Preseljevanje naj bi se približevalo zaključku, mnogi pa še čakajo na domove

Tri leta po katastrofalnih poplavah država poudarja, da se preseljevanje prebivalcev z najbolj ogroženih območij približuje zaključku. Toda družini Irmančnik, katere hiša je bila po njenih navedbah poplavljena že najmanj šestkrat, selitve ni omogočila, medtem ko v Letušu kljub nasprotovanju prebivalcev in novim tožbam vztraja pri odstranitvi hiš. Številni, ki bi se morali preseliti, pa še vedno nimajo niti komunalno opremljenih parcel. »Pričakujemo, da bodo tako kot po poplavi določili pravno podlago za naš primer in nam na ustrezen način tudi pomagali, da se končno preselimo iz najemnega stanovanja,« je po menjavi vlade sporočila družina Irmančnik.

Te dni minevajo tri leta, odkar je Slovenijo doletela ena najhujših poplav – prizadetih je bilo 183 občin, kar pomeni kar dve tretjini države. Najbolj prizadeta so bila območja Koroške, Savinjske doline, Gorenjske in tudi osrednje Slovenije. Ljudje so ostali brez domov, premoženja in spominov. Družini Irmančnik je dom sicer ostal, a je ta na poplavnem območju, družina pa še danes živi v najetem apartmaju. Družina iz Šmartna ob Dreti (občina Nazarje) je bila sprva na seznamu za selitev, nato pa so izvedeli, da so jih s seznama umaknili. Češ da za selitev ni pravne podlage.

Služba Vlade Republike Slovenije za obnovo po poplavah in plazovih nam je avgusta lani sporočila ugotovitve strokovnjakov: hiša družine Irmančnik ne izpolnjuje pogojev z vidika ogroženosti, objekt pa po njihovi oceni ni znatno poškodovan. 

Hiša družine Irmančnik je bila poplavljena že večkrat, po besedah družine vsaj šestkrat. V času poplav 2023 je voda narasla do stanovanjskih površin – med drugim jim je skoraj do stropa poplavilo kuhinjo in spalnico. Obnovljene ceste okoli njih so sedaj višje za 20 centimetrov. »Če bo prišlo do poplave, bomo v še večjem bazenu, voda pa nima kam odteči,« je že pred časom pojasnil Iztok Irmančnik. Hkrati je opozoril na dodaten problem Menine planine, od koder ob nalivih priteče ogromna količina vode, ki je reka ne more požirati. Odvodnjavanja od hiše ni možno narediti, ker so vse reke in potoki višje od njihove hiše. Razen, če bi hišo naredili v stilu koliščarjev.

Obstoječe hiše družina ne more prodati, tudi porušiti in zgraditi na novo je ne more – ker stoji na poplavnem območju, niti ne dobijo gradbenega dovoljenja. »Dve leti pišem dopise, zmanjkuje mi energije, volje in upanja. Utrujen sem, sploh, ker vidim, da nikamor ne prideš. Nekaj obljubijo, potem je vse drugače,« je Irmančnik dejal in ocenil, da je sedaj vse v božjih rokah oz. v rokah dobrih ljudi. Želi si le skromno hišo na nepoplavnem območju, pa da imata otroka vsak svojo sobo.

Za šestčlansko družino je donacije zbiral Karitas, nato je na pomoč priskočil še Gregor Bezenšek s svojo ekipo. Irmančnik se je letos iskreno zahvalil vsem, ki so družini izkazalo podporo – tako z donacijo ali materialno pomočjo, kot tudi s stiskom rok ali vlivanjem upanja. »Mi kot družinica vztrajamo še naprej, da pridemo do doma, ki bo na nepoplavni lokaciji,« je povedal.

