Hrvaški režiser Oliver Frljić je Poljsko šokiral s predstavo Kletev, v kateri igralka prikazuje oralno zadovoljevanje kipa Janeza Pavla II., ki je na koncu predstave označen za zavetnika pedofilov.
Skrunjenje križa, žaljenje papeža, proglašenega za svetnika, spodbujanje k sovraštvu, nasilju in nestrpnosti in poziv k umoru za šokirane Poljake niso umetnost. Množično protestirajo, tožilstvo je zoper Frljića sprožilo tudi preiskavo.
Ni nepomembno, da gre za režiserja, ki je sin Srbkinje in Hrvata (oficirja v JLA), ki je bil kot mladostnik priča vojni na Balkanu in je v Zagreb prišel kot begunec. Mnogi kritiki mu očitajo, da v predstavah sprošča svoje frustracije, zdravi travme in gledališče zlorablja za provokacije in ideološke obračune.
Slednje je potrdil celo sam, ko je izjavil, da gledališče zanj ni cilj, ampak sredstvo političnega boja. Zveni kot umetnost v Rogu in slovenski levičarji. Ideali smisla, lepote in globine umetnosti so tukaj izrinjeni.
Skrunjenje križa, žaljenje papeža, proglašenega za svetnika, spodbujanje k sovraštvu, nasilju in nestrpnosti in poziv k umoru za šokirane Poljake niso umetnost.
Umetnost brez meja
Režiser, ki je med drugim na Filozofski fakulteti Družbe Jezusove diplomiral iz filozofije in religiologije, svoje ime brani z opiranjem na svobodo umetnosti. Če njegovi kritiki »satire« ne razumejo, je to pač njihov problem. Ta tako imenovana svobodna umetnost si jemlje pravico, da ustvarja, kakor ji paše, brez kakršnihkoli meja – pa tukaj ni govora o cenzuri.
Da je tako, kažejo že mladi umetniki. Ob nedavni razstavi študentov Akademije za likovno umetnost na fakulteti ne študirajoči, ne profesorji nis(m)o razumeli čemu že na vhodu leži razbito steklo in konstrukcija majhnega crknjenega pujska v luži krvi, kaj je namen fotografije anusa z uhanom, ki je obešena na lončnici.
Ob spraševanju, čemu po ogromni steni drug poleg drugega visi na stotine praznih belih listov, smo zmajevali z glavo, ob napisu ki se je iz »demokracija« spremenil v »mokra muca« pa so se nekateri smejali, drugi pa zgroženo preklinjali sodobno umetnost, ki si lahko dovoli vse. Tudi zadovoljevanje kipa svetnika. 
Je Slovencem vseeno?
V zadnjih sedmih letih je Frljić v Sloveniji režiral oz. sodeloval pri režiji sedmih predstav. Tudi pri jesenski Naše nasilje in vaše nasilje, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in bila na Poljskem prijavljena zaradi žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov – v njej namreč prikazuje, kako križani Kristus posiljuje muslimanko, žena s hidžabom pa iz vagine potegne poljsko zastavo.
Nobena izmed njegovih predstav v Sloveniji ni izzvala niti kakšne javne kritike, kje je še upor, protest, tožba. Tiho smo in sklonjenih glav gledamo in čakamo – pri nas je pač vse dovoljeno. Naši umetniki Frljića podpirajo.
- 2016; NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE, Slovensko mladinsko gledališče
- 2015; KOMPLEKS RISTIĆ, Slovensko mladinsko gledališče
- 2013; 25.671, Prešernovo gledališče Kranj
- 2013; Aleksander Ivanovič Vvedenski BOŽIČ PRI IVANOVIH, SNG Drama Ljubljana
- 2012; Georges Feydeau KLISTIRAJMO SRČKA!, Slovensko mladinsko gledališče
- 2012; Anton Pavlovič Čehov TRI SESTRE, Prešernovo gledališče Kranj
- 2011; LEKSIKON YU-MITOLOGIJE, Zunajinstitucionalni projekti
- 2010; Oliver Frljić PREKLET NAJ BO IZDAJALEC SVOJE DOMOVINE!, Slovensko mladinsko gledališče
Vdani v usodo
Pri nas pojma žaljenja verskih čustev skoraj ne poznamo. Kljub temu mirno in vdano pleskamo grafite na cerkvenih objektih, obnavljamo vandalsko uničeno dediščino, tiho spremljamo ignoranco velikih medijev in prikrito preganjanje verujočih, nekakšen verski mobing, ki je prisoten v šolstvu, na delovnih mestih, pri državnem financiranju … tudi v umetnosti.
