Zakaj bi Rusija plačala vojno škodo in kdo bo odgovarjal, če je ne bo

Evropsko posojilo Ukrajini v višini 90 milijard evrov stoji na enem samem stavku: Kijev bo dolg vrnil, ko bo od Moskve prejel vojno odškodnino. Če se to ne zgodi, račun prevzame proračun Unije, v njem pa je tudi slovenski delež. Groba ocena zanj je 360 milijonov evrov, to je več, kot je Slovenija Ukrajini dala od začetka invazije. Unija si je 90 milijard evrov za Ukrajino izposodila na kapitalskih trgih in jih zavarovala s svojim proračunom, Ukrajina pa odplačilo dolguje šele po prejemu reparacij. Ta pogoj je najšibkejši člen konstrukcije.

Kaj so reparacije in kaj pomenijo za rizična posojila EU

Mehanizem za ukrajinske reparacije nastaja od novembra 2022, ko je Generalna skupščina Združenih narodov priznala potrebo po njem. Svet Evrope je leta 2023 ustanovil t. i. »register škode«, ki je prejel že več kot 165.000 zahtevkov. Decembra lani je v Haagu 34 držav in Evropska unija podpisalo konvencijo o mednarodni odškodninski komisiji, ki bo zahtevke presojala in določala zneske. Do avgusta letos je bilo podpisnic 40, ratificiralo pa jo je osem držav in Unija. Za začetek delovanja jih je potrebnih 25. Odločitve komisije bodo dokončne, a Rusija je ne priznava. Mehanizem torej nastaja, a denarja sam po sebi ne prinese, lahko pa ugotovi, koliko Rusija dolguje, izterjati pa ne more niti evra.

Tri poti do plačila reparacije, dve sta zaprti

Prva pot je vojaški poraz in kapitulacija, česar, kolikor vidimo, ni na vidiku. Druga je mirovni sporazum, v katerem bi Moskva plačilo sprejela v zameno za odpravo sankcij. Tretja, edina neposredno izvedljiva, je zaseg približno 210 milijard evrov ruskih sredstev, zamrznjenih v Uniji, večinoma pri klirinški hiši Euroclear v Belgiji. Do njihove uporabe za poplačilo posojila si je Unija pravico izrecno pridržala.

Prav tu se je zataknilo že decembra lani. Belgija je zavrnila prvotni predlog o tako imenovanem reparacijskem posojilu, ker ne želi sama nositi pravnih in finančnih tveganj, ruska centralna banka pa je proti Euroclearu vložila tožbo. Voditelji so se zato odločili za zadolževanje na trgih, zamrznitev ruskega premoženja pa podaljšali za nedoločen čas in vse skupaj prenesli na odločanje s kvalificirano večino, da je Madžarska ali Slovaška ne moreta odmrzniti.

Zgodovina ponuja en uspešen primer, ko je Irak prek odškodninske komisije Združenih narodov Kuvajtu plačal 52,4 milijarde dolarjev, zadnji obrok so plačali februarja 2022. Uspelo je zato, ker je bil vojaško poražen in ker mu je varnostni svet odbijal pet odstotkov od prihodkov iz prodaje nafte. Rusija ima v varnostnem svetu pravico veta in jedrsko orožje. Nemčija pa je po prvi svetovni vojni ravno nasprotni primer, reparacije so bile zapisane, a plačane v majhnem delu.

Kdo bo odgovarjal in plačal za sila tvegana posojila članic EU

Če reparacij ne bo in Ukrajina posojila ne bo mogla vrniti, obveznost ne izgine, ampak jo prevzame proračun EU, ki se polni iz prispevkov držav članic. Groba ocena za Slovenijo: pri 0,4-odstotnem deležu bi odpis celotnih 90 milijard evrov pomenil okoli 360 milijonov evrov, torej približno 170 evrov na prebivalca. To ni katastrofa, presega pa vso dosedanjo slovensko pomoč Ukrajini skupaj.

Pri 0,4-odstotnem deležu bi odpis celotnih 90 milijard evrov za Slovenijo pomenil okoli 360 milijonov evrov, torej približno 170 evrov na prebivalca, kar presega vso dosedanjo slovensko pomoč Ukrajini skupaj.

Porabo nadzira Evropsko računsko sodišče, razrešnico Komisiji podeljuje Evropski parlament, osebnih posledic za tiste, ki so odločitev sprejeli, pa ni. Tega ni storil samo Bruselj, sprejeli so jo tudi voditelji držav članic v Evropskem svetu, torej tudi slovenska vlada. Odgovornost se v tej razpravi pogosto vodi v smer, kjer je na koncu nihče ne prevzame.

