Dr. Maja Ebert Moltara, dr. med., vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo: Novi zakon ruši naše temeljno poslanstvo

V razpravah o zakonodaji o pomoči pri »samousmrtitvi« je bilo izrečenega marsikaj nepravilnega in zastrašujočega, kar samo še poglablja stisko hudo bolnih in njihovih svojcev. Tudi hudo bolni si namreč želijo živeti, je v pogovoru za Domovino pojasnila dr. Maja Ebert Moltara, vodja Oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana. »Zdravniki smo zato, da bolnikom pomagamo. Novi zakon ruši naše temeljno poslanstvo,« je poudarila. 

Kot vodja Oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in predsednica Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo ste pomembno vplivali na razvoj zgodnje paliativne oskrbe v Sloveniji. Kako zgodnja paliativna oskrba hudo bolnim pomaga ohranjati voljo do življenja? 

Paliativna oskrba je po svoji osnovni opredelitvi celostna obravnava bolnika z neozdravljivo boleznijo. Delimo jo v več faz, torej na zgodnje in pozno obdobje paliativne oskrbe, obdobje umiranja ter obdobje podpore žalujočim. V naši oskrbi poskušamo zajeti vsa obdobja. Je pa res, da je v zadnjih letih vse več dokazov, da je ključna ravno zgodnja paliativna oskrba. 

V tem obdobju bolnika in njegove svojce najbolje spoznamo in ocenimo njihove potrebe. Že takrat vidimo, kako delujejo kot družina, kako se med seboj podpirajo. To je zelo pomembno za našo obravnavo v vseh obdobjih, predvsem pa za obdobje umiranja, ko je bolnik že preveč oslabel, da bi lahko sam izražal svoje želje. 

Kako bolnik običajno sprejme to, da se njegovo življenje končuje? In kako se običajno odzovejo svojci? 

Danes je večina ljudi slabo pripravljenih na to, da lahko vsi zbolimo za neozdravljivo boleznijo. Zato je to za bolnika vedno šok, spoznanje, s katerim se mora postopoma začeti spoprijemati. Še težje pa je ponavadi za svojce. Vsak med njimi se s tako informacijo spoprijema na svoj način. 

Ko imamo družinske sestanke, jih je na primer lahko pet v sobi, bolnik in štirje svojci. Med njimi bo lahko vsak čisto drugače dojemal položaj. Nekdo ga bo hitro sprejel, drugi pa potrebujejo več časa. Vse je na nek način prav, čeprav velikokrat nimamo veliko časa. V vsakem primeru je treba prilagoditi obravnavo tudi svojcem in jih razumeti vsakega posebej. Včasih so take družinske obravnave lahko zelo občutljive. 

Hočeš nočeš morate biti obenem tudi psihologinja. 

To je sestavni del. Ne le zdravnik, tudi medicinska sestra in denimo socialni delavec – kar vsi morajo imeti to v sebi. Predvsem pa je pomembno, da zdravstveni delavci v paliativni oskrbi delajo s srcem, da so sočutni z bolniki in njihovimi družinami. To bolniki potrebujejo. 

Poudarili ste potrebo po celostni obravnavi bolnikov s telesnega, psihološkega, socialnega vidika. Kako takšna celostna obravnava prispeva k ohranjanju človekovega dostojanstva? 

Ko nekdo pride k nam ali pa nas pokliče po telefonu, bolniki in svojci zelo pogosto govorijo o bolečini. A mi se zelo dobro zavedamo, da bolečina ni vedno le telesni simptom. Zelo pogosto so v ozadju tega simptoma tudi drugi vzroki – psihološki, socialni in duhovni. Temu rečemo celostna bolečina, zaradi česar je treba bolnika tudi celostno obravnavati. Bolečina je simptom, ki se lahko potencira ob socialnih in psiholoških stiskah, ko je morda nekdo osamljen, ga je strah ali ker nima dovolj denarja, da bi plačal elektriko, zato ga pozimi zebe. 

