»Evropsko kulturo in civilizacijo lahko obnovi samo evangelij«. Intervju z novim smirnskim nadškofom Martinom Kmetcem

Včasih je rečeno, da je Francija prva hčerka Cerkve, a je bila v začetku ravno Anatolija (današnja Turčija) prva krščanska dežela, polna izrednih mislecev, asketov, mučencev ... Papež Frančišek je 8. decembra 2020 za novega nadškofa metropolita v starodavnem mestu Smirna (današnji Izmir v zahodni Turčiji) imenoval patra dr. Martina Kmetca OFMConv, ki že dolga leta živi in deluje med kristjani in muslimani v Libanonu in Turčiji.

S tem 64-letnim minoritom, Frančiškovim manjšim bratom s Ptuja, ki ga krasijo vesela štajerska dobrodušnost, nenarejena ponižna skromnost in pristna globoka duhovnost, smo se pogovarjali v dneh, ko se je med pripravami na novo službo mudil v Rimu.

S kakšnimi občutki mesec dni po imenovanju in mesec dni pred škofovskim posvečenjem (tj. 2. februarja 2021) doživljate to novo poglavje svojega življenja?

Z mešanimi občutki. Na začetku sem bil zmeden, postavljal sem si vprašanja o svoji sposobnosti, o sicer dokaj dobro poznani situaciji in o nalogah, ki me čakajo. Vendar sem se potem, tudi med duhovnimi vajami, počasi umiril – zaupam v Božjo pomoč. Glede na izkušnje upam, da bom to službo zmogel opravljati. Moja bodoča vloga škofa, predvsem tudi v odnosu do Rima, pa je zame popolnoma nova. Navajen sem običajnega življenja v misijonih, tudi ročnega dela na frančiškanski način v preprostosti in veliko srečevanja z ubogimi.

Zdaj vidim, da se bo to malo spremenilo. Danes (tj. v sredo, 13. 1. 2021 op. a.) smo bili na Državnem tajništvu in vidim, da bo šlo sedaj za drugačne odnose. Malo me vznemirjajo praktične stvari: sedaj smo denimo morali kupiti vse, kar je potrebno za škofa – hvaležen sem slovenskim bratom, ki so za to prispevali. Ob vsem tem želim predvsem ostati pokončen in pastir; da bom z ljudmi, za njih dostopen, da bom po najbolj preprosti poti iskal pot do človeka.

Že veste kakšne konkretne pastoralne razmere in izzivi vas čakajo v škofiji Izmir?

Prvi pastoralni izziv je zvestoba veliki dediščini: spomnim na sv. Polikarpa, njegovega učenca sv. Ireneja Lyonskega, nasploh pa je to področje sedmih Cerkva iz knjige Razodetja, področje Pavlovih poti. Skrbeti želim, da bi ta dediščina živela naprej v živi Cerkvi. Res je sicer, da kristjani v Turčiji izginjajo. Število povečujejo le begunci iz Sirije, Iraka, Irana. Mnogi so Iran zapustili, ker so sprejeli krščanstvo in ne morejo ostati tam. Navzoče je tudi bogoiskateljstvo med turškim narodom in nekateri Kristusa resnično srečajo, zato moramo skrbeti tudi za katehumene.

Kakšna bodo konkretna področja delovanja?

Kulturni spekter Cerkve, kamor prihajam, je raznolik. Imamo nekaj župnij, redovnih skupnosti, Karitas. Škofijo sestavlja okrog 15 duhovnikov in 4 redovnice, ozemlje obsega približno četrtino Turčije, kristjanov pa je nekaj več kot 5.000. Pastir bom mali čredi. V zavesti mi ostaja podoba gorskega pastirja z majhno čredo ovac in to me je prevzelo, saj me spominja na evangelij. To je resnična podoba mojega dela: biti pastir v pravem pomenu, skrbeti za ovce, kolikor bo mogoče.

Vaša perspektiva glede odnosa med Katoliško cerkvijo in državno oblastjo v Turčiji?