Tiho smo in sklonjenih glav gledamo in čakamo – pri nas je pač vse dovoljeno.
Spomnite se Strelnikoffa in Brezjanske Marije s podgano v naročju. Nato pa pomislite na tujino.
Najmočneje se med katoliki vedno uprejo Poljaki. Glasni upori so tudi med muslimani. Na primer ob filmu Nedolžnost muslimanov ali že ekstremistično ob karikaturah satirične revije Charlie Hedbo.
Bo mera kdaj polna?
Če povsod drugod Kantovsko velja, da se posameznikova svoboda konča, ko zadane ob svobodo drugega, zakaj bi bila umetnost izjema? Zakaj je le tukaj dovoljeno žaljenje čez vse, kratenje dostojanstva brez pomena na odru golih nastopajočih in zakaj so umetniki samorefleksije sposobni šele ob terorističnem napadu? So za to res potrebne smrtne žrtve?
In ker smo na odru videli in tolerirali že vse, od žalitev, nasilja, posilstev, umorov … ni več le igra, ne gre za umetnost, predstave, gledališče. To je naša realnost. Odobravamo jo, toleriramo, celo ploskamo ji in jo nagrajujemo. In čeprav nam ni všeč in ji nasprotujemo, se ji vdano podrejamo.
Ali pa smo odporni. Mimo gremo. Le vsake toliko nas še šokira. Zatopljeni v ekrane, skrbi in otopeli kaj drugega kot šok pogosto že težko zaznamo. Kdaj bo torej dovolj? Ko bo umetniška svoboda resničen umor na odru?
https://www.youtube.com/watch?v=8ObW52jy9OU
Prastaro pravilo človeštva je, da lahko vsakdo ubije tistega, ki ti je prišel vodnjak zastrupiti, ženo ali otroke ugrabiti, ki te hoče ubiti ali ti ukrasti zemljo … Enako je, če hudo žali tvojo vero in Boga. Če ga ne moreš ubiti, ubij sebe.
Potem je prišel Jezus in moramo odpuščati: ko nam gost v hiši posili hči in ko nam umetnik skruni najsvetejše. Maščevanje prepuščamo Bogu in če čez čas dobro pogledamo te žalilce, vidimo, da je Bog hudo pravičen z njimi.
Hudiči obsodijo sami sebe.
mogoče ne vidiš razlike med posilstvom in “ko nam umetnik skruni najsvetejše”…
se mi zdi, da je hčer bolj sveta od vere.. tko.. za faktor miljarda in še mal..
MERA SE HITRO POLNI!
Časa zmanjkuje.
Mlinski kamni Slovenije :
700 komunističnih grozjaških morišč
Nasilje slovenskega komunizma v svojem celovitem diapazonu od 1941 do dandanes
Kesanja za masovni zločin ni niti na obzorju, kaj šele prošnje za Odpuščanje & Sprava je ob tem nična
Slovenska Katoliška Cerkev zgornjih treh pošastnosti ne zna ali noče potegniti iz splošnosti in jim dati prelomnosti
————————————————————————————————————————————————————-
Marija Pomagaj s podgano v naročju
Dvakratni zažig strunjanskega križa
2300 zločinskih napadov na duhovnike in njih imetje, imovino RKC in odnos Države ter družbe ob tem
Podlost in izkrivljena grotesknost pokopa žrtev Hude jame v Mariboru brez soglasja svojcev žrtev
Uničenje korpusa Jezusa Kristusa s Križa – z znamenja za morišče in zaklanih 40 nedolžnih na Mačkovcu na Blokah
(Seznam grehot bom dopolnjeval, prosim dopoljnjujte ga tudi bralci )
Metanje svinjskih glav na gradbišče džamije.