Lahko pa je pridružena tudi duhovna komponenta. Nedolgo tega smo imeli bolnika, ki je tožil zaradi bolečine pri srcu. Zdravnik ob tem hitro pomisli na infarkt. A ko smo bolnika pregledali in podrobneje spremljali, smo spoznali, da gre pri njem za duhovno stisko. Bil je zelo veren in je bolečina izhajala iz strahu pred tem, kaj se bo z njim zgodilo po smrti. To je bilo treba nasloviti in zagotoviti duhovno podporo, zato smo vključili duhovnika. To je pomagalo, da je bil v zadnjih dneh življenja potem veliko bolj miren. 

Vse to je treba prepoznati, da lahko naslovimo in bolnikom na pravi način pomagamo. Pri njem še toliko morfija ali drugih zdravil ne bi pomagalo. 

Bolečina ni vedno le telesni simptom. Zelo pogosto so v ozadju tega simptoma tudi drugi vzroki – psihološki, socialni in duhovni. Temu rečemo celostna bolečina, zaradi česar je treba bolnika tudi celostno obravnavati. 

Verjetno se vse to pokaže tudi na terenu. Vodili ste vzpostavitev mobilne paliativne enote na inštitutu. Kakšne so vaše izkušnje z oskrbo bolnikov na domu? Kako pomembno je za bolnike, da kljub hudi bolezni ostanejo v domačem okolju, če le lahko? 

Oskrba doma vsekakor. Kadar je to le mogoče. Za to si vsi zelo prizadevamo. A pomembno je, da je vsaka obravnava prilagojena posamezniku in da imamo razvitih več dejavnosti paliativne oskrbe: bolnišnični oddelek, ambulanta, mobilna paliativna oskrba in telefonska podpora. Tako si želimo, da bi bila paliativna oskrba urejena vsepovsod po Sloveniji. 

Za tiste bolnike, ki so preslabotni in ne morejo priti v ambulanto, je prav, da imamo tudi mobilno paliativno enoto. To je največkrat za bolnike v zadnjih tednih življenja, ki potrebujejo pregled in obravnavo na domu. Pred tem, ko so bolniki še relativno dobri in lahko sami pridejo k nam v ambulanto, je taka obravnava najbolj optimalna. Kadar pa ima bolnik zaplet, ki se ga v domačem okolju ne da urediti, je prav, da je na voljo tudi oddelek za akutno paliativno oskrbo. 

Zato je pomembno, da bolnike ob napotitvi pravilno triažiramo, da lahko pomagamo na čim bolj pravi način čim več ljudem. A ravno pred dnevi so kolegi poročali o bolniku, ki so ga obiskali na domu. Ob prihodu jim je odprl vrata in jim ponudil kavo. Zato smo se na koncu skupaj dogovorili, da naslednjič raje pride k nam v ambulanto. Obisk na domu nam namreč vzame dve uri, medtem ko v ambulanti v tem času lahko pregledamo vsaj tri bolnike. 

Zelo pomembno pa je, da imajo vsi bolniki, ki jih obravnavamo, našo telefonsko številko, ki je trenutno dosegljiva 12 ur na dan. Če se jim stanje poslabša, se dogovorimo, da bodisi sami pridejo na pregled bodisi da do njih pride mobilna enota. 

Kaj pa je za bolnika bolje? Verjetno je to odvisno tudi od domačega okolja, toda ali je zanj načeloma bolje, da ostane doma, kolikor časa je mogoče, ali je morda bolje, da je v bolnišnici? 

Vprašanje je zelo na mestu. Ko se pogovarjam z zdravimi osebami, kje bi si želeli biti oskrbovani v zadnjih tednih in dneh življenja, večinoma rečejo, da doma. Večina od nas si dom predstavlja kot neko idilično situacijo, lasten dom, kjer smo obkroženi s svojimi najbližjimi. 

Ni pa vedno tako. 

Lahko bolniki niti nimajo doma. Nekateri pa imajo lahko težke simptome, ki so v domačem okolju težko obvladljivi. Takrat je mogoče bolj prav, da je vključena neka bolnišnična ali druga institucionalna oskrba. 