Največja težava je v tem, da tam Cerkve, razen pravoslavne, niso priznane kot pravna oseba. Predsednik Erdogan je bil pred leti sicer navzoč pri blagoslovitvi temeljnega kamna za prvo novo cerkev, ki so jo v zadnjem času dovolili zgraditi v Carigradu, šlo je za asirsko pravoslavno cerkev. Gotovo so v ozadju politične računice, nabiranje točk v odnosu do Evrope. To ne spominja na enakopravnost, ampak bolj na kakšne privilegije v otomanskem smislu, ki pa jih oblast lahko tudi prekliče – obenem ti tudi zvežejo roke glede morebitne kritike. Gre za splošen problem na Bližjem vzhodu: Cerkev se je vedno morala uklanjati oblasti, tudi v Siriji ali Iraku, saj je šlo za preživetje.

Kakšno je stališče Katoliške cerkve v odnosu do trenutne turške oblasti, če denimo spomnim na medel papežev odziv ob barbarski gesti razglasitve Hagije Sofije za mošejo?

Edini, ki je reagiral, je bil ekumenski patriarh Bartolomej. Naša Turška škofovska konferenca je bila zaradi pasivnosti deležna precej kritik s strani Vatikana. Sveti sedež je želel preložiti odgovornost za protest na naše škofe, ki pa za kakšno odmevnejšo izjavo tudi niso imeli poguma. Situacija je res žalostna, tudi islamski obred molitve v Hagiji Sofiji je bil zelo ostro nastrojen v smislu: »To je naše.« A vendar gre za dediščino celega človeštva! Na žalost je šlo za neke vrste političen obred, saj je Erdogan to razglasitev obljubil svojim volivcem. Velik problem islama je brisanje civilizacij, ker sebe dojema kot zadnjo razodeto religijo, ki je popolnejša od drugih, tako od monoteizmov, še bolj pa od drugih kultur ali politeizmov.
Velik problem islama je brisanje civilizacij, ker sebe dojema kot zadnjo razodeto religijo, ki je popolnejša od drugih

Ali lahko vatikansko diplomacijo v tem primeru ocenimo kot neuspešno oz. mlačno ali pa gre tu za princip ohranjanja miru brez ostre retorike?

Vatikanska diplomacija se ne želi izpostavljati. Le sklepamo lahko o posledicah ostrega nastopa. Kristjani v določenih deželah, npr. Pakistan, severna Afrika, so dejansko talci. Sveti sedež je v težkem položaju, ker nima nobene realne sile za pritisk, obenem pa tudi nima podpore zahodnega sveta, ki danes gleda zgolj na lastne interese. Prišlo je do nekaj napetosti med turškim ter francoskim in avstrijskim predsednikom, vendar je predsednik Erdogan ob izgonu nekaj skrajnih muftijev iz Avstrije celo javno grozil z vojno med »križem in polmesecem«. Problem so tudi migracije. Dogajajo se težke reči: pisal sem denimo o ugrabitvi staršev sirskega duhovnika Dirila, vendar včasih sam ne morem drugega kot o tem zgolj pisati. Ne vem, kdo bi tu lahko jasno protestiral. Tudi turška opozicija je zelo previdna.

Zgodovinarji govorijo o novem otomanizmu, vendar nas zgodovina uči, da je Evropa Otomanom največkrat s silo postavila mejo.

Res je, ta njihova politika traja že kakih dvajset let. Imam svoja stališča, za katere pa ni vedno najbolje, da jih izrekam na glas. Gre vsekakor za različne oblike ekspanzivnosti in kulturnega širjenja. Pred cerkvijo v Carigradu imamo med in po maši sedaj že kar tri mesece policijo, a nam ni popolnoma jasno, zakaj – morda zaradi kontrole, po vsej verjetnosti imajo tudi kakšne informacije o nevarnostih. V Turčiji obstajajo različni tokovi skrajnežev.

