Dr. Peter Gregorčič: Mi se hvalimo, da smo kot prvi na svetu regulirali umetno inteligenco, Američani pa, da jo uporabljajo za svoj razvoj. Ni čudno, da tehnološki velikani rastejo v ZDA, in ne v Evropi. (2. del)

Foto: Jaka Krenker, Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

V prvem delu intervjuja s Petrom Gregorčičem smo se pogovarjali o odločitvi za vstop v politiko, povezovanju med pomladnimi strankami, osrednjih ciljih kampanje in vprašanju protestov, predvsem kmetov, ter (ne)podpori Ursuli von der Leyen.

V drugem delu pa smo konkretno spregovorili o izzivih evropske unije ter njegovih pogledih, kako jih nasloviti. Vprašali smo ga tudi, kje se vidi v politiki v prihodnje ter o razvoju dogodkov, povezanih z ustavno presojo novele zakona o RTV Slovenija.

Ali menite, da Evropa potrebuje več ali manj Evropske unije?

Evropska unija je zaradi svoje izjemne raznolikosti unikum v svetu. Za to je treba posebej skrbeti in posebej ohranjati. Meni fantastična zadeva je to, da je naša slovenščina, jezik dvomilijonskega naroda, enakopraven in enakovreden nemščini, francoščini, jezikom večdesetmilijonskih ljudstev.

V določenih stvareh bo Evropska unija morala stopiti bolj skupaj. Posebej, ko govorimo o obrambni in varnostni politiki. Vojna v Ukrajini in kasneje v Izraelu je pokazala na izjemno šibkost Evrope in to bo potrebno drugače urediti.

Sicer pa sem velik zagovornik Evropske unije. Gre za dober projekt, ki je celini zagotovil pol stoletja miru in blaginje in je preveč dragocen, da bi ga pustili razvodeneti.

Še več integracije? Morda v smeri združenih držav Evrope?

Ne v kontekstu Združenih držav Amerike. Imamo več nacionalnih ustav in tako naj tudi ostane. Določene stvari pa bomo morali poenotiti.

Skupna zunanja politika? Bi morale države članice zunanjo politiko prenesti na Evropsko unijo?

V to smer bi morali iti. Ne v celoti, se pravi, države morajo imeti tudi svoj glas, odprto pa ostaja vprašanje, ali se odloča s soglasjem, kvalificirana večina. To se bolj kot Evropskega parlamenta tiče nacionalnih vlad, ki bodo morale to odločitev sprejeti.

Evropska vojska?

Mislim, da bi morali iti v tej smeri. Vojna v Ukrajini je pokazala, kako šibki smo na obrambnem področju. Mislim, da je to tudi dodatno vzpodbudilo konflikt v Gazi. Ta konflikt namreč ustreza predvsem Rusiji, ker s tem odvrača pozornost Amerike od Ukrajine, da Ukrajino zavzame, ker je Evropa vojaško izjemno šibka. Predolgo se je zanašala zgolj na Ameriko in njen obrambni sistem, z Brexitom pa smo izgubili še velik del vojaških sil Velike Britanije.

To področje je zelo zanemarjeno, zato bodo potrebni veliki koraki, da ohranimo mir na kontinentu in v svetu.

Omenjate Ukrajino. Bi morala Evropa v Ukrajino poslati svoje vojake?

Mislim, da je odnos Evrope do Ukrajine trenutno ustrezen. Treba ji je pomagati. Pošiljanje vojske članic NATA v Ukrajino pa je izjemno kompleksno vprašanje, ker bi lahko sprožilo konflikt večjih razsežnosti.

Treba je delati na tem, da se Putina onemogoči in da se konflikta ne povečuje.

Foto: Jaka Krenker, Domovina

Velik problem Evrope je demografska zima, s katero se že soočamo, še bolj pa se bomo v prihodnjih desetletjih. Kako se soočiti s tem problemom na evropski ravni?

Tudi zaradi tega imamo težave z migracijami. Pri govoru o migracijah je treba ločiti na ilegalne in legalne. Do ilegalnih migracij zagovarjam ničelno toleranco, kar pomeni, da jih je treba povsem preprečiti.

Glede legalnih migracij pa je tako, da ima Evropa velik problem starajočega se prebivalstva, in tukaj sta samo dve rešitvi. Da si izberemo ljudi izven Evrope, jih povabimo k sebi in integriramo, ter druga, ki jo zagovarjam sam, da poskrbimo za svojo nataliteto. Sam sem oče štirih otrok. Če se malce pošalim, lahko rečem, da sem svojo vlogo opravil.

