Julija 2014 smo v Sloveniji imeli druge zaporedne predčasne volitve v državni zbor, ki so zmago drugič zapored prinesle stranki, nastali le nekaj mesecev pred volitvami.
A Cerarjeva SMC je do danes izgubila že približno polovico podpore, kažejo zadnje javnomnenjske ankete. In čeprav vlado kot celoto podpira le 28 % vprašanih, bi tri koalicijske stranke v seštevku opredeljenih glasov še vedno za las zbrale parlamentarno večino.
Združili smo rezultate treh julijskih anket v eno skupno z 2.053 vprašanimi ter jih primerjali z volilnimi rezultati izpred dveh let.
Tri velike slovenske televizijske hiše vsak mesec tradicionalno objavijo vsaka svoje raziskave javnega mnenja, ki jih zanje pripravljajo tri znane javnomnenjske agencije: Ninamedia za RTV Slovenija, Mediana za POP TV in Episcenter za Planet TV.
Na Domovini smo odstotke, ki jih navajajo, preračunali v absolutne številke podpornikov vlade in posameznih strank ter jih združili v eno samo skupno anketo z vzorcem 2.053 vprašanih anketirancev.
S tem smo dobili povprečen rezultat javnomnenjskih raziskav vseh treh agencij za mesec julij 2016.
Vlado podpira manj kot tretjina vprašanih
Presek rezultatov vseh treh agencij kaže, da vlada RS po polovici mandata uživa zgolj še 28 % podporo svojih državljanov, medtem ko njenega dela ne podpira več kot dve tretjini vprašanih.
Podpora strankam glede na volitve precej premešana
Če z združevanjem odgovorov izračunamo podporo političnim strankam, pri tem pa upoštevamo le tiste, ki pravijo, da se bodo volitev udeležili, je na prvem mestu SDS z 16,9 % glasov, druga je SD z 10,4 %, tretja SMC z 10,2 %, sledijo ZL z 7,6 %, Desus s 6,1 %, NSi s 5,8 % in SLS z 2,4 %.
Kar 40,64 % vprašanih, ki so sicer dejali, da se bodo volitev udeležili, pa bodisi ne ve, katero stranko bi volili, bodisi so navedli, da ne bi volili nobene od naštetih ali pa so izbrali drugo izmed razpoložljivih strank, ki pa niso presegle 1 % podpore.
Samo opredeljeni: za zmago SDS in SD
Ker na volitvah štejejo le glasovi tistih, ki so se opredelili za svojo opcijo z obkroženo številko pred imenom stranke, smo spodaj pripravili še izračun odstotkov podpore strankam s strani opredeljenih volivcev.
Največ glasov opredeljenih volivcev bi dve leti po volitvah dobila SDS (27,7 %), pred SD (17,1 %) in SMC (16,8 %), Sledijo Združena levica (12,4 %), DeSUS (10 %), NSi (9,4 %) in SLS (3,9 %). 2,7 % vprašanih bi volilo katero od drugih strank.
Kdo po dveh letih dobiva in kdo izgublja
Za konec objavljamo še primerjavo med rezultati volitev 2014 in združenimi rezultati treh julijskih javnomnenjskih anket pri opredeljenih volivcih.
Kot je razvidno s spodnjega grafa, je v minulih dveh letih daleč največ podpore, več kot polovico, izgubila največja vladna stranka SMC. Največja opozicijska stranka je pridobila slabih 7 % glasov, v rapidnem vzponu pa je SD, ki ima več kot 11 % višjo podporo kot ob volitvah.
Napredujeta tudi Združena Levica in Nova Slovenija, stagnirata pa DeSUS in SLS, ki ima identično podporo kot julija 2014 – tik pod volilnim pragom. Zavezništva Alenke Bratušek (oziroma socialnih-liberalcev, kot se po novem imenujejo) ankete praktično več ne zaznavajo.
A v smislu skušnjave, da bi na podlagi njih napovedovali rezultate volitev, so močno varljive.
Najprej zaradi velikega števila neopredeljenih, ki se, kot kaže praksa, o svojem “izbrancu” odločajo v zadnjih dneh ali celo v samem volilnem boksu. Prav tako je nepredvidljiva dejanska volilna udeležba, oziroma kateri del volilnega telesa se bo na volilni dan volitev udeležil, kateri pa bo morebiti ostal doma.
Iz zadnjih treh volitev je denimo znan trend aktivacije približno 100 tisoč volilnih upravičencev od petka do nedelje, ki na volišča pridejo oddati glas “proti” Janezu Janši, v korist stranki, ki ga lahko premaga. Teh javnomnenjske raziskave sicer ne zaznajo, saj se skrivajo med neopredeljenimi ali tistimi, ki pravijo, da se volitev ne bodo udeležili.
Velika neznanka so tudi dometi novih strank, ki se zdaj že nekaj mandatov redno pojavljajo nekaj mesecev pred volitvami in nič drugače ne bo tokrat. Njihov uspeh je v mnogočem odvisen od karizme voditelja ter njegove spretnosti televizijskega nastopanja.