A vseeno bi si večina ljudi želela biti oskrbovana doma, za kar si tudi mi zelo prizadevamo. Skupaj z družinskimi zdravniki in patronažnimi sestrami lahko marsikaj uredimo. Ob tem pa se je treba zavedati, da se želja o tem, kje si bolnik želi biti obravnavan, lahko spreminja. Veste, kdaj se najpogosteje spremenijo ta razmišljanja? 

Kdaj? 

V zgodnji paliativni oskrbi navadno rečejo, da bi bili doma, a ko se znajdejo v položaju, ko so preslabotni, da bi poskrbeli zase, in ko sami sebe začnejo dojemati kot breme domačim, se to razmišljanje pogosto spremeni. 

Nedavno sem bila na obisku na domu, kjer me je bolnik prijel za roko in me prosil, naj ga odpeljem v bolnišnico, češ da njegova žena ne bo zmogla: »Jaz se bojim za svojo ženo.« Seveda sem se posebej pogovorila tudi z ženo na samem, ki mi je dejala: »Ne, ne, on je vedno govoril, da želi biti doma. Šele zadnje dni razmišlja, da bi bilo bolje, da ga ne bi bilo doma. Ampak jaz si želim, da je doma. Tukaj sva skupaj. To sva si vedno želela. On je tako zlat mož. Vedno je skrbel zame.« 

Treba je poiskati neko ravnovesje med željo bolnika, ki se je v tem primeru spremenila, ker ga je bilo strah za ženo, in vidikom žene, ki si je želela poskrbeti zanj. 

Kaj ste storili v tem primeru? 

Še enkrat sem se pogovorila z gospodom, mu dala vedeti, da sem ga slišala, in mu zagotovila pomoč, njemu in ženi: »Vem, da vas skrbi. A vidim, da imate krasno ženo, obljubim, da ji bomo pomagali. Če bomo videli, da žena ne bo zmogla, pa je vedno možno, da pridete k nam. Saj veste, da imamo oddelek in vas bomo sprejeli, če bo treba. Ampak poglejte, trenutno ste doma, kjer ste bili vedno radi, žena si želi skrbeti za vas. Mi ji bomo pa pomagali.« Je vprašal: »Ji boste res pomagali?« Prikimala sem. In je odgovoril: »Prav, samo poskrbite za mojo ženo.« 

On je bil bolnik, a je želel poskrbeti za ženo. V takšnih primerih ti je včasih res kar težko pri srcu, ampak vidiš, koliko je še ljubezni in požrtvovalnosti med ljudmi. Vidiš pa tudi, zakaj se te želje lahko ves čas spreminjajo. Vsi si želimo umirati v domačem okolju, ampak ni pa vedno to lahko izvedljivo. Včasih je to tudi za svojce lahko zelo naporno, včasih prenaporno in tega ne zmorejo. Zato take situacije v paliativni oskrbi zelo dobro razumemo. 

Je pa za svojce v vsakem primeru pomembno, da vedo, da so naredili vse, kar je bilo možno – ali doma ali pa če je na koncu potrebna oskrba drugod. 

Verjetno smo postali družba, ki ji je obdobje umiranja postalo tuje. V času naših dedkov in babic je bil to sestavni del življenja. Tako kot si se rodil, si tudi umrl. 

Verjetno pa domačim le veliko pomeni, da lahko poskrbijo za bolnega svojca. 

Da. Imeli smo bolnika, ki smo ga spremljali že celo leto in je ves čas govoril, da bi bil rad čim več doma. Potem pa se je po nekaj mesecih, ko se nismo videli, dogodilo, da so ga pripeljali k nam, nenapovedano, v zadnjih dneh življenja. Zdravstveni delavci smo takoj prepoznali, žena, ki ga je oskrbovala iz dneva v dan, pa seveda … 

Je še vedno upala, da ni tako hudo? 