Evropa bi morala dati več poudarka na to, da mladim pomaga, da se odločijo za družine, da se razvija družinam prijazno okolje, saj če bomo svojo demografsko strukturo reševali zgolj z migracijami, potem dolgoročno tukaj ne bo več Evropejcev. Evropa ne bo več to, kar je danes, ampak bo to, kar si bodo zamislili tisti, ki bodo prišli na naše ozemlje, ker bomo mi zaradi premajhne natalitete umrli. To je kruto dejstvo.

Kako dvigniti nataliteto? Na kakšen način vzpodbuditi ljudi, da bi v večjem številu sledili vašemu zgledu in se odločali za večje število otrok?

Tukaj se bom sklical na sv. Janeza Pavla II., ki je rekel, da moramo gojiti kulturo življenja in ne kulture smrti. Odločanje za otroke je odločitev posameznika. Morda to, kar bom povedal, ni politično všečno, pa vendarle. Manj otrok je včasih tudi posledica blaginje. Narodi bolj rastejo, ko jim gre slabše.

Vseeno mislim, da se da kaj narediti. Omogočiti mladim, da pridejo do svojih stanovanj, da bodo čutili varnost, s tega stališča tudi govorim o vlaganju v obrambo. Skratka, narediti okolje, ki bo naklonjeno družinam in v katerem bodo mladi videli prihodnost tako zase, kot za svoje potomce.

Ilegalne migracije, pravite, bi bilo treba povsem zapreti. Na kakšen način pa migrantsko politiko vendarle peljati naprej?

Evropa se je znašla v situaciji, ko vsakdo, ki zna izreči besedo azil, pride v neke dolge postopke in se nenadzorovano sprehaja po Evropi, nimamo pa nobenega nadzora, kdo vstopa na naše ozemlje.

Možnih rešitev je več. Lahko so to centri izven Evrope, kjer se odloča o azilnih postopkih, lahko je to nek virtualni pas in imate ljudi v nekih centrih, dokler se o prošnji ne odloči.

Vsekakor pa mislim, da lahko azil dobijo samo tisti, ki so do njega upravičeni. V primeru migrantskih kriz, kakršno tudi trenutno imamo, pa morajo imeti države članice možnost ugovora, koga spustiti v državo. Če tega ne bomo naredili, se nam bo podrla osnovna ideja Evropske unije, katere eden ključnih delov so ravno odprte meje, prost pretok blaga in storitev. Te notranje meje se nam zapirajo. Kaj nam potem v resnici še ostane od Evropske unije?

V povezavi z zelenim prehodom je veliko vprašanje energetika – kako zagotoviti energetsko neodvisnost Evrope na zelen način?

Kot fizik zelo močno verjamem v jedrsko energijo. Zavedam se, da vsaka oblika energije ima tudi svoje negativne plati. Pri shranjeni veliki količini energije je vedno tudi neko tveganje. Še vedno pa verjamem, da je jedrska energija nekaj najboljšega, kar trenutno poznamo pri proizvodnji energije, ki mora biti stabilna in relativno poceni.

Potrebno je razvijati tudi obnovljive vire energije, naša strategija pa ne more temeljiti samo na njih. Težava sonca je, da ga ne moremo shranjevati. Nihče ne govori o baterijah, ki so tudi ekološki problem. Spet zanje potrebujemo redke kovine, ki jih ni na razpolago v Evropi, s čimer se odpira vprašanje vojn. Kaj narediti s sončnimi paneli in vetrnicami, ko jim poteče življenjska doba – zdaj se upokojuje prva generacija vetrnic in tiste dolge krake zakopavajo v zemljo, ker jih ne znamo razgraditi. Gre za kompozit epoksija in steklenih vlaken, ki bi uničile jeklene mline, ki jih imamo trenutno. Ne vem, če je to resnično zelena zadeva.

Ko govorimo o zelenem prehodu, je trenutno tako, da po letu 2035 v Evropi ne boste več mogli kupiti avtomobila na bencin ali dizel. Sam sem proti prepovedim. Evropa bi morala inovirati, ne prepovedovati. Nihče od nas se v službo več ne vozi s kočijami – pa jih niso prepovedali. Enostavno je tako, da ko je neka tehnologija dovolj dostopna in učinkovita, izpodrine drugo tehnologijo, ki je manj. Ko bo druga oblika mobilnosti dovolj učinkovita, se z avtomobili nihče ne bo več vozil. Ne prepovedi, ampak vlaganje v inovacije je potrebno.  

