Dr. Igor Lukšič: Kako boš živel v državi, kjer en del ljudi vnaprej označiš, da so 'napačni' (2. del)

Foto: Klemen Lajevec
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja s politologom in profesorjem dr. Igorjem Lukšičem, ki je bil na Domovini objavljen včeraj (preberete ga lahko na tej povezavi), smo se dotaknili stranke Socialnih demokratov, ki ji je Lukšič pred desetletjem tudi predsedoval, ter vlogi političnih strank v slovenski družbi.

V drugem delu pa smo se pogovarjali tudi o predsedniških volitvah, delu vlade ter pravih in »nepravih« medijih.

V času letošnjih parlamentarnih volitev so se Socialni demokrati obnašali kot nekakšna podizvajalska stranka za koalicijo KUL in Roberta Goloba. So po vašem mnenju Socialni demokrati sami, zavestno prevzeli to vlogo in vlekli zase dobesedno samomorilske poteze ali so jim te odločitve narekovali kje v ozadju?

Sam nisem bil zraven, tako da bi lahko samo ugibal, kdo od teh ljudi je to vse skupaj aranžiral, ampak v osnovi je stranka ravnala v nasprotju s svojim interesom.

Zakaj so šli proti svojemu interesu?

Sodelovanje v koaliciji KUL je delovalo na povsem napačni predpostavki, da lahko pridejo na oblast še pred rednimi volitvami. Narobe so že ocenili, tudi v delu intelektualne javnosti, da lahko preprečijo že oblikovanje vlade Janeza Janše. Sam sem že takrat to javno povedal in mnogi so mi zato zamerili.

Vlada Janeza Janše se je sestavila zato, ker so se zlasti v LMŠ obnašali do koalicijskih partnerjev, kot da jih hočejo požreti. Najprej so v Desusu likvidirali Erjavca in si pripravili svojo predsednico, potem so poskusili še z SMC, ki je bila stranka brez podpore, in nato so hoteli iti na volitve.

Svoje partnerje so najprej požrli, potem pa računali, da ti ne bodo šli v vlado Janeza Janše, kar je bila povsem napačna predpostavka. Nadalje so računali, da Janši ne bo uspelo, ker se njim zdi, da to ni dobro. In potem so vlado na polno napadali sredi krize, namesto da bi pustili, da vlada oddela svoje in se začne od znotraj razkrajati. Ker pa so vlado napadali konstantno od samega začetka, je vlado to samo krepilo. Skratka, same taktične napake, pri čemer so sodelovali tudi Socialni demokrati.

Če hočeš predčasno zrušiti vlado, jo moraš zrušiti, ne pa ves čas malo najedati. Njihova strategija pa je ves čas bila najedanje, ki je vlado samo krepilo. Pa je sicer imela dovolj potenciala, da bi se sesula sama vase, če bi jo pustili, ji pomagali v segmentih, kjer bi to bilo dobro za državo in pokazali samo na segmente, kjer res ni delala dobro, da bi ljudje videli, da je morda res dobro, da se jo zamenja.
In tam se je oblikoval tudi program »Samodanijanša«, namesto da bi svoje potenciale usmerili v to, kaj pa potem. No, zdaj imajo priložnost, da pokažejo svoje potenciale.

Sam sem deloval po tej strategiji in se je tudi obrestovala. Ni se sicer izteklo tako, kot sem se dogovarjal, ampak vendarle. Takrat smo pri ključnih stvareh z vlado sodelovali, tudi z Janezom Janšo osebno, in smo tako brez večjih problemov pripeljali vlado do zamenjave. Tudi brez intervencije protikorupcijske komisije bi še na bolj korekten način prišlo do zamenjave tiste vlade. Da se tudi na drugačen način. Namesto tega pa se je tokrat stranka odločila, da gre v tisti lok s kandidatom, ki nikoli ni prišel do glasovanja. In tam se je oblikoval tudi program »Samodanijanša«, namesto da bi svoje potenciale usmerili v to, kaj pa potem. No, zdaj imajo priložnost, da pokažejo svoje potenciale.