Kljub vsemu je bolj ali manj jasno dvoje. Da se zadnja zmagovalka volitev že tretje volitve zapored ne bo borila za volilno zmago, ampak prej za obstanek v državnem zboru. In če se ne zgodi kaj dramatičnega, bo na desnici tudi po naslednjih volitvah ostala najmočnejša SDS.
A zaradi pričakovane ponovne aktivacije “proti-Janša” volivcev slednje najverjetneje ne bo zadostovalo niti za relativno zmago te stranke, niti za zmago desno-sredinskega bloka kot celote.
Kakorkoli seštevamo, odšetvamo, množimo, delimo in uganjamo še bolj komplicirane matematične operacije in posiljujemo statistiko, je rezultat vedno enak. Levica ima okrog 55-60% volivce,desnica pa preostanek.
Desnica ima eno samao stranko, ki se lahko enakovredno kosa s strankami na levici in zajema volivce različnih profilov. Na desnici je še veliko možnosti, da katera od strank pritegne svoje volivce, vendar pa manjka odločnosti.
Poglejmo si nekaj primerov, ko bi desnica lahko naredila mnogo več, če bi aktivirala nasportnike vladajoče koalicije.
Dolgotrajna stavka policistov ni doživela nobene podpore desnih strank, če prav je bilo jasno, da leve vlade niso naklonjene policistom in je policija praktično že desetletja podhranjena. Tako kot ostali delavci, so tudi policisti za sveoje delo premalo plačani. Nihče na desnici jih ni podprl, čeprav so policisti uživali velike simpatije pri ljudeh. Rezultat je kaznovanje sindikalnih funkcionarjev in utišanje policistov.
Drugi primer, ki bi lahko postal dober napad na oholo vlado, je neplačevanje RTV prispevka.RTV je znan propagandni servis levice, ki poneumlja državljane in kanalizira volivce. Z močnim angažiranjem desne politične opcije vključno z vsemi organizacijami, celo z RKC, bi lahko dosegli opustitev plačila RTV prispevka. S tem bi zamajali finančno osnovo tega propagandnega spaka.Kar nekaj sto račk bi zaplavalo med brezposelne in nastal bi kaos med novinarji.S primernimi prijemi, bi lahko brezpoeslne račke pridobili na svojo stran in levica bi se znašla v hudih težavah.
Pojavljajo se delavci, dnevni migranti, ki jih želi država oskubiti. Morda res nimajo popolnoma prav,prav pa ni,da jih vladajoča koalicijia popolnoma ignorira. Podpora nihovim zahtevkom in razjasnitev vzrokov za njihovo delo v tujini je odličen motiv za protivadni boj. Pa set nič.Delavci ostajajo bolj ali manj sami in se sami borijo proti požrešni oblasti.
Proslava 25. oblenice samostojnosti je bila bolj, ali manj polomija. Namesto enotnega nastopa in jasne opredelitve proti trenutni oblasti, proti kaliciji in proti levici ter zahrbtnim lobijem, je ponovno triumfirala levica. Ta naj bi osamosvojila Slovenijo in prinesla demokracijo.
Zaopet nič. V vseh cerkvah bi morali imeti maše za domovino. V Ljubljani bi morala biti organizirana procesija, ki bi se vila od parlamenta, vladne in predseniške palače do Prešernovega trga in stolnice. Vsi kristjani bi morali iz cele Slovenije na procesijo in obujati spomin na osamosvojitev in na čas, ko se lahko takšna procesija organizira. V Jugoslaviji bi bila nezamisljiva in seveda prepovedana.
Na desnici je zelo težko dobiti 10-20.000 podpisov za peticijo. Na levici pa za neumnost, kakršen je vpis pravice do pitne vode v ustavo , levica igraje sparavi skupaj 55.000 podpisov.
Nedeljske maše obiskuje redno vsaj 100-200.000 vernikov. Vsiti bi morali obvezno voliti NSi, pa bi bila NSi druga stranka v Sloveniji. Poleg SDS, bi že obe dosegli polovico volivcev. Če se bi jim pridružila še SLS, ki bi morala jasno podpirati kmete, ki so v nezavidljivem položaju, pa bi presegli polovico in zmaga na volitvah bi bila zagotovljena. Brez odločnosti ni nič. Tako pa se stranke na desni sramujejo. Sramujajo se krščanskega porekla, sramujejo se slovenstva, sramujejo se ssvoje države.
Ljudje pa si želijo varstva in zaščite. Kako naj zaupajo ljudem, ki mencajo,pa ne vedo, kaj hočejo?
Organizacijo Sever predstavljajo v glavnem policisti, ki so dobili partijsko nalogo, da zaščitijo slovensko partijsko vodstvo, ki mu je poveljeval Milan Kučan, da ga zaščitijo pred mitingaši in preprečijo jugurt- revolucijo v Sloveniji. To je bila izrazito zaščitna akcija slovenskih komunistov in slovenske udbe.
Osamosvojitev pa je imela več ciljev: osamosvojitev, demokracijo in vključitev v Evropo. Torej je razlika med Severom in slovensko osamosvojitvijo. Pa pri NSi tega ne ločijo. Kdo potem razdvaja slovensko desnico?