Ne želim si Evropske unije, katere dosežek je to, da zamaška ne morete odtrgati s plastenke. S tem ne bomo rešili okolja, ampak potopili naše gospodarstvo.

Predstavljamo šest odstotkov svetovnega prebivalstva. Tudi če zapremo vse in nehamo dihati, globalnega segrevanja s tem ne bomo ustavili, ker bo Kitajska v naslednjih letih to podvojila. Zato moramo biti gospodarsko močni, da druge centre moči lahko prisilimo v zeleni dogovor.

Sam si še kako želim, da človeštvo skrbi za okolje, ampak ne verjamem v začrtano pot trenutne sestave Evropske komisije. Zato tudi mislim, da Ursula von der Leyen ne more dobiti drugega mandata.

Foto: Jaka Krenker, Domovina

Evropa je pogosto videna kot velik birokratski aparat. Kako osvoboditi evropsko gospodarstvo in državljane izpod tega?

Birokracija ima dva konteksta. En je odločevalski, kjer sem se s temi težavami srečal kot predsednik Programskega sveta RTV Slovenija. Uradništvo ima bistveno večjo moč kot voljeni predstavniki ljudstva.

Pri poročilu o stanju pravne države je delegacijo vodil nek uradnik iz Slovenije. Čeprav sem obveščal o dogajanju na RTVS, nič od tega ni prišlo na koncu v poročilo. Ko sem se pritožil na Evropsko komisijo, so rekli, da budno spremljajo dogajanje v Sloveniji, tudi preko poročila o vladavini prava, ki pa je bilo za Slovenijo pozitivno.

Skratka, gre za vlogo uradništva, ki je problematična, ker se zavedajo, da vsak politik, ki pride, prej ali slej odide, oni pa so »večni«.

Na področju gospodarstva pa je problem regulacija. Mislim, da bi se morala Evropa zgledovati nekoliko po ZDA. Zdaj prihaja umetna inteligenca. Mi se hvalimo, da smo jo kot prvi na svetu regulirali, Američani pa, da jo uporabljajo za svoj razvoj. Ni čudno, da tehnološki velikani rastejo v ZDA, in ne v Evropi. Želel bi si takega okolja, da bi se taki tehnološki velikani uspeli razviti v Evropi.

Deregulacija, do katere mere?

Do tam, kjer je nujno potrebno, seveda z zrnom soli. Zdaj je šla Evropska unija enostavno predaleč. Izumljamo zamaške, ki ne bodo odpadali s plastenke, in prepovedujemo motorje na notranje izgorevanje, pri čemer je evropska industrija najboljša in nas niti Kitajska niti ZDA ne znajo posnemati. S tako regulacijo potiskamo svoje produkte drugim centrom moči, sami pa izgubljamo.

Regulacija do določene mere seveda je potrebna, da določene prakse ne bi škodovale družbi, ampak ne čez mero, kot smo šli zdaj. Vsako stvar je treba pretehtati z dveh vidikov, tudi če nisi šel morda predaleč.

Evropska minimalna plača? Nekatere države minimalne plače ne poznajo. Bi morala Evropska unija na tem področju postaviti enotna pravila?

Sam bi postavil to v širši kontekst, kjer se zdaj veliko govori o skupni evropski socialni politiki. Za to je potrebno odpreti širšo razpravo. Evropska unija je sestavljena iz zelo različnih držav, zato je treba paziti, da ne pride do konflikta ali celo še kakšnega izstopa.

Zagovarjam, da bi se na evropski ravni začeli pogovarjati o skupni socialni politiki, kamor sodi tudi pogovor o minimalni plači.

Če boste evropski poslanec, kaj bo prva stvar, ki se je boste lotili?

Svoj mandat sem si zamislil tako, da bom o dogajanju v EU glasen v Sloveniji. To sem pogrešal pri trenutnih evroposlancih. Ni slišati, kaj se dogaja v Evropi, parlamentarni odbor za evropske zadeve praktično ne deluje, evropski poslanci tja praktično ne prihajajo.

Razumem, da če si od ponedeljka do četrtka v Bruslju, težko prideš še tja, ampak zato pa je plača tako velika, sicer si je ne zaslužiš.

Odločanje v Evropi ne poteka samo v Evropskem parlamentu, ampak v trialogu  z Evropsko komisijo in Svetom Evropske unije, ki ga sestavljajo nacionalne vlade. Veliko se da narediti s pritiskom na našo vlado, da aktivneje sodeluje v svetu EU in zagovarja interese Slovenije. Potem bi tudi Evropa Slovenijo veliko bolj upoštevala, kot jo.