Kaj je po vašem mnenju resnično krščanski odgovor na te okoliščine?

Ko gre za obnovo evropske kulture in civilizacije, je to samo evangelij. Kolikor bo trdna evropska kultura, toliko se bo zmožna soočati s temi spremembami. Začne se s preprostim vprašanjem rodnosti. Obstajale so majhne kulture, ki so si bile zmožne podrediti druge. Če se bo evropski človek oprijel zdrave kulture – jaz mislim, da je to seveda krščanstvo, saj je Evropi dalo kulturo, gospodarstvo, univerze itn. –, bo preživel. Koliko se ga oprime ali ne, je drugo vprašanje.

Naša civilizacija postaja vedno bolj pluralna in fragmentarna, zato je vaša izkušnja sobivanja za nas zelo dragocena.

Potrebujemo pogum živeti z drugačnimi ljudmi in sprejemati druge, obenem pa imamo kot kristjani veliko misijonsko poslanstvo, da prebudimo naše lastne skupnosti, jim vlivamo življenja, kar bo potem vplivalo tudi navzven. Ne smemo zapirati vrat in govoriti: »slovenska kultura in krščanstvo«, temveč: »slovenska kultura in misijonska odprtost«. Tudi vsem prišlekom lahko ponudimo pogled naše vere – ne gre za prozelitizem, ampak za našo odprtost. Ali je naše krščanstvo dovolj privlačno za druge, da bi ga lahko sprejeli?
Ko gre za obnovo evropske kulture in civilizacije, je to samo evangelij. Kolikor bo trdna evropska kultura, toliko se bo zmožna soočati s temi spremembami.

V Evropi zaznavamo dve družbeni oz. politični silnici, ko gre za odgovor na islamsko prisotnost: na eni strani vidimo poskuse bodisi brezbrižnosti bodisi ostrega upora s strani določenih politike, po drugi strani pa se radikalna krščanska drža – ob ohranjanju notranje svobode in dostojanstva – po Kristusovem zgledu pusti drugemu celo povoziti in izničiti.

Grki so na primer, sicer ob drugačnih pogojih, pod Otomani preživeli 500 let. Kot kristjani imamo dolžnost, da – kot pravi papež – ta svet delimo z drugimi. Prav ima, saj se Cerkev nikdar ne sme preveč navezati na določeno oblast. Duhovniki, redovniki moramo biti nevtralni  – a ne nezavzeti –; ne smemo zavračati drugih. A gotovo obstajajo pošteni kriteriji, v skladu s katerimi lahko države sprejemajo priseljence. Ne smemo se predati nekemu lažnemu pluralizmu. Naša identiteta ima vsekakor svoje mesto.

Za nas, duhovnike ali redovnike, mora biti jasna krščanska drža gotovo izrazita, medtem ko je v Turčiji za nekatere laike to veliko težje, saj imajo zaradi svojega krščanstva hude težave glede preživetja ali službe. Gre za težke dileme. V svoj grb sem v turščini zapisal »İncil, umudumuz (Evangelij, naše upanje)«, ker sem prepričan, da mora evangelij pustiti sled na vseh področjih – že v nas, kristjanih, pa tudi v družbi.
Družba se izrazito spreminja, ostaja pa vprašanje, na kakšen način bomo kristjani postajali sol, kako bomo spreminjali družbo v dobro in pošteno.

Črno-belih odgovorov torej ni.

Ne. Že denimo v Sloveniji lahko vidimo, da družba ne bi mogla delovati, če bi odpustili vse delavce tujega porekla. Družba se izrazito spreminja, ostaja pa vprašanje, na kakšen način bomo kristjani postajali sol, kako bomo spreminjali družbo v dobro in pošteno.

Na kakšen način lahko kristjani zahodnega sveta, tudi v Sloveniji, pomagamo bratom v veri na ozemljih Bližnjega vzhoda in kako lahko oni pomagajo nam?