Foto: Klemen Lajevec


Na predsedniških volitvah so Socialni demokrati najprej napovedali, da ne bodo nastopili, potem pa so s skupaj s Svobodo pripeljali Milana Brgleza. Kako gledate na kandidaturo Milana Brgleza?

Milan Brglez je v politiki že šest let, kot predsednik Državnega zbora si je nabral precej izkušenj, in ker je sodeloval tako s strankarsko politiko kot predsednikom republike je gotovo na levi sredini najbolj usposobljen kandidat. Je pa v igro vstopil pozno in pozna se mu tudi, da je strankarski kandidat, medtem ko njegova protikandidatka igra na to, da je neodvisna, družinska kandidatka. Družinska v smislu, da pripada družini, ki si je iz nič ustvarila svoje bogastvo, kot večina tranzicijskih »profiterjev«.

Dodatno nesrečo za Brgleza predstavlja kandidat, ki nastopa na skrajni levi in prej jemlje glasove njemu kot pa protikandidatki.

Nekateri so tudi špekulirali, da se je oz. so ga v ta boj poslali zato, da ne bi ogrožal Tanje Fajon v boju za predsednico SD. Bi imel kaj možnosti oz. bi bil nevaren za Tanjo Fajon na tem mestu?

Mislim, da niti ni imel ambicij. Že ob menjavi Židana se je vodstvo stranke odločilo za Tanjo Fajon in tudi po volitvah in volilnem porazu so uspeli zamazati rane, tako da ni bilo razloga za protikandidata, ker so vsi pri tem sodelovali. Tudi Brglez je bil del tega vodstva.

Stranka Svoboda je Brgleza podprla, češ da je neodvisni kandidat, potem ko je odstopil z nekaterih internih funkcij znotraj stranke, ostaja pa član in tudi njen evropski poslanec. Kako torej Svoboda razume neodvisnost kandidatov?

Svobodi se je zalomilo s svojo lastno kandidatko in zdaj se zdi, da so ocenili, da je bolje, da imajo skupnega kandidata z SD, kot da nimajo nobenega. Težko bi tudi podprli družinsko kandidatko ene družine, za katero stojita ona in njen mož.

Mislim, da so dobro ocenili. Nenazadnje Brglez izhaja iz SMC, ki je po izvoru soroden njihovi zgodbi in tudi po mentaliteti ni bistvenih razlik. To, da prihaja iz SD, jih ni moglo motiti, nenazadnje je bil v SD le dve leti.

Pa lahko v tem dobrem tednu kampanje še nadomesti vrzel med njim in protikandidatko, posebej še glede na to, da se zapleta, denimo glede resolucije o totalitarizmih, kjer je zatrjeval, da v njej ni fašizma, potem pa se je izkazalo, da je?

Ta zaplet zanj ni problematičen, ker je pomemben predvsem desnemu delu volilnega telesa. Nihče zaradi tega ne bo prestavil svojega glasu od njega drugam, ker ga ti ljudje itak niso nameravali voliti. To mu morda celo koristi, ker bodo drugi volivci, zlasti v prvem krogu, ocenili, da je zaradi tega on njihov pravi kandidat.

Če želi nadoknaditi razliko do protikandidatke, se bo tako sam kot tudi vsi, ki ga podpirajo, moral precej potruditi. Če se ne bodo potrudili, zlasti govorim o Gibanju Svoboda, potem je jasno, da ni bil njihov namen, da si izvolijo predsednika, ampak zgolj imeti kandidata. Večina virov, da mu pomagajo pri izvolitvi, je trenutno v rokah Svobode. S šestimi poslanci in minusom na računu SD tega potenciala nima.