Da, pripeljala ga je, ker je želela, da ga pregledamo zaradi preležanin in ji glede tega svetujemo. Sama seveda ni prepoznala, da gre za zadnje dneve življenja. Ko smo ji to povedali, je takoj rekla: »Samo domov, samo domov. Res želi biti doma.« 

A stanje je bilo takrat tako slabo, da smo bili tudi mi zaskrbljeni, kako bo prenesel pot domov z reševalcem. Zelo smo kolebali, kaj narediti. Ker če si česa ne želimo, je to, da bolnik umre v reševalnem vozilu. A ker je bila to njegova želja in želja družine, smo ob več pogovorih in aktivaciji razpoložljivega osebja to vseeno izpeljali, ga odpeljali domov, kjer je umrl v krogu svojih bližnjih v naslednjih 48 urah. 

Vse to se je dogajalo konec tedna. Nikoli ne bom pozabila ponedeljka zjutraj, ko sta me žena in hči, ki sta skrbeli zanj, takoj zjutraj pričakali na oddelku. Prišli sta se zahvalit za podporo in pomoč, da smo to zmogli in da je umrl tako, kot so si želeli on in družina. Take zgodbe ti v srcu ostanejo za vedno. 

Zanimivo, s kakšnimi moralnimi dilemami se srečujete že na tej ravni. Pa gotovo tudi širše. Zavzemate se za spremembo odnosa do smrti v družbi. Smrt je pogosto še vedno tabu tema. Kako bi lahko spremenjen odnos do smrti pripomogel k boljši kakovosti življenja? 

Gre za temeljno vprašanje – naš odnos do smrti in umiranja. Če govoriva o zakonu o pomoči pri predčasni prekinitvi življenja, je vprašanje, zakaj bi človek sploh začel razmišljati o tem. Večkrat sem javno izrekla, da nas je do današnjega stanja glede te teme pripeljala družba. Verjetno smo postali družba, ki ji je obdobje umiranja postalo tuje. V času naših dedkov in babic je bil to sestavni del življenja. Tako kot si se rodil, si tudi umrl. 

Zdaj pa nam je obdobje staranja in umiranja postalo nekaj neznanega, odrinjenega od vsakdana, nekaj, čemur bi se vsi radi izognili. Tega se bojimo in se o tem sploh ne želimo pogovarjati. Kako bi to spremenili? Ne gre tako, da bi pritisnil na gumb in bi bilo jutri drugače. Gre za spremembe v družbi, ki bodo šle ali v eno ali v drugo smer. 

Smo instant družba. A pravo, polno življenje ni nekaj »na hitro«. Prav bi bilo, da bi si za življenje vzeli čas in ga vsebinsko živeli, ga cenili. 

Torej nam družba vceplja takšen način razmišljanja, strah pred smrtjo. Katera družba je to? 

To je družba, v kateri živimo. To smo mi. 

A človek mora biti dovzeten za takšne vplive, da se jih navzame, mar ne? 

V današnji družbi je vse na hitro. Smo instant družba. A pravo, polno življenje ni nekaj »na hitro«. Prav bi bilo, da bi si za življenje vzeli čas in ga vsebinsko živeli, ga cenili. 

Na žalost paliativno oskrbo pogosto dajejo v isti koš s tem zakonom, saj tudi bolnik v paliativni oskrbi na koncu umre. To je že res, da je konec morda isti – smrt. Ampak načelo obravnave bolnika je v paliativni oskrbi povsem drugo. Paliativna oskrba življenje vidi kot neprecenljivo vrednoto, zato naša obravnava ves čas temelji na iskanju smisla življenja. 

Prav to so nas naučili naši bolniki, ki jih oskrbujemo. Vsak dan, ki ga preživijo, kot si želijo, s čim bolj urejenimi simptomi, v bližini svojih najdražjih, če se le da, doma, je zanje nekaj neprecenljivega. Zato to iščemo pri vsakem, tudi pri bolniku, ki morda misli, da je že vsega konec, in ne vidi več smisla. 

