[Duhovna misel] Kristjan naj ne bo med in sladkor, ampak sol in luč

Duhovna misel za 5. nedeljo med letom: Vi ste luč sveta, Mt 5,13–16

Evangelist Matej po blagrih opiše kristjana s podobami soli, luči in mesta na gori, ki razkrivajo njegovo identiteto in poslanstvo v svetu. Sol simbolizira modrost, zvestobo, drugačnost in sposobnost, da svetu daje okus ter preprečuje razkroj, ne da bi sama izgubila svojo identiteto. Luč pomeni pravo mero svetlobe, ki razsvetljuje brez zaslepljevanja in omogoča, da se resničnost vidi v pravi luči. Mesto na gori poudarja javno razsežnost vere in poziva kristjana, naj se ne umika v zasebnost, temveč pogumno pričuje v svetu. Krščanska ljubezen zato ni popustljiva ali osladna, temveč zahtevna, oblikovana po križu, zaradi česar je kristjan poklican biti drugačen, celo oporečniški disident sodobne družbe.

Komentar: Kristjan naj ne bo med in sladkor, ampak sol in luč

Takoj za blagri v govoru na gori postreže evangelist Matej s primerjavami, kot so sol, luč in mesto na gori, ki naj bi ilustrirale krščansko identiteto, – to, kar naj bi kristjan bil. Zanimivo je, da v luči zapovedi ljubezni niso uporabljene druge prispodobe, na primer sladkor, med, sonce, luna, šotor, vas ali mesto v dolini. Zakaj prav sol in za njo luč ter mesto na gori?  

Najprej preglejmo, kaj vse se skriva v simboliki soli. Že pri sklepanju sinajske zaveze je v 3. Mojzesovi knjigi zapisano: »Sleherni dar jedilne daritve osôli; ne daj, da bi na tvoji jedilni daritvi manjkala sol zaveze s tvojim Bogom; pri vsakem daru daruj sol!« (2,13) V pravoslavju še danes pozdravijo gosta s kruhom in soljo. S soljo so očistili žrtveno žival, da so preprečili razpadanje in smrad. Seveda je sol tudi nepogrešljivo sredstvo za izboljšanje okusa hrane. Celo judovska postava je poistovetena s soljo, saj je sol tudi simbol modrosti, kakor pove slovenski rek, da ima kdo nekaj soli v glavi.

Kardinal Ravasi v svojem komentarju zapiše, da je »sol simbol modrosti, nesmrtnosti in zaveze z Bogom … včasih jo lahko povežemo tudi s toploto in z ognjem«, saj so kamnito sol na obalah Mrtvega morja uporabljali za kurjavo v hladnih dneh. Če je Jezus s prispodobo soli kot začimbe želel prebuditi določene asociacije, so to gotovo okus, smisel, modrost, nesmrtnost in toplota. Klaus Berger v komentarju tega odlomka zapiše: »Ali sol izpolni svojo nalogo ali pa bo z njo konec kot z odpadkom (drekom). Ta prispodoba želi povedati, da ni slabšega kakor kristjan, od katerega je ostalo samo ime … Kajti v odnosu do sveta je sol nekaj drugačnega in novega, nekaj, kar temu svetu spremeni okus, ker ga presoli. Ker mu da drugačen okus, drugačno identiteto in jasnost. Saj je sol vendar nekaj drugačnega od ostalih zemljin. Cerkev se ne more obnašati kot prijazna in simpatična soseda v tem svetu, ki se pusti prijazno objemati. Sol kaže na nalogo manjšine, ki je drugačna in različna.« (Jesus, 33)

Pokojni italijanski jezuit Bartolomeo Sorge, eden najboljših poznavalcev družbenega nauka Cerkve, je simboliko soli uporabljal za ponazoritev vloge kristjanov v sodobnem sekularnem svetu. Po njegovem mnenju ni naloga soli, torej kristjanov, da ves svet spremenijo v sol, saj bi to pomenilo smrt. Prav zato se preveč slano morje v Sveti deželi imenuje Mrtvo morje. Po drugi strani izgubi sol vsako vrednost, če jo razsolimo. V prenesenem pomenu to pomeni, da kristjan izgubi svojo identiteto, če se popolnoma prilagodi temu svetu. Smisel in vloga soli sta v tem, da hrani daje okus. Tako naj kristjani v tem svetu delujejo kakor sol, ki daje vsemu drugačen in boljši okus. Z drugimi besedami: da se divjina tega sveta kultivira.

Tudi simbolika luči ima podobno vlogo. Preveč luči zaslepi, ali celo zaneti ogenj, a brez luči vlada tema. Prava mera svetlobe omogoča, da dobro vidimo in da se stvari pokažejo v pravi luči, v resnični svetlobi.

Mesto na gori je vidno od daleč in hkrati predstavlja določeno varnost pred vodami in napadalci. S tem simbolom želi evangelist povedati, naj se kristjan ne skriva, naj se ne zapira v zakristijo in svoj intimni duhovni svet, v katerega ga skuša potisniti pri nas znana fraza, da je vera zasebna zadeva. Ne, vera ni ne zasebna ne zgolj intimna, ampak tudi javna: na gori, vidna in s tem tudi izzivalna.

Danes se krščanstvu v luči ljubezni pogosto pripisuje vloga popustljivosti, permisivnosti, prijaznosti ali celo nekakšne osladnosti in posladkanosti. To izhaja iz popolnoma napačnega razumevanja ljubezni. Krščanska ljubezen je preizkušena na križu, ne raztopljena v slaščicah in medu. Pravo razumevanje ljubezni vključuje zahtevnost, odpoved, žrtvovanje in odpovedovanje lastnim egoističnim potrebam, željam ter nenehnemu vrtenju okrog lastnega popka. Prave ljubezni tudi ni brez reda in discipline, brez samodiscipline in zvestobe. Vse to pa so kreposti, ki jih sodobni svet pogosto zavrača v imenu pravic in svoboščin.

Kristjan mora temu toku nastavljati luč in ga osoliti s kulturo, ki je v temelju oporečniška, kakor jo imenuje Klaus Berger. Kristjan je v bistvu disident.