Dr. Rafael Mihalič: Obnovljivi viri energije ne morejo nadomestiti energentov, kakor si Evropa to predstavlja

Dr. Rafael Mihalič je dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko in eden največjih nasprotnikov koncepta brezogljične družbe, kot ga v zadnjih letih skuša uresničiti Evropska unija. Sam meni, da naši civilizaciji ogljikov dioksid nikakor ni tako nevaren, da bi morali zaradi tega tako drastično spremeniti družbo, kot jo poznamo danes. Energetski koncept, kot si ga zastavlja Evropa, je namreč po njegovem mnenju preprosto neuresničljiv.

V prvem delu intervjuja si lahko preberete, zakaj je človeštvo tako odvisno od fosilnih virov in zakaj jih obnovljivi viri že zaradi svojih tehničnih lastnosti nikakor ne bodo mogli nadomestiti.

Industrijska revolucija seje začela, ko se je človeštvo naučilo izrabljati energijo premoga ter jo pretvarjati v druge oblike. Dve stoletji kasneje je človeštvo še vedno, oziroma še bolj odvisno od fosilnih goriv. V čem je pravzaprav njihov čar?

Znanje, kako pretvoriti neke snovi tako, da prehaja energija med njimi, je v bistvu ključno za razvoj civilizacije. To so ugotovili že znanstveniki in pisci znanstvenofantastičnih knjig ter civilizacije tudi v kozmičnem smislu razdelili na ta način, kako znajo izkoristiti vire energije oziroma kako znajo te pretvorbe izkoristiti sebi v prid. Vsaka civilizacija v zgodovini, ki je znala bolje izkoristiti t. i. energetske vire, je bolj prosperirala. Če namreč lahko 10 odstotkov ljudi v družbi to oskrbi z vsemi energenti, recimo kurjavo, hrano in energijo, ki je potrebno za stroje, potem lahko 90 odstotkov preostalih ljudi dela druge stvari.  Jasno je, da je v evoluciji prva družba neprimerno bolj uspešna.

Kar se pa tiče premoga in nafte, pa je čisto jasno, da za shranjevanje energije zaenkrat nismo iznašli ničesar boljšega. Narava ima nekaj milijard let izkušenj in česa boljšega, kot so olja in ogljikovi hidrati oziroma ogljik v smislu celuloze, ni iznašla. Olje lahko shrani izjemno veliko količino energije. Verjetno ste lahko opazili, da se tisti, ki promovirajo razne metode, kako izkoristiti tudi druge oblike energije, ne samo fosilnih, izogibajo številkam kot hudič križa. Zakaj? Če pogledate, koliko energije je v enem litru nafte, kar je ekvivalent približno kilogramu in pol oziroma dvema kilogramoma premoga (odvisno kako kakovosten premog imate), vidite, kako velika količina energije je v njem. Olje je idealen energent, ker je lahek, relativno varen za manipuliranje (ne vžge se samo od sebe in tudi ne eksplodira) in vsebuje glede na težo zelo veliko količino energije.

Pred časom sem na internetu zasledil tako imenovani pločnik za žetje energije. Ampak če ti hodiš po tem pločniku in bi recimo tehtal 100 kilogramov, da bi vsako sekundo enkrat skočil po tisti plošči, ki žanje energijo, bi moral pol leta skakati, da bi pridelal dovolj energije za en kilogram nafte. Nepredstavljivo. To da občutek, koliko redov velikosti je v bistvu energije več v litru nafte, kot je primerljivo z raznimi “žetji energije”.

Tudi če recimo vozite sobno kolo in imate namesto zavornega diska generator in z njim polnite svoj električni avtomobil, po eni uri poganjanja lahko spravite električni avtomobil iz podzemne garaže ven na ulico. To je vse.

Pred desetletji smo lahko brali strašljive napovedi o tem, da bo fosilnih goriv zmanjkalo. Toda v resnici naj ne bi porabili niti petine svetovnih zalog premoga. Prava nevarnost naj bi se skrivala v tem, da so termoelektrarne in drugi energetski objekti krivi za veliko naraščanje toplogrednih plinov v našem ozračju, kar dolgoročno povzroča segrevanje našega planeta. Evropa se je zato odločila za energetski prehod, po katerem naj bi bile evropske države do leta 2050 ogljično nevtralne. Nam to lahko uspe? In najpomembnejše, koliko bi nas to stalo?

Najprej morava ločiti razogljičenje in vpliv ogljikovega dioksida na podnebje, obenem pa tudi čisto politične in malo idealistične poglede in čisto fiziko. Kar se tiče fizike, sta v bistvu že Max Planck in njegov kolega pred stotimi leti čisto jasno ugotovila, da CO2 ima določen učinek na segrevanje ozračja, ampak ta učinek je približno dve stopinji, in da že zelo majhne količine CO2 prispevajo k tema dvema stopinjama. Se pravi, da približno desetkrat manjša količina CO2, kot je zdaj, že prispeva skoraj dve stopinji. Če pa vi to količino potem povečujete, v bistvu s tem ne naredite skoraj nič. To je ravno tako, kot če bi imeli toplo gredo za solato, in imeli na njej pol centimetrsko steklo. Če pa vi nanjo date en centimetrsko steklo ali dvo centimetrsko steklo, pa vi s tem ne pridobite nič več. Efekt tega lomljenja svetlobe je tudi s polcentimetrskim steklom dosežen.