Vas je presenetilo, da je Marta Kos izstopila iz predsedniške kampanje?

Kljub vsem konfliktom, ki so bili v igri takrat, me je presenetilo. S konflikti mislim predvsem na dilemo, ali si stranka lahko privošči izgubiti volitve s svojo kandidatko, ki je bila podpredsednica in je hotela biti prav strankarska kandidatka, hkrati pa je bila med najtesnejšimi sodelavci Roberta Goloba.

Ko so ugotovili, da se to ne bo izšlo, so očitno v stranki prevladali tisti, ki so zagovarjali tezo, da je bolje, da kandidata nimajo, kot da izpade v prvem krogu. To bi za stranko z največ poslanci v zgodovini res predstavljalo eno streznitev. Presenetilo me je, ker ona je imela potencial, da zmaga, ampak so v stranki očitno ocenili, da ne bodo z njo tvegali.

Vlada je na oblasti štiri mesece. Kje se je po vašem mnenju izkazala in kaj ji ne gre?

Najmočnejša točka te vlade je njen predsednik, ki zaenkrat uspeva vse rane in ranice, ki jih ustvari ta vlada ali pa jih ustvarijo drugi, s svojo aktivnostjo pokriti. Zelo je aktiven tudi z udeležbami na raznovrstnih prireditvah in na splošno v javnem prostoru. Ne spušča se v neke nepotrebne javne debate na Twitterju, kar je bilo boleče denimo pri Janši.

Zdi se tudi, da ima jasno predstavo o tem, kako dolgoročno zastaviti to zgodbo, vsaj za dva mandata, kar se mi zdi dobro. Upam, da to resno misli in da tudi poteze, ki jih vleče, gredo v to smer. Za Slovenijo je dobro, imamo nekoga, ki poteze vleče tudi čez svoj mandat, da ne misli, da mora vse narediti v tem mandatu, potem pa z rezultati iti na nove volitve.

Foto: Klemen Lajevec


Katere njegove poteze imate v mislih?

Zaenkrat še nobene konkretne poteze. Zgolj to, da o tem govori in ima takšno usmeritev. Čez kakšni dve leti bomo pa lahko ocenjevali tudi, ali je kakšna od teh potez dejansko taka.

Šibka točka pa je ista, ki zadene večino vlad – da začnejo kadrovati svoje prijatelje na vse ravni. Prijatelji z Gen-I so po raznih svetih bolnišnic in zavodov, prišla je stara garnitura, ki je prosperirala v času oblasti LDS. Recimo Žiga Debeljak. To je bilo absolutno nepotrebno.

Prav tako naveza z Jamnikom. To so te nestrankarske stranke, o katerih sva govorila v prvem delu intervjuja. Te naveze potem vegetirajo kot nek obvod v slovenskem družbenem, političnem in gospodarskem življenju. Zase poskrbijo, da so nedotakljive in v času nekaterih vlad imajo absolutno avtonomijo. To gotovo ni dobro. Vsaj ne pri takšnem številu pozicij in avtonomiji odločanja, kakršno imajo trenutno.
Zase poskrbijo, da so nedotakljive in v času nekaterih vlad imajo absolutno avtonomijo. To gotovo ni dobro.

Kar zadeva zdravstvene reforme, rezultatov zaenkrat ni. Videti je kar nekaj pripravljenosti, da bi se kaj premaknilo, ampak tudi to, da je ministra zapustilo že kar nekaj sekretarjev in sekretark, kaže tudi na neke čudne razmere. Tukaj je pričakovati probleme, ker tudi očitno ne znajo najbolje razbrati, kaj sploh je ključni problem. To namreč ni skrajševanje čakalnih vrst, ampak predvsem povečanje dostopnosti. Vrste se da skrajšati na različne načine, ki niso vsi dobri za državljane. Delati je treba na mreži, na tem, da nam zdravniki in medicinske sestre ne bodo več bežali iz sistema, in dvigu kulture samozdravljenja. Ta manko se je posebej pokazal v času covida, ko bi z enostavnimi ukrepi lahko dvignili odpornost ljudi.