Veliko materialne pomoči zahodnih Cerkva je že navzoče, npr. v Turčiji, Siriji, Iraku. To je še zlasti potrebno sedaj po vojni, da se bodo ohranili kulturni spomeniki, cerkve, rokopisna dediščina ... Veliko konkretne pomoči prejmemo tudi preko Misijonskega središča Slovenije.

A ne bi rad govoril le o denarju. Dragocene so povezave na osebni ravni. Izredno lepo izkušnja je bila, ko smo organizirali delovne tabore za naše mlade iz Slovenije, ki so tako lahko konkretno spoznali naše razmere in so prejeli bogate izkušnje, obenem pa tudi fizično pomagali našim skupnostim v Turčiji – počistili smo na primer pokopališče v Iskenderunu itd. Potrebna je tudi pomoč za begunce, ki se ne morejo vrniti v svoje domovine, tudi na način, da bi jih države sprejele. Izrednega pomena je tudi molitvena povezanost, dnevi spomina na Cerkve trpečih. Potrebno je razumevanje kompleksnosti. Dragoceno je tudi proučevanja duhovne dediščine krščanstev s področja Bližnjega in srednjega vzhoda, zgodnjekrščanskih teologov in pisateljev.

Kaj vam osebno pomeni mučeništvo?

Če sem zelo oseben: ko sem se odločil za poslanstvo na Bližnjem vzhodu, sem bil v hudem boju, saj je bila takrat v Libanonu vojna. Bival sem v Parizu in vsi so mi govorili, da nima smisla. Bil sem v hudem notranjem boju, saj sem si mislil, da bi lahko živel nekje precej prijetno, v miru, lahko bi študiral. Vendar je odločitev padla in po njej sem izgubil strah glede prihodnosti, tudi če bi kdaj padla kakšna bomba ... Mučeništvo v splošnem me vedno notranje prevzame, na kateregakoli mučenca že pomislim. To ni samo človeški dosežek, gre za veliko predanost Bogu, ki to uresniči.

Nekateri grejo po zelo kratki poti do zedinjenja z Bogom. Spomnim se Pripovedi ruskega romarja, kjer je opisan primer otroka, ki je prehodil neznansko razdaljo, vse dokler ni umrl. Nekaterim je to pač dano. Neki cerkveni oče o mučeništvu pravi: »Ko si pri evharistiji, se zavedaj, kdo te gosti.« Tudi Kristus je dal in daje samega sebe. Osebno pa doživljam tudi vsakodnevno normalnost življenja, zelo sem se vživel v turško družbo. Čeravno vsi vidijo, da sem tujec, me zaradi znanja jezika in moje notranje pripravljenosti na inkulturacijo sprejemajo. Pomembno je, da si sposoben preseči razdaljo do bližnjega – to se pridobi z leti.

Včasih slišim, da se redovnik po navodilih ne želi prestaviti v drug samostan, ki je morda oddaljen 15 kilometrov, in želi živeti lagodno! Sam sem se v življenju kar veliko selil. Tudi to imenovanje v povsem novo službo zahteva veliko prilagajanja in moči. Včasih se zbudim s temi težkimi mislimi, a nato človek zjutraj spije malo kave in gre naprej!

Že med vašimi predhodniki na sedežu smirnskega škofa in tudi med številnimi današnjimi škofi na Bližnjem vzhodu je bilo in je veliko Frančiškovih manjših bratov. Zakaj se tam tako dobro znajdete?

Ker nas je tega učil sv. Frančišek. Že v Vodilu govori o tem, kako naj gredo bratje v misijone, tudi sam se je odpravil na pot proti Vzhodu in se srečal s sultanom. To poslanstvo je zelo povezano z našo karizmo. Pri srečanju z gobavcem gre za srečanje z drugačnostjo človeka. A v bistvu gre tu za odnos s Kristusom. Kristus, kot ga je videl Frančišek, nas uči, naj gremo, hodimo in vztrajamo – bodi prilično ali neprilično (prim. 2 Tim 4,2).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike