kjer je takšen postopek uzakonjen, marsikje dobiva neobvladljive razsežnosti. Ena takšnih je Kanada, kjer se je v samo devetih letih od uveljavitve zakona število smrti s prvotnih 1.000 letno povečalo kar za 16-krat.

Število usmrčenih tako danes predstavlja že pet odstotkov vseh smrti v Kanadi. Nabor kvalificiranih za usmrtitev se je z leti nezadržno širil, v načrtih tamkajšnje leve vlade naj bi v prihodnosti to možnost imeli tudi duševni bolniki in mladoletni. Peščica zdravnikov, ki evtanazijo izvaja, pa iz tega dela posel, zaradi česar so nekateri že izpostavljeni tožbam svojcev.

Vse to in še mnogo več nam je iz prve roke povedal vodja kanadske koalicije za zaščito pred evtanazijo Alex Schadenberg. Slovenskim volivkam in volivcem zato svetuje: »Ne naredite tega.« V »odločitvi« za usmrtitev ni nikakršne svobode, odpirajo pa se vrata v neobvladljivo, ki jih je težko zapreti.

Eksponentna rast usmrtitev

Kanada. Dežela osupljivih naravnih čudes, vljudnih, a rezerviranih domačinov, brezplačnih javnih šol in visokih plač. A hkrati visokih stroškov bivanja, neskončno dolgih čakalnih vrst v zdravstvu in – uzakonjene evtanazije.

To se je v tej severnoameriški državi zgodilo leta 2016, odtlej pa število evtanaziranih močno raste iz leta v leto. Tako imenovano »medicinsko pomoč pri umiranju« (MAiD), kot jo imenujejo, je v prvem letu, torej v letu 2016, uporabilo 1.018 ljudi. V letu dni se je število več kot podvojilo, do leta 2021 pa podeseterilo. Zadnje ocene za leto 2024 kažejo na vsaj 16.600 usmrčenih na ta način, kar skupno številko dvigne nad 76.000 ljudi. Tudi trendi v letu 2025 so podobni, torej kažejo približno deset do 15-odstotno letno rast usmrčenih.

Širjenje postopka MAiD

V Kanadi je prvotni zakon leta 2016 »pravico« do postopka MAiD omejeval na terminalne bolnike. Vendar pa zakon ni natančno opredeljeval formulacije, da mora biti naravna smrt »razumno predvidljiva«. Zato se je že kmalu začelo pojavljati precej primerov, pri katerih možnost  postopka MAiD po zakonu ne bi smela biti dopustna, a je bil postopek vseeno izveden, nam je po telefonu povedal izvršni direktor kanadske koalicije za zaščito pred evtanazijo Alex Schadenberg. »Kaj pomeni, da mora biti naravna smrt razumno predvidljiva?« se je vprašal.

Možnost uporabe postopka se je tako začela nezadržno in neobvladljivo širiti, in to tudi na podlagi sodnih odločb in na njihovi podlagi prilagojene zakonodaje. Leta 2019 je prišlo do sodnega postopka, ker pristojna komisija dveh bolnikov – Jeana Truchona, ki je imel  cerebralno paralizo, in Nicole Gladu, ki je trpela zaradi sindroma postpolio – ni kvalificirala kot primernih za evtanazijo, ker njuni bolezni nista bili terminalni. Ugovarjala sta, da gre za diskriminacijo, češ da tudi onadva trpita. Sodišče jima je pritrdilo in hkrati naložilo spremembo zakonodaje, nam je razložil Schadenberg.

Možnost uporabe postopka medicinske pomoči pri umiranju se je začela nezadržno in neobvladljivo širiti, in to tudi na podlagi sodnih odločb in tem prilagojene zakonodaje.