Skozi delo v paliativni oskrbi so me bolniki naučili, da je življenje res vrednota, ki je nekateri žal ne znamo ceniti. Zato sploh nočem razmišljati o tem, da življenje nekega bolnika ni več nič vredno. Sem zdravnica in moram razmišljati, da je življenje vrednota. Pomagala mu bom, da ga ne bo bolelo, da ga ne bo dušilo. To bom delala, ker verjamem, da je vsak dan njegovega življenja vreden, čeprav vem, da bo nekega dne umrl v naši oskrbi. Ker ima pač na žalost bolezen, ki je danes ne znamo pozdraviti, zagotovo pa lahko lajšamo simptome te bolezni. 

Skozi delo v paliativni oskrbi so me bolniki naučili, da je življenje res vrednota, ki je nekateri žal ne znamo ceniti. 

Kako pa bolniki to dojemajo? 

Zelo individualno. 

Pa je morda kakšen skupni imenovalec? 

Bolniki, ki jih srečujem na onkologiji in so napoteni v paliativno oskrbo, si želijo živeti. Njihovo zelo pogosto vprašanje je: »Ali ste res prepričani, da ni še kje kakšne možnosti? Veste, rad bi še živel. Imam še toliko stvari, ki bi jih rad še doživel. Nočem obupati.« 

Moj odgovor v takih primerih je vedno, da je ravno to ohranjanje upanja najpomembnejše, a moramo gojiti realno upanje. Ker če bi dejali, da je vsega samo konec in da se bolnik nima več česa veseliti, potem ni nikakršnega upanja več, potem je res lahko vsega samo konec in se niti zdravnik ne more boriti zanje. 

V paliativni oskrbi pa verjamemo, da lahko naredimo za bolnika tudi še kaj lepega. Nihče ne ve, koliko časa bomo živeli. Nekateri so na paliativni oskrbi tudi po več let. Tu je vedno pomembna individualna obravnava, iskanje tistih stvari, ki so za bolnika pomembne. 

Pomagala mu bom, da ga ne bo bolelo, da ga ne bo dušilo. To bom delala, ker verjamem, da je vsak dan njegovega življenja vreden, čeprav vem, da bo nekega dne umrl v naši oskrbi. 

Vsaj ena stvar me precej bega pri tej zakonodaji. Njeni snovalci pravijo, da se bo bolnik pri polni zavesti odločil, za karkoli se bo že odločil. Je mogoče reči, da je človek, ki je v hudih bolečinah, še pri polni zavesti? 

Dostikrat mi je bilo v zadnjem letu rečeno, naj bomo veseli, češ da z razpravo o zakonu pripomorejo k dodatnemu zagonu razvoja paliativne oskrbe. A to ni res. Res je, da me zaradi vseh teh aktivnosti okoli tega zakona velikokrat povabijo, da izrazim svoje mnenje. Toda jaz res želim govoriti o paliativni oskrbi in o dobrobiti paliativne oskrbe. 

Dejstvo je, da je bilo v vseh teh razpravah izrečenega marsikaj nepravilnega in zastrašujočega za bolnike in njihove svojce, ki so v tem trenutku bolni, odvisni od naše pomoči, naše družbe. S tem poglabljamo njihovo stisko. 

Ali nekomu, ki ga boli, pomaga, da posluša, kako zdravniki ne znamo urediti bolečine? Ali je res dobronamerno za našo vedno bolj starajočo se družbo, da posluša razprave o tem, koliko evrov je vredno življenje? Ali da starejši poslušajo razprave in polemike o »varovalkah«, ki so oziroma niso del tega zakona? To se ne bi smelo dogajati. 

Ob vpeljevanju tega zakona je bilo marsikaj izrečeno v tako zastrašujočem tonu, da ljudem, ki teh stvari ne poznajo in jim niso blizu, hkrati pa ves čas poslušajo, da bodo umrli v bolečinah in se dušili, to povzroča le še dodatno stisko. Ampak žal smo taka družba, kot smo. 

Ali je res dobronamerno za našo vedno bolj starajočo se družbo, da posluša razprave o tem, koliko evrov je vredno življenje? Ali da starejši poslušajo razprave in polemike o »varovalkah«, ki so oziroma niso del tega zakona? 

Kako pa se ta zastrašujoči ton diskurza o zakonu kaže pri vašem delu? 

Veste, pred časom smo sprejeli starejšo gospo. Njen sin je prihitel na oddelek in na vsak način hotel kar najhitreje govoriti z mano. Spraševala sem se, čemu takšna panika. Veste, kaj je bila njegova stiska? »Samo ne naredite evtanazije pri moji mami.« To je bilo v enem tistih obdobij, ko se je o tem nekoliko več govorilo. »Vse bom naredil, samo ne dajte ji injekcije,« je dejal sin te gospe. 

Ta dogodek me je pretresel na svoj način in mi dal misliti. Seveda sem sina pomirila in mu zagotovila, da bomo mami samo pomagali, da bo bolje. A kako smo oziroma bomo videni zdravstveni delavci ob vsem tem? Kako bo z našim zaupanjem? Zdravniki smo zato, da bolnikom pomagamo. Ta novi zakon na nek način ruši naše temeljno poslanstvo. 

Na eni strani imamo torej bolnika, na drugi strani svojce. Nekje pa ste tudi mnogi zdravniki, ki ste s tem zakonom potisnjeni v nezavidljiv položaj. Ni takšno ravnanje v nasprotju s Hipokratovo prisego? 

Hvala za to vprašanje. Ko gre za ta zakon, nismo slišani, nismo vidni. Ne le zdravniki, zdravstveno osebje nasploh. Smo samo nekdo, ki naj bi to storitev izvedel. Ravno v teh dneh sem se pogovarjala z nekom, ki verjame, da Slovenija potrebuje ta zakon in da se bo že našla skupina zdravnikov, ki si bo želela izvajati pomoč pri samousmrtitvi. 

Med drugim sem ga vprašala: »Kdo pa je v Sloveniji ta, ki ima kompetence (ta znanja), da nekomu pomaga pri samousmrtitvi? Kje smo se zdravstveni delavci tega učili?« Veste, to tudi ni tako preprosto, kot se bere in morda sliši. Ljudje smo različni, različno se odzivamo. Tudi proces »samousmrtitve« ima lahko zaplete, če se ga ne izvaja prav. In tudi »samousmrtitve« niso vedno samo lepe, tudi tam so zapleti in posttravmatski dogodki, tudi za družne. To so izkušnje iz tujine. 

Zagotovo so tu tudi moralne dileme. Verjetno je mnogo zdravnikov, ki tega ne bodo želeli početi. 

Ne vsi, mislim pa, da nas je veliko, ki tega ne želimo izvajati. Menim, da bo večina zdravnikov dala ugovor vesti. 

Tudi proces »samousmrtitve« ima lahko zaplete, če se ga ne izvaja prav. In tudi »samousmrtitve« niso vedno samo lepe, tudi tam so zapleti in posttravmatski dogodki, tudi za družne. 

No, vendarle je na poti še zakonodajni referendum. Ampak če se dotakneva še kakšne zgodbe teh, s katerimi imate nešteto izkušenj. Kakšen odnos imajo hudo bolni do življenja, kakšne so osebne zgodbe teh ljudi? 

Lahko povem zgodbo gospe, ki so jo nekega dne okoli 14. ure v hudih bolečinah pripeljali v triažno ambulanto na Onkološkem inštitutu. Počakala sem jo že na hodniku, da bi obravnavo začeli čim prej. Gospa me je zagrabila za roko in mi v krču rekla: »Prosim, prosim, dajte mi injekcijo, samo da bo konec, da bom umrla.« Odgovorila sem ji: »Vidim, da vas boli. Kje vas boli?« Skorajda ni mogla govoriti, a je vztrajala, da želi končati svoje življenje. 

Dala sem ji injekcijo proti bolečinam, ostala sem ob njej, dokler bolečine niso popustile. Potem je od utrujenosti zaspala. Predpisali smo zdravila za čez noč. Naslednje jutro, ko sem prišla k njej na vizito, mi je rekla: »Ste včeraj slišali vse, kar sem rekla?« Rekla sem: »Vse sem slišala. Ampak vem, bolelo vas je, kajne?« Odgovorila mi je: »Ja, res me je tako bolelo ... res sem si želela konca.« 

In sem rekla: »Ja, potrebovali ste injekcijo, ampak pravo injekcijo – proti bolečinam.« Pristavila je: »Prosim, pozabite, kar sem izrekla glede injekcije. Kar sem včeraj rekla, sem rekla samo zaradi hudega stresa.« Bolnico smo oskrbeli in jo v nekaj dneh, kot je želela, odpustili v domačo oskrbo z zdravili, ki so ji pomagala pri bolečinah. 

To je le ena izmed zgodb. Ljudje, ki so v stiski, v hudih bolečinah ali pa težko dihajo, rečejo marsikaj. Toda zdravnik mora to prepoznati kot stisko zaradi simptoma, ki ga medicina vseeno lahko obvlada. Ko bolnika umirimo, uredimo, želja po predčasni smrti absolutno izgine. Zato je pomembno, da je urejeno tudi lajšanje hudih bolečin, ki jih takšne bolezni prinašajo. 

Pomembno je, da bolniki vedo, kam se obrniti, ko nastopijo težave. Številka ena so zagotovo družinski zdravniki in patronažne sestre, ki vsi zelo dobro poznajo tudi mrežo specializirane paliativne oskrbe (www.paliativnaoskrba.si) in jih po potrebi lahko tja napotijo. 

Ljudje, ki so v stiski, v hudih bolečinah ali pa težko dihajo, rečejo marsikaj. Toda zdravnik mora to prepoznati kot stisko zaradi simptoma, ki ga medicina vseeno lahko obvlada. 

Ko gre za bolnike s težkimi boleznimi, marsikdo izreče celo, da naj bi s takšno zakonodajo prihranili sredstva zdravstvene blagajne. A razlogi so globlji, družbeno pogojeni. 

Jaz kar ne morem verjeti, ko mi kdorkoli začne govoriti o številkah. Človekovo življenje se ne da ovrednotiti z denarjem. 

Neverjetno, da sploh govorimo o tem, kajne? 

Tako je. Zelo težko razumem, da bi lahko kdo o čem takem tako razmišljal. Vsi vedo, da sem osebno proti temu zakonu, ampak tudi za predlagatelje tega zakona ne verjamem oziroma ne morem verjeti, da bi naredili to z namenom, da bi prihranili na starejših. Je pa res, da se nekateri upravičeno bojijo, da bi se kljub vsem varovalkam, o katerih predlagatelj govori, lahko zgodile tudi zlorabe. 

Morda sem idealistka in naivna, a to moram verjeti. Edino na tak način lahko zjutraj vstanem, grem v službo in delam, kar delam. Če bi razmišljala samo o tem, kako vsi gledajo stvari samo skozi denar, bi s tem težko živela. 

Torej dajmo raje poudarek na paliativo kot alternativo. 

Paliativna oskrba ni alternativa. Paliativna oskrba mora biti. 

Ne alternativa čemurkoli. 

Paliativa mora biti, ker je sestavni del tega, kar ljudje potrebujemo. Paliativna oskrba ni nič drugega kot dobra medicina. Če slučajno v paliativno oskrbo zaide nekdo, ki ga lahko pozdravimo, verjemite, da bomo naredili vse, da ga bomo napotili tja, kjer se bo pozdravil. 

Na majici nosite citat Toneta Pavčka: Na svetu si, da gledaš sonce. Verjetno je treba več narediti za to, da bi ljudem predstavili pozitivne plati življenja tudi v njegovem poznem obdobju. 

Vsekakor. V življenju ni vse zlato. V življenju gremo vsi skozi vzpone in padce, ampak treba je iskati lepe stvari. Če jih ne iščeš, jih tudi ne boš našel. Treba jih je iskati tudi takrat, ko ni vse tako rožnato. 

Citat Toneta Pavčka imamo na službenih majčkah in govori o tem, da lahko drug drugemu pomagamo. To bi si želela za vse nas: »Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.« Če bi tako živeli, bi nam bilo vsem mnogo lažje. 

Paliativna oskrba ni alternativa. Paliativna oskrba mora biti. 

(D212, 20-24)