Rodetova trditev, da ateisti vržejo trupla svojih staršev v vrečki v smeti.
Norčevanje iz žrtev NOB s postavljanjem spomenika kolaborantom v Grahovem.
Venec z napisom “slava junakom” ob pokopu žrtev v Hudi jami ob spoznanju, da so tam ob enem ženskem okostju ustaši, kar je razvidno iz forenzičnih preiskav, med temi naj bi bil tudi zaščitni oddelek uničevalnega koncentracijskega taborišča Jasenovac
(seznam grehod naj prosim dopoljujejo tudi bralci)
“Pri nas je pač vse dovoljeno.”
Ne tako, ampak…
“Pri nas pač vse DOVOLIMO.”
Se strinjam! “Pri nas pač vse DOVOLIMO.” Kateri pa je sledeči korak? Kdo izmed nas ima tako družbeno moč, da sproži sodni postopek, ki ga ni moč spregledati?
točno tako Jerneja! Tvojo misel bi morali na Domovini še posebej izpostaviti, ker je več kot zelo resnična!
“Pri nas pojma žaljenja verskih čustev skoraj ne poznamo.”
in prav je tako. Ker pač verjamete bedarije.
Si predstavljate, da bi tale verska skupina http://cezvesoljskacerkev.weebly.com/, ki verjame v svete lonce in svete kuhovnice, zahtevala kazenski pregon, če bi kdo vrgel sveti lonec v ljubljanico..
pa sedaj jamrajte o zaščiti verskih čustev pri tej religiji.. Vam postavlja ogledalo in vam ni všeč. Je pa isto obnašanje kot vaše. Verjamete bedarije, ki so v nasprotju najbolj osnovni kmečki pameti, pol pa pričakujete, da se ne bomo norčevali iz tega?
Predstave nisem videl.
Sicer kar verjamem zapisanemu in po tem smatram (predvsem po izpostavljenih prizorih), da je konkretna predstava (Kletev) zelo verjetno res šla čez neko mejo, kjer je provokacija še smiselna.
Bi pa dodal, da pripeti video z izseki iz druge predstave ne služi kot argument za odklanjanje Kletve, saj ta druga – menim – ostaja v nekih zmernih okvirjih za današnji čas.
Seveda – lahko da sem že padel v koš tistih, ki:
“Odobravamo jo, toleriramo, celo ploskamo ji in jo nagrajujemo. In čeprav nam ni všeč in ji nasprotujemo, se ji vdano podrejamo.”
A npr. M. I. Rupnik ne zavrača apriori sodobnih izrazito trpečih in divjih predstav. Tudi čeznje (kot čez vse) lahko sveti Duh. Sam sem to doživel pri kar kakšni bodeči predstavi, npr. Razmadežna ali Psihoza 4:48.
Gre za pasijone (še) brez odrešitve ali s komaj kaj.
Hribouc – pravo ime.
primsek – DA, tako je. Spisek je vaj enako dolg na drugi strani, če že vstrajamo, da strani sploh so. In ker je tamu tako, bi bilo bolje pomesti pred svojim pragom, več delati na sebi in manj s prti kazati na druge. Imamo dosti dela; vsi.
Jerneja – seveda: država smo mi. Vrednote sami gojimo, ali pa zavržemo.
in RRR – vesel sem svobodnomislečih… prav je, da si vsi postavimo špegle pred obraze in kot je zgor napisano, delamo na sebi. Potem bodmo počasi podobni živalim, ki ŽIVIJO in PUSTIJO živeti. Dokler krščanska vera uči ubijati za to vero, potem to ni stvarstvu prijazna vera.
“svobodnomislečih”
le kaj je to?
misliš ali svobodno misliš?
ste že kdaj slišali za daljinec pri TV aparatu….ali pa za gumb pri radiju….ali je vam že kdo povedal, da se pred predstavo kupijo vstopnice….***********…..