Evtanazija še isti dan

V letu 2021 je vlada zakon dejansko spremenila in iz njega umaknila omejitev možnosti postopkov MAiD na terminalne bolnike, pa čeprav so se zaradi nejasne zakonske opredelitve takšni primeri dogajali že pred tem. Čeprav sodišče od vlade ni zahtevalo dodatnih sprememb, je tedanja levičarska vlada uvedla še dodatne: iz originalnega zakona je umaknila desetdnevno čakalno dobo. »Če je nekdo terminalno bolan, ni nikakršne čakalne dobe. Možna je smrt še isti dan,« je pojasnil Kanadčan.

Poleg tega pa je vlada razširila možnost postopka MAiD še na duševne bolnike brez pridruženih bolezni. Pri tem so temeljili na konceptu, da bi bilo diskriminatorno, če tega ne bi dopustili za duševne bolnike, če je dopuščeno fizičnim bolnikom. Ta del zakona sicer še ni implementiran oziroma naj bi njegovo uveljavitev odložili do leta 2027, je povedal sogovornik. Razlog pa: javnomnenjske ankete kažejo, da večina Kanadčanov takšni širitvi nasprotuje, zato se je tudi vlada po besedah Schadenberga potegnila nekoliko nazaj.

Levičarska vlada želi razširiti MAiD na mladoletne

Kljub temu pa je zakon iz leta 2021 možnost postopkov MAiD razširil na tiste s »hudim in neozdravljivim zdravstvenim stanjem«, torej ne velja več le za terminalne bolnike. Po oceni Schadenberga je sporno, da pojem »hudega in neozdravljivega zdravstvenega stanja« ni pojasnjen in natančno opredeljen. »To pa v bistvu pomeni, da se kvalificira vsakdo z invalidnostjo,« pojasnjuje sogovornik iz Kanade.

In to še ni vse. V letu 2022 je levičarska vlada ustanovila 15-člansko komisijo, sestavljeno iz poslancev in senatorjev, ki bi preučila možne nadaljnje širitve postopka MaiD. Do leta 2023 je ta komisija pripravila poročilo, v katerem je navedla, da bi Kanada morala možnost izvedbe postopka razširiti tudi na mladoletne osebe, češ da bi tudi mladoletni ljudje, ki so sposobni presoje, morali imeti pravico do te odločitve, sicer bi šlo za diskriminacijo.

Zakonodaja po besedah sogovornika v tem pogledu še ni sprejeta, jo je pa vlada že napovedala. Prav tako je napovedala širitev te možnosti na tiste, ki bi evtanazijo zahtevali vnaprej; torej bi vnaprej dali navodilo, da jih usmrtijo, če obolijo za določeno boleznijo.

V zadnjem času tako MAiD zahtevajo tudi bolni ljudje, ki se soočajo z revščino oziroma so brezdomci ali pa si ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe oziroma nimajo povezav, preko katerih bi v doglednem času prišli do zdravnika. »Ti ljudje zahtevajo evtanazijo, čeprav bi jih lahko pozdravili,« poudarja Schadenberg.

V zadnjem času MAiD zahtevajo tudi bolni ljudje, ki se soočajo z revščino oziroma so brezdomci ali pa si ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe oziroma nimajo povezav, preko katerih bi v doglednem času prišli do zdravnika.

Srhljive podobnosti s Slovenijo

V tem pogledu je položaj primerljiv s Slovenijo. Obe državi imata univerzalni sistem zdravstvenega varstva. V Kanadi se soočajo z zelo dolgimi čakalnimi vrstami za določene posege, denarja in zdravnikov pa ni dovolj, pove sogovornik. Kako je s čakalnimi vrstami in zdravniškim osebjem v Sloveniji, je danes jasno že vsem: srhljivo podobno, če že ne enako.

Poleg tega je tip oskrbe specifičnih invalidnih bolnikov v Kanadi včasih manj dostopen, pravi Schadenberg. Morda sta za takšno oskrbo specializirana le en ali dva zdravnika, zato je zelo težko priti do zdravljenja. Sama po sebi se tudi na tem polju ponudi primerjava z razmerami v Sloveniji. Tu so otroci z redkimi boleznimi, ki jim aktualna leva vlada noče pomagati niti z ustanovitvijo sklada za redke bolezni, ki bi omogočil hitrejši in učinkovitejši dostop do najsodobnejših zdravil in zdravljenja.

Čakanje na zdravljenje ali usmrtitev

Zgodbe, ki jih našemu sogovorniku pripovedujejo njegovi rojaki, so povedne. Bolnike soočijo s tem, da sicer ne morejo dobiti zdravljenja oziroma da bodo nanj dolgo čakali, da pa lahko dobijo evtanazijo. V nedavnem primeru hude bolnice se je tako zgodilo, da so ji celo ponujali usmrtitev, a se je odločila drugače in oskrbo poiskala v ZDA. Takšni primeri po besedah našega sogovornika niso redki, problem pa je, ker si marsikdo zdravljenja v Združenih državah ne more privoščiti.

»Če nimaš ameriškega zdravstvenega zavarovanja, si moraš storitev plačati sam,« je pojasnil. Med temi, ki si tega ne morejo privoščiti, so največkrat ravno invalidni bolniki. Njihovi prihodki so tako nizki, da si ne morejo privoščiti niti najema bivališča, kaj šele izjemno drago zdravljenje.

Evtanazije pa v Kanadi ne zahtevajo le ljudje z invalidnostjo oziroma drugimi hudimi boleznimi. Kot je razložil sogovornik, je do takšnih primerov prišlo tudi pri ljudeh s sindromom večkratne kemijske občutljivosti oziroma tistih, ki zelo močno reagirajo na nekatere kemične dražljaje v okolici. Ker zaradi te reakcije ne morejo hoditi v službo, ocenijo, da tako ne morejo živeti, in opravijo evtanazijo.

Bolnike soočijo s tem, da sicer ne morejo dobiti zdravljenja oziroma da bodo nanj dolgo čakali, da pa lahko dobijo evtanazijo.

Če ne bi nihče posredoval, bi bila babica mrtva

Ravno v teh dneh je naš sogovornik prejel tudi klic zaskrbljene vnukinje starejše gospe, ki je imela težave s krvnimi strdki. V nekem trenutku je prenehala skrbeti zase in ni več jemala zdravil za preprečevanje strdkov. Zaradi resnih zapletov se je znašla v bolnišnici, kjer ji je zdravnik dejal, da bi se lahko zgodilo, da ji bodo morali amputirati roko. Odgovorila jim je, da ne želi amputacije, pač pa MAiD, čeprav se o potrebi po amputaciji sploh še niso odločili. Njeno usmrtitev so načrtovali za prejšnji konec tedna.

Vnukinja se je zato obrnila na koalicijo proti evtanaziji in tam so ji pojasnili, da njena babica ne umira in da bi ji morali pristojni povedati, da evtanazije ne more opraviti takoj. Če zakon za umirajoče dopušča takojšnjo usmrtitev, pa za neumirajoče obstaja 90-dnevna čakalna doba. Naš sogovornik je vnukinji tudi razložil, da babica niti še ne ve, ali bodo roko morali amputirati, in predlagal, naj svojci poskrbijo zanjo. Sin te starejše gospe ji je nato ponudil, da lahko živi z njimi, in ji zagotovil, da bodo poskrbeli zanjo. »In babica si je premislila,« je ponazoril.

Babica torej ni umirala, a če ne bi nihče posredoval, bi bila danes mrtva.

Prodajalci evtanazije

»Ne naredite tega. Ne naredite tega,« slovenski javnosti sporoča Alex Schadenberg. Ideja predlagateljev takšne zakonodaje je, da gre za obliko sočutja do trpečih, a to je laž. Podatki iz leta 2024 kažejo, da je že pet odstotkov smrti v Kanadi posledica evtanazije.

