[Duhovna misel] Advent ali veseli december?

Duhovna misel za prvo adventno nedeljo: Mr 13,32–37; Lk 17,26–30.34–36

Advent pomeni »prihod« in je čas notranje priprave na Jezusovo rojstvo, ne pa sekularnega »veselega decembra«. Sodobna družba praznike pogosto zapolni s hedonističnimi vsebinami, simbolno povezanimi z grškimi božanstvi. Krščanski advent odpira novo cerkveno leto in nas spominja, da se zgodovina meri po Kristusu, ne po poganskih ali političnih mejnikih. Evangelij poudarja, da je Bog gospodar časa in nas vabi k budnosti, duhovni poglobitvi in razmisleku o smislu življenja. Advent razkriva, komu služimo: hedonizmu ali Kristusu, ter postavlja pred nas izbiro med duhovno globino in površinskim potrošništvom.

Komentar: Advent ali veseli december?

Najprej si odgovorimo na vprašanji, kaj je advent in zakaj ga v cerkvenem letu začnemo dober mesec prej, kot se začne novo koledarsko leto. Beseda advent izhaja iz latinske besede adventus, ki pomeni »prihod«.

Ko sem vprašal umetno inteligenco, kaj pomeni advent, sem dobil neverjetno točen odgovor v enem stavku: »Advent je čas notranje priprave, upanja in pričakovanja Jezusovega rojstva.« Ob tem lahko zadovoljni ugotovimo, da je umetna inteligenca že precej teološko izobražena, saj ni odgovorila, da gre za veseli december ali podobne sekularne, potrošniške in uživaške zlorabe, ki se v zahodnih družbah blagostanja dogajajo že desetletja.

Namesto pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa, Boga in človeka, so v advent vstopila grška božanstva: bog vina, razuzdanosti in ekstaze Dioniz; boginja seksualnega in čutnega užitka Afrodita, skrita v besedah ljubezen in lepota. Bog ljubezenskega poželenja in strasti Eros; Afroditina in Erosova hči Hedone, kar dobesedno pomeni »užitek« – od tod beseda hedonizem. Zadnji v vrsti teh grških božanstev je Komos, poosebljeni duh razvrata, veseljačenja, ponočevanja, popivanja in norčij. Vse te lastnosti grških božanstev so prisotne v sodobnem času, ki vse krščanske praznike uporablja le kot lupino, v katero daje popolnoma poganske vsebine.

Krščanski advent je seveda nekaj popolnoma drugega. S prvo adventno nedeljo se začne novo cerkveno leto, v katerem se vsako leto znova zvrstijo vsi osrednji dogodki odrešenjske zgodovine – zgodovine, ki jo pišemo v luči Jezusa Kristusa in ne v luči grških božanstev ali rimskih vladarjev. Ni naključje, da se novi čas začne šteti po Kristusu in pred Kristusom, kar so ateisti in sodobni pogani spremenili v čas pred našim štetjem in po njem. To je tipičen primer, kako neko odločilno zgodovinsko zarezo, mejo ali ločnico preimenovati tako, da ne bi »zadišalo« po krščanstvu. Ob tem se nihče resno ne vpraša, kaj je tista pomembna ločnica med našim in nekim »nenašim« štetjem. Ali lahko kdo pove, s katerim zgodovinskim dogodkom je določena ta meja? Takega dogodka dejansko ni, saj to ni na primer konec rimskega imperija, tudi ne zmaga Judov nad Rimljani, še manj karkoli usodnega v grški mitologiji ali egipčanski zgodovini. Če tudi to vprašanje postavite umetni inteligenci, vam bo dala zelo jasen odgovor: »Izraz ›naše štetje‹ pomeni koledarsko štetje, ki ga danes uporablja večina sveta – torej gregorijanski koledar, kjer se leta štejejo glede na domnevno leto Jezusovega rojstva.« Le da je ta izraz »nevtralen« v odnosu do krščanstva. Sicer pa je gregorijanski koledar stvar latinskega dela krščanske Evrope, za razliko od julijanskega, ki ga v cerkvenem koledarju uporablja vzhodni pravoslavni svet. Večina civiliziranega sveta je prevzela gregorijanski koledar zaradi natančnejšega izračuna v primerjavi s Sončevim letom.

Današnji evangelij evangelista Mateja, ki bo v letošnjem cerkvenem letu imel osrednje mesto pri nedeljskem bogoslužju, se začne s pomenljivim stavkom, »da za tisti dan in uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin«. S tem je povedano vse o tem, kdo je gospodar časa – to ni nihče drug kot Bog Stvarnik. Evangelist ponazori to trditev z vesoljnim potopom v Stari zavezi. Podobno lahko tudi danes rečemo, da se ne ve ne ure ne dneva, kdaj in kje bo kakšna naravna nesreča, kdaj bo izbruhnila vojna ali nastopila smrt. Ljudje smo si sicer določili koledar, s katerim merimo čas, nismo pa gospodarji časa. V tem je tudi razlog, da nas Matej na začetku adventnega časa povabi k budnosti, čuječnosti, k razmisleku in duhovni poglobitvi. Ne zato, da bi nas bilo strah prihodnosti, strah naše smrti ali drugih oblik katastrof, ki imajo razsežnosti konca sveta. Ne povabi nas zato, da se v nas krepita negotovost in strah, ampak pripravljenost na vse – predvsem na to, da se vedno znova zavemo, da je Odrešenik sveta prišel na svet, da bi nam s svojim načinom življenja pokazal in povedal, kaj je vredno in dostojno za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. 

V adventnem času se dejansko pokaže, katerega Boga častimo – ali grška božanstva hedonizma ali krščanskega Boga, ki se je učlovečil v Jezusu Kristusu. Ali služimo zgolj strastem ali duhu in duši in telesu v njihovi celovitosti. Z adventom vstopamo v čas zgodovine, ki jo je odločilno določil in zaznamoval Jezus Kristus, ki je začetek in konec, alfa in omega. S Kristusom je v naš svet vstopilo Božje kraljestvo, ki samo po sebi postavlja ogledalo in nasprotuje kraljestvom tega sveta, ki gradijo na strasteh in nasilju. Naš Bog je Bog prihodnosti in življenja. Poganska božanstva in z njimi sekularne razvade pa so stvar sedanjosti in prihodnje smrti. Pred nami je odločitev: ali advent ali veseli december.