Zato me ne skrbi, da bi se izgubil na bruseljskih hodnikih, kjer bi se zdel sam sebi pomemben v nekih visokih funkcijah parlamenta. Ključno je prenašati informacije iz Evrope v Slovenijo in prek tega vršiti pritisk na slovensko vlado.

V čem bo Evropa čez pet let drugačna, da boste lahko rekli, da vam je uspelo, kar ste si zadali?

Želel bi se vrniti v obdobje vključevanja v EU, da bi ljudje znova znali videti in razumeti prednosti Evropske unije. Da bi se počutili Evropejce s slovenskim srcem. Pa tudi, da bi lahko videli korist integracije in verjeli, da lahko Slovenija vpliva na spremembe v Evropski uniji. Če bom to dosegel, bom resnično zadovoljen.

Novelo zakona o RTV Slovenija ste spravili na ustavno, pa tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kakšna je situacija na tem področju, kakšne akcije načrtujete v prihodnje?

Situacija je taka: kot je povsem neprimerno rekel predsednik ustavnega sodišča Matej Acceto, zdaj, ko so ugodili oblasti, se jim nikamor več ne mudi in bo zadeva čakala novo sestavo sodišča.

Dosegli smo sicer eno manjšo zmago. Ustavno presojo smo vložili štirje funkcionarji in RTV Slovenija kot institucija. RTV Slovenija ima edina pravni interes nad celotnim zakonom, tudi nad imenovanjem in protiustavnim delovanjem Sveta RTVS.

Nova uprava je, po mojem tudi po sugeriranju odvetniške pisarne Čeferin, ki je na RTVS na pavšalu, svojega sodnika, sicer izločenega, pa imajo tudi na ustavnem sodišču, skušala zadevo na tiho umakniti.

Ker sem vesten in vsake toliko pogledam v SPI, sem slučajno opazil to, kar sva potem s profesorjem Avbljem tudi javno objavila. Posledično je državni svet, ki je ena redkih institucij, ki še zagotavlja imunski sistem delovanja našega demokratičnega sistema, vložil zahtevo za presojo ustavnosti, ki je zelo podobna naši. Le da v tem primeru ni potrebno izkazovati pravnega interesa. Tako so preprečili manever, da bi ustavno sodišče to zadevo na tiho zavrglo, ampak bo moralo meritokratsko o tem odločiti.

Omenil bi še nekaj. Veliko se govori o evropskem aktu o svobodi medijev. Ta določa, da morajo biti organi nadzora in upravljanja imenovani transparentno. Če postopek zaprete v neke organizacije, je to imenovanje daleč od oči javnosti. Prej, ko je bilo imenovanje v parlamentu, je bila zadeva transparantna.

Druga stvar pa je, da mandatov organov ne smete prekiniti drugače, kot je določeno v naprej določenih pravilih na podlagi utemeljenih razlogov, ki morajo biti podani v zakonodaji že ob imenovanju. Ne smete tega narediti kar z zakonom. Tako je novela o RTV Slovenija v nasprotju s tem aktom, ki ga hvalijo tudi levi evropski poslanci.

Foto: Jaka Krenker, Domovina

Se v prihodnje vidite tudi v domači politiki?

Podal sem se na evropske volitve in to je trenutno moj fokus. Začel sem v civilni sferi, zdaj bom poskusil, kaj dobrega lahko naredim za državo v politični. Če želite iti v politično sfero, morate biti izvoljivi. Če se izkaže, da nisem, bom moral razmisliti, kako naprej. Sem fizik in tudi na tem področju lahko delujem v dobro skupnosti.

Kar se političnega udejstvovanja tiče, imam pot začrtano do devetega junija. Kaj bo po tem, bom razmišljal takrat.

Dr. Peter Gregorčič je oče štirih otrok, fizik in izredni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani se je prvič javno izpostavil kot pobudnik ustavne presoje glede financiranja zasebnih osnovnih šol. Nato smo ga več let spremljali v vlogi političnega analitika in komentatorja ter kasneje predsednika Programskega sveta RTV Slovenija, ki ga je vodil vse do izvedbe »depolitizacije« tega javnega medija z novelo zakona o RTV Slovenija, ki jo je Gregorčič skupaj z drugimi nekdanjimi vodilnimi na RTV Slovenija dal v ustavno presojo, kjer ostaja vse do danes.

Konec lanskega leta je najavil vstop v aktivno politiko kot nosilec liste za Evropske volitve Slovenske ljudske stranke.

 

 

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Zadnje objave

Napad na vidnega politika SLS
18. 5. 2024 ob 14:19
Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01

Ekskluzivno za naročnike

Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01