Človeštvo izpusti v ozračje približno 4 odstotke CO2, ki iz kopnega pride v ozračje. Vsako leto. Zaradi gnitja, pa delovanja bakterij. S tem, da je v oceanih raztopljeno 50- pa do 100-krat več CO2, kot ga je v ozračju. Prispevek človeka je torej popolnoma irelevanten. Tudi če bi podvojili količino CO2, se efekt ne bi poznal.

Poleg tega je daleč največji toplogredni plin v ozračju vodna para. V bistvu je CO2 proti vodni pari tako kot zgodba o slonu in mravlji, ki gresta čez most, na koncu pa mravlja, se pravi CO2, reče slonu, kako se je most pod nama tresel.

Razogljičenje je po mojem mnenju čisti družbeni fenomen, eksperiment, s fiziko pa tole prav veliko nima. Ampak če se ljudje odločijo, da nečesa ne bodo uporabljali, pač tega ne uporabljajo.

Razogljičenje je po mojem mnenju čisti družbeni fenomen, eksperiment, s fiziko pa tole prav veliko nima.

Koliko bi nas to stalo?

Saj sploh nikjer ne piše, kaj vse bi se zgodilo, če bi prišlo do razogljičenja. Če bi ta projekt resnično želeli izpeljati do konca, ampak res resnično, potem sploh ne moremo govoriti več o civilizaciji, takšni kot jo poznamo danes, in tudi relevantne mere vrednotenja, ki jih uporabljamo v današnji civilizaciji, bi bile irelevantne. Koliko bi nas stalo, sploh ne bi bil več problem. Šlo bi preprosto za preživetje civilizacije kot take. Jaz mislim, da o tem, koliko bi nas to stalo, pri razogljičenju sploh nima smisla razpravljati, ker bi prišlo do popolne spremembe družbenih sistemov in bi bilo to, koliko bi to stalo, še najmanjši problem.

O procesu razogljičenja so pred kratkim razpravljali tudi na podnebni konferenci v Glasgowu ...


Na konferenci je bilo, kolikor sem razbral iz medijev, okoli 30.000 udeležencev. Naj mi ne zamerijo, ampak tole vse skupaj izgleda kot en žur. Podnebje oziroma raziskovanje podnebja je izjemno težko matematično opisati in ga proučevati in v bistvu ga, če nimaš najboljših fizikov, satelitov in merilnih naprav, ki ti pričarajo, kaj se z njim dogaja, ne moreš preučevati.

Popolnoma sem prepričan, da 99 odstotkov tistih, ki so bili na konferenci v Glasgowu, ne ve o podnebju ničesar, razen tistega, kar so mogoče prebrali. Kajti tisti ljudje, ki proučujejo podnebje na fizikalni bazi, se pravi z neko znanostjo, kot jo danes pojmujemo, pravijo, da podnebja zaenkrat skorajda ni moč matematično opisati, da je to kaotičen sistem, ki ga je v bistvu nemogoče vnaprej napovedati, že zaradi tega ne, ker nimaš zadovoljivih vhodnih podatkov.

Tako ljudje, ki se tam se pogovarjajo o podnebju, fizikalne slike sploh ne poznajo. Zato je to v bistvu neka politična, družboslovna konferenca, ki sicer preučuje družbene dogodke in lahko vpliva na družbene dogodke, ampak s fiziko pa nima nobene veze.

Mislim, da je ta konferenca zgolj ena takšna fasada, s katero skušajo nekateri prepričati politiko, da pritisne na odločujoče in da odprejo mošnjiček za nadaljnje raziskave podnebja oziroma dogajanja in družbene efekte razogljičenja.

Da bi si v Evropi življenje še bolj zapletli, je Nemčija kot najpomembnejše evropsko gospodarstvo napovedala, da bo istočasno z izstopom iz premoga hkrati zapustila tudi rabo jedrske energije. Njena zgodba, da jih bo nadomestila z OVE, se vam zdi precej zlagana.

Saj obnovljivi viri energije so super, ampak do določene mere. Ne morejo pa obnovljivi viri energije, kakor si Evropa to predstavlja, nadomestiti energentov. Sončnih elektrarn je v Nemčiji inštaliranih nekaj manj kot klasičnih elektrarn. Proizvedejo pa 3 odstotke skupne energije, ki jo Nemčija porabi. In že sedaj so veliki problemi s tem. Se pravi, ja, lahko si jih privoščimo določen odstotek. Da bi pa vse to nadomestili, je popolna iluzija, neumnost. Ideje so, da bi v Sloveniji lahko postavili za 20 GW sončnih elektrarn. Jaz verjamem, da imajo ljudje, ki to pravijo, mogoče dobre namene, ampak ti ljudje na žalost nimajo pojma, kako deluje elektroenergetski sistem.