Do sedaj so zbrali 120.000 evrov, kar je bilo dovolj, da so julija letos, tudi s pomočjo kredita, kupili starejšo hišo, ki je potrebna temeljite obnove. Donacije tako zbirajo še naprej, preko Škofijske Karitas Celje. Od trenutne vlade, ministrstva za okolje in prostor in vseh strokovnih sodelavcev pa pričakujejo, da bodo ponovno določili pravno podlago za njihov primer in jim na ustrezen način tudi pomagali, da se končno preselijo iz najemnega stanovanja.

Kljub odprtim sodnim postopkom država nadaljuje postopke odkupa

Na drugi strani pa je še vedno del prebivalcev Letuša, ki jih država kljub njihovemu nasprotovanju še naprej namerava izseliti. Razlika med obema primeroma je očitna: pri družini Irmančnik pristojni kljub večkratnim poplavam niso ugotovili dovolj visoke ogroženosti za preselitev, medtem ko država v Letušu vztraja pri odstranitvi hiš, ki niso znatno poškodovane in v katerih lastniki želijo ostati.

Prvotni sklep vlade o odstranitvi objektov v Letušu je upravno sodišče odpravilo. Ugotovilo je, da iz sklepa niso bili razvidni zakonski pogoji za odstranitev posameznih objektov, saj za vsako hišo posebej ni bilo izkazano, zakaj naj bi bila njena odstranitev nujna. Iz strokovnega mnenja prav tako ni izhajalo, da bi bili objekti na območju velike poplavne nevarnosti, niti niso bili izkazani njihova znatna poškodovanost, nemožnost obnove ali njena ekonomska nesmiselnost.

Vlada je nato 14. maja letos sprejela nove, tokrat ločene sklepe za posamezne objekte. Prebivalci opozarjajo, da so njihove obrazložitve vsebinsko skoraj enake prejšnji, le da je država skupni sklep razdelila na več posamičnih. Tudi v novih strokovnih podlagah so objekti uvrščeni v razred srednje poplavne nevarnosti in majhne erozijske nevarnosti, država pa njihovo odstranitev po novem utemeljuje z veliko poplavno ogroženostjo in oteženo oziroma onemogočeno evakuacijo. Bojan Arčan iz Civilne iniciative proti izselitvi iz kraja Letuš nam je potrdil, da so prebivalci zoper vsak novi individualni sklep vložili ločeno tožbo na upravno sodišče.

Kljub ponovno odprtim sodnim postopkom pa država nadaljuje postopke odkupa. Po naših informacijah so namreč nekateri lastniki objektov, čeprav sodišče o njihovih tožbah še ni odločilo, prejeli cenitvena poročila in prodajne pogodbe, ki naj bi jih podpisali in vrnili. Že v naslovu dopisa je navedeno, da gre za prodajno pogodbo, ki se sklepa namesto razlastitve. Primer tako ne odpira le vprašanja, ali je država v novem individualnem sklepu dokazala nujnost odstranitve hiše, temveč tudi, ali lahko lastniku, ki ni zahteval odškodnine in mu ni bila ponujena enakovredna nepremičnina, neposredno ponudi odkup »namesto razlastitve«.

Po 151.č členu zakona mora država lastniku objekta, določenega za odstranitev, zagotoviti lastninsko pravico na enakovredni nepremičnini, razen če lastnik sam zahteva denarno odškodnino. Po naših informacijah država tem lastnikom enakovredne nepremičnine ni ponudila, lastniki pa prav tako niso zahtevali denarne odškodnine.

Medtem so bile nekatere hiše, ki jih je država že odkupila, porušene. Po navedbah prebivalcev ruševine ponekod še niso bile odpeljane, težave pa ostajajo tudi z urejanjem državnih parcel oz. njihove okolice. Opozarjajo še, da se brežine Savinje na območju Letuša ne čistijo oziroma ustrezno vzdržujejo. Ministrstvo smo zato med drugim vprašali, zakaj država nadaljuje postopke odkupa in morebitne razlastitve pred odločitvami sodišča, kdaj bo odstranila ruševine s svojih zemljišč ter kdo in kako skrbi za vzdrževanje brežin na tem območju. Zanimala nas je tudi situacija družine Irmančnik – odgovore bomo objavili, ko jih prejmemo.

Tri leta po katastrofalnih poplavah obnova še ni končana, mnogi še nimajo doma

Tri leta po katastrofalnih poplavah obnova še ni končana, saj je zastavljena kot petletni projekt do konca leta 2028. Po podatkih ministrstva trenutno poteka več kot 350 projektov obnove državne, lokalne in vodne infrastrukture. Država je za odpravo posledic poplav in plazov doslej namenila 1,575 milijarde evrov, skupna ocenjena vrednost obnove pa znaša 2,09 milijarde evrov.

V letih od 2023 do 2025 so za sanacijo vodne infrastrukture namenili 180 milijonov evrov ter sanirali več kot 600 objektov na več kot 350 kilometrih vodotokov. Letos je za ta namen predvidenih 185 milijonov evrov, Direkcija za vode pa ima sklenjenih za skoraj 138 milijonov evrov pogodb. Večji projekti urejanja vodotokov, gradnje in obnove mostov ter geotehničnih ukrepov predvsem v Savinjski dolini in na Koroškem še potekajo. Sanacijo vodne infrastrukture nameravajo končati do konca leta 2028.

Kljub podatkom o več sto saniranih objektih na vodotokih pa sanacija večinoma še ni pomenila izvedbe trajnih protipoplavnih ukrepov. V. d. direktorja Direkcije RS za vode Roman Kramer je za Novi tednik povedal, da je doslej šlo predvsem za sanacijo, vzpostavljanje pretokov in ureditev v prvotno stanje, medtem ko »pravi ukrepi še niso bili naslovljeni«. Med potrebnimi rešitvami je izpostavil suhe zadrževalnike in poplavno odporno prilagajanje obstoječih objektov.

V Grušovljah so bili objekti sprva predvideni za odstranitev, pozneje pa se je država namesto preselitve odločila za izvedbo protipoplavnih ukrepov. Županja Rečice ob Savinji Majda Potočnik je za Delo opozorila, da so bile prebivalcem obljubljene zapornice in zagatnice, vendar tri leta po poplavah tam ni bilo izvedeno še nič.

Od 354 objektov, določenih za odstranitev, je država z lastniki sklenila 325 sporazumnih pogodb in za odkupe izplačala 101,8 milijona evrov. Čeprav ministrstvo na podlagi 325 sklenjenih sporazumov ocenjuje, da se preseljevanje približuje zaključku, številni prebivalci še nimajo zagotovljenega novega doma. Kar nekaj ljudi tri leta po poplavah še nima niti parcele, prodane parcele pa tudi še niso komunalno opremljene.

V občini Ljubno, kjer je bilo izdanih več kot 30 sklepov o nadomestitveni gradnji, je bilo po besedah župana Franja Naraločnika doslej v celoti preseljenih sedem hiš, dve pa sta trenutno v gradnji. Po napovedi braslovškega župana Tomaža Žoharja naj bi bila javna infrastruktura v Rakovljah za prvi del območja končana (šele) marca ali aprila prihodnje leto. 

Po napovedih ministrstva naj bi v prihodnjem letu poleg komunalnega opremljanja Rakovelj in naselja Vila Široko dokončali tudi več mostov, Kulturni center Ravne na Koroškem, vodno infrastrukturo Rastke v občini Ljubno ter obnovo Psihiatrične bolnišnice Begunje. Ministrstvo deleža že izvedene celotne obnove ni navedlo, temveč pojasnjuje, da ga zaradi različne zahtevnosti projektov, umeščanja v prostor, priprave dokumentacije in pridobivanja soglasij ni mogoče izraziti z enotnim odstotkom.

Več kot 7.530 upravičencem je bilo izplačanih 35,7 milijona evrov predplačil za obnovo stanovanj. Med upravičenci, ki so se odzvali na pozive, jih je obnovo končalo približno 70 odstotkov, preostalim pa so rok podaljšali do 30. septembra 2026. Več tukaj.