Prav tako pa podatki razkrijejo, da večino smrti povzroči le nekaj zdravnikov, ki so se specializirali za to početje in postali celo »prodajalci evtanazije«. Zgodilo se je že, da so jo izvedli tudi v primerih, ko bolniki za to niso izpolnjevali pogojev. »Ne naredite tega. Mislite, da boste odprli vrata eni stvari, odprli pa jih boste povsem drugačni stvari, ki je ne boste mogli nadzorovati. Ko se ta vrata odprejo, jih je skoraj nemogoče zapreti,« poudarja sogovornik.

Mislite, da boste odprli vrata eni stvari, odprli pa jih boste povsem drugačni stvari, ki je ne boste mogli nadzorovati. Ko se ta vrata odprejo, jih je skoraj nemogoče zapreti.

»Nikakršne svobode, izbire in avtonomije«

Ne nazadnje se kljub legalizaciji evtanazije zdravstveni sistem v Kanadi ni prav nič izboljšal, tudi čakalne vrste se niso prav nič skrajšale, pravi Schadenberg. »Na koncu imaš še vedno katastrofalen položaj, ko gre za čakalne dobe, imaš pa tudi ubijanje,« je opozoril. Ko se ljudje »odločijo« za ubijanje, pa po njegovih besedah v tem ni »nikakršne svobode, nikakršne izbire, nikakršne avtonomije«.

Namesto tega je po njegovih besedah potrebna zaveza k boljši zdravstveni oskrbi. Če država ne bo poskrbela za vzdržen zdravstveni sistem, hkrati pa bo uveljavila asistirani samomor, bo prišlo do položajev, v katerih nekdo ne bo mogel dobiti primerne zdravstvene oskrbe, imel pa bo dostop do usmrtitve.

Slovenski zakon hujši od prvotnega kanadskega

Kanada in Slovenija sta si očitno v marsičem podobni. In če se lahko po severnoameriški državi zgledujemo po skrbi za naravo, po gostoljubnosti in spodobnem življenjskem standardu, se nam ni treba še po zakonski uveljavitvi asistiranega samomora. Posledice so očitne in neizprosne, in ko duh uide iz steklenice, postanejo tudi povsem neobvladljive.

Tudi v kontekstu zdravstvenih sistemov ter položaja starejših in upokojencev so vzporednice med državama nesporne. Zdravstveni sistem tudi pri nas praktično kolapsira, mnogi starejši pa se spopadajo z nizkimi dohodki, ki še zdaleč ne zadostujejo za primerno domsko oskrbo, sploh če se zraven soočajo z boleznijo. Da niti ne omenjamo dolgotrajne oskrbe, ki jo plačujemo, pa se še zdaleč ne izvaja.

Še več. Ko gre za zakonodajno materijo, ta v slovenskem primeru dopušča še širšo možnost zlorab, kot jo je prvotno kanadska. Slednja je namreč možnost usmrtitve najprej dopuščala le terminalno bolnim, medtem ko je pri nas že v izhodišču »namenjena« hudo trpečim. In še: če Kanada vodi vsaj statistiko na ta način usmrčenih, pri nas zakonodaja še tega ne predvideva, saj bi bila v mrliškem listu zapisana predhodna bolezen, ne pa asistirana usmrtitev.

To ne bo referendum o svobodni odločitvi za smrt. To bo referendum o pristnem sočutju do sočloveka, do starejših in drugih, ki jim družba kot alternative ne bo ponujala smrti, ampak človeško bližino in ljubezen do zadnjega naravnega diha.

Zakonodajna materija v slovenskem primeru dopušča še širšo možnost zlorab, kot jo je prvotno kanadska. Slednja je namreč možnost usmrtitve najprej dopuščala le terminalno bolnim, medtem ko je pri nas že v izhodišču »namenjena« hudo trpečim.