Zmožnost inštalirane moči klasičnih elektrarn v Sloveniji je 3 GW. In ves sistem je dimenzioniran na to. Kabli, vodi, stikala, vse je načrtovano tako, da zdrži takšne obremenitve. Zdaj si pa predstavljajte, da imate za 20 GW sončnih elektrarn. Saj bi dale nekaj energije. Ampak najpogosteje nič, včasih pa skoraj 20 GW. To bi pomenilo skoraj sedemkrat močneje dimenzioniran elektroenergetski sistem. A kam naj damo teh 20 GW takrat, ko zasije sonce? Toplo vodo lahko zliješ stran, elektrike pa ne moreš. To je iluzija.

Rešitev za te stvari bi bili ogromni akumulatorji energije. Ampak teh nimamo. Električna energija se ne da shranjevati oz. jo lahko shranjuješ le posredno. Recimo, z elektriko lahko delaš vodik. Z elektriko lahko ob pomoči CO2 ustvarjaš ogljikovodike. Ampak to je ravno tako, kot če bi zlato spreminjal v gnoj, potem pa gnoj v zlato. In na koncu bi bilo tega desetkrat manj. To je neumnost. Da se, ampak je neumnost. To je tako, kot če bi šel poleno cepit z žepnim nožem.

Rešitev bi bili poceni shranjevalniki električne energije. Ampak tega ni na vidiku. Dober akumulator iščemo že več kot stoletje, ampak za sezonsko shranjevanje električne energije akumulatorji niti približno še niso primerni.

Kljub vloženim milijardam evrov se tako dogaja, da so zlasti pozimi, ko je že po naravnem ciklu manj sonca, veter pa ne piha, v Nemčiji močno odvisni od fosilnih goriv.

Ker drugih možnosti pravzaprav ni. Tile shranjevalniki, sedaj so zelo moderni postali baterijski shranjevalniki, so kaplja v morje. Zaenkrat so odlični za hitra nihanja. Če imaš vetrne in sončne elektrarne in pride oblak ali veter bolj ali manj zapiha, so to so zelo hitra nihanja, ki lahko zelo motijo obratovanje preostalih elektrarn. Za te stvari so baterijski hranilniki prima. Ampak problem je sezonsko shranjevanje.

Če Nemčija ne bi bila sredi Evrope, obkrožena z elektroenergetsko močnimi državami, bi njihov elektroenergetski sistem že ničkolikokrat razpadel.

Njihov koncept torej skuša uresničiti nemogoče.

Če Nemčija ne bi bila sredi Evrope, obkrožena z elektroenergetsko močnimi državami, bi njihov elektroenergetski sistem že ničkolikokrat razpadel. Imam kolega, ki zato pravi pravi: "glej, v dvajsetem stoletju so Nemci že dvakrat razbili Evropo, v 21. Stoletju pa jo bodo še tretjič".

Sam sem nekaj časa živel v Nemčiji, imam tam prijatelje in nekako poznam njihovo mentaliteto. Oni so izjemno uspešni zato, ker ko se nekaj dogovorijo, nekaj sklenejo, to tudi resno mislijo. Ko se nekaj dogovorijo, je to to. Čisto drugače od južnih držav, kjer je vsaka druga beseda “ubit ču te”, ampak to seveda sploh ni mišljeno resno.

Oni so si obetali, da bodo z razogljičenjem imeli velike ekonomske koristi, bili v začetku pionirji pri razvoju sončnih celic in pri razvoju vetrnih elektrarn. Zato so si obetali, da bodo na ta način naredili ekonomski preboj.

Vendar so se pri tem ušteli, saj je Kitajska pri tem prehitela ves preostali svet po dolgem in počez. In kmalu so se začeli tudi Nemci spraševati, zakaj mi subvencioniramo sončno energijo in s tem podpiramo kitajske tovarne. Se pravi tudi njih srečuje pamet, in imajo zelo močno opozicijo kar se tiče razogljičenja, ampak tista struja, ki vleče ta voz v smeri razogljičenja, je enostavno tako močna, da se je ne da preobrniti. Zavedati se morate, da industrije, oziroma tistega dela prebivalstva, ki dnevno dobi čez palec recimo dve milijardi evrov, ne moreš ustaviti. Kako boš ustavil nekaj, kar dnevno dobi dve milijardi evrov? To je nemogoče. Kajti oni imajo neskončno denarja za promocijo, s katerim lahko, tako ali drugače, utišajo vse kritike.

In kot zanimivost: Pred leti, ko je bila debata še nekako živa, ker sedaj niti debate ni več, sta imela zelo znani oponent in zelo znani zagovornik javno debato preko interneta. Kar veliko ljudi, ki se s tem ukvarja, ju je poslušalo. In je ta fizik rekel: "pa kakšen argumenti bi moral jaz vam prinesti, da bi vi spremenili mnenje?" In je drugi rekel iz srca, brez da bi pomislil: “ne obstaja tak argument”. Torej če ne obstaja noben argument, ki bi ti tvojo vero v nekaj omajal, to ni nobena znanost, temveč je to popolna religija.