Stanovanja namesto raket?

Najpogostejši ugovor se glasi, da bi isti denar doma lahko porabili za kaj neprimerno koristnejšega. Skupna podpora Unije in držav članic je presegla 200 milijard evrov, kritiki pa opozarjajo, da bi ta denar lahko šel v gradnjo stanovanj, bolnišnic ali za znižanja davkov.

Evropska komisija in njena predsednica Ursula von der Leyen sta v središču očitkov zaradi prevelikega vpliva institucije, ki ni neposredno izvoljena, premajhne transparentnosti in prehitrega zatekanja k skupnemu zadolževanju. Zagovorniki odgovarjajo predvsem z računico velikega tveganja. Ruska zmaga bi po njihovih ocenah Evropo stala bistveno več prek višjih obrambnih izdatkov, novih begunskih valov in destabilizacije Vzhoda.

Velja dodati dejstvo, ki se v razpravi pogosto izgubi. Letna podpora Ukrajini predstavlja manj kot odstotek bruto domačega proizvoda Unije, nacionalni proračuni za zdravstvo in socialo pa so večkratnik tega zneska. To so pa podatki, ki jih v svoj zagovor s pridom uporablja uradni Bruselj.

Doma smo razklani, v Nemčiji besni

Slovensko javno mnenje je razklano na pol. Raziskava zveze Nato iz leta 2024 je pokazala, da 46 odstotkov vprašanih podpira nadaljnje pošiljanje vojaške opreme Ukrajini, popolnoma enak delež pa meni, da je treba pomoč ustaviti. Slovenija je Ukrajini namenila več kot 163 milijonov evrov, medtem ko čakalne dobe v zdravstvu ostajajo in stanovanj primanjkuje, tako da občutek nepravičnosti zaradi tega nikakor ne izgine.

V Nemčiji je razpoloženje bolj zaostreno, kar tudi ni presenetljivo, saj tam govorimo o milijardah. Anketa inštituta INSA iz septembra letos kaže, da si absolutna večina Nemcev želi, naj Berlin izkoristi vse diplomatske možnosti za izboljšanje odnosov z Rusijo, na drugi strani temu nasprotuje 29 odstotkov vprašanih.

Pogoj, ki se imenuje NABU, in vonj po korupciji

Izplačila so vezana na reforme, zlasti na boj proti korupciji. Osrednjo vlogo ima NABU, Nacionalni protikorupcijski urad Ukrajine, ustanovljen leta 2015 na zahtevo Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada. Preiskuje korupcijo na najvišjih ravneh oblasti, obtožnice pa zastopa tožilstvo SAPO in sodi sodišče VAKS.

O korupciji in vojnih dobičkarjih se v Ukrajini ne govori tiho in to ne od včeraj. Vojna teče peto leto, če štejemo od invazije februarja 2022, in dvanajsto, če štejemo od zasedbe Krima leta 2014. Anketa Kijevskega mednarodnega inštituta za sociologijo iz maja letos kaže, da je ob neposredni izbiri med dvema grožnjama 54 odstotkov Ukrajincev kot večjo nevarnost za državo navedlo korupcijo in 39 odstotkov rusko agresijo. Pri odprtem vprašanju brez ponujenih odgovorov jih 65 odstotkov na prvo mesto še vedno postavi vojno, zato je rezultat močno odvisen od tega, kako je postavljeno vprašanje. Istega meseca je NABU nekdanjega vodjo predsedniškega urada Andrija Jermaka obtožil pranja denarja v posebej velikem obsegu.

Da skrb ni zgolj teoretična, kažejo tudi drugi primeri. Novembra lani sta NABU in SAPO razkrila shemo podkupnin pri državnem jedrskem podjetju Energoatom, vredno približno 85 milijonov evrov, pri kateri naj bi vpleteni od dobaviteljev zahtevali do 15 odstotkov vrednosti pogodb. Avgusta letos je nova operacija segla do predsedniškega urada, po pisanju Financial Timesa pa urad preiskuje več kot 60 poslancev. Julija lani je ta sprejel zakon, ki bi omejil neodvisnost NABU, predsednik Volodimir Zelenski ga je nato po množičnih protestih umaknil.

Vojna se medtem ne končuje. Dokler traja, bo paket sledil paketu, zneski pa bodo samo še rasli. Politika, ki na ta vprašanja odgovarja zgolj z naštevanjem milijard in s sklicevanjem na solidarnost, tvega, da bo svojo podporo Ukrajini prej izgubila doma kot na njihovem bojišču.