Kako trdna je koalicija po vašem mnenju? V zadnjem času smo slišali željo Socialnih demokratov po bolj partnerskem sodelovanju v koaliciji, potem ko jim je stranka Svoboda speljala mariborskega kandidata za župana.

Koalicija je toliko trdna, kolikor je trdna poslanska skupina Svoboda. Oni imajo 41 poslancev. Do 46, kolikor jih potrebujejo pri ključnih glasovanjih, kot je proračun, interpelacije in glasovanja o nezaupnicah, lahko enostavno pridejo. Ta koalicija lahko z lahkoto preživi do konca mandata.

Seveda pa nihče ni cepljen proti politični neumnosti in hitro se lahko marsikomu zgodi, da mu stranka razpade. Posebej še, če sploh ne gre za stranko, ampak za gibanje, ki je po definiciji nekaj, kar nima konsistence in se giblje v vse smeri.

Če ne bodo utrjevali konsistentnosti znotraj stranke, lahko hitro pride do razpada. Dvomim pa, da bi prišli do konstruktivne nezaupnice, ker nobena druga stranka nima toliko moči, da bi potegnila dovolj poslancev. Vendarle ne govorimo o SMC drugega mandata.

Ob napovedi nove dajatve ob registraciji avtomobila za podporo alternativnim gorivom ste tvitnili, da postajamo država, ki pomaga posameznim bizniserjem prek prijateljev v politiki. Vas skrbi, da vodenje države pada pod vpliv interesov akterjev energetskega sektorja, od koder izvira tudi premier?

Nimam konkretnih podatkov glede tega. Ampak če govorimo o teh električnih polnilnicah, je neprimerno, da obremenjuješ samo en del prebivalstva, denimo tiste, ki uporabljajo bencin in nafto, da financirajo tiste, ki investirajo v električne polnilnice, ki se prej ali slej privatizirajo. Že zdaj vidimo, kako se razvijajo te polnilnice. Najprej je bila elektrika tam brezplačna, potem poceni, počasi pa se že bližamo cenam rezervarja goriva, če želiš zelo hitro napolniti svojo baterijo.

Kam gre ta denar? Ne v javno blagajno, ampak lastnikom teh polnilnic. To je klasična zgodba eko-kapitala, ki profitira od t. i. ekozgodb. Podobno je z davki pri plinu, nafti in tako dalje. Na koncu od tega nimamo kaj dosti ljudje, ki davke plačujemo in bi radi imeli dostop do infrastrukture, ampak ti prijatelji, ki so lastniki teh polnilnic.

Foto: Klemen Lajevec


Ste eden redkih političnih analitikov in komentatorjev, ki si upa gostovati tudi na t. i. desnih medijih, denimo tudi na Novi24TV. Imate kakšne težave zaradi tega?

Ne, težav nimam. Res so nekateri kolegi govorili, ko sem kandidiral za rektorja Univerze v Ljubljani, da sem neprimeren za rektorja, ker hodim na takšne televizije. Nekateri »prijatelji« mi očitajo, da so tam neprimerni sogovorniki in da ne bi smel tja hodit. Tudi za ta intervju me bo gotovo kdo vprašal, zakaj sem ga dal.

Jaz bi z veseljem prišel v Dnevnik, Odmeve, dal kakšen intervju za Delo, Dnevnik, Mladino, ampak moj način razmišljanja ni tak, da bi njim ustrezal. Jaz to razumem. Vsako uredništvo izbira svoje sogovornike. Jaz pa grem tja, kamor me povabijo. Govorim to, kar mislim, in če me povabijo na Novo24TV, pridem tja in to, kar mislim, povem. Tudi če je v studiu poleg mene Janez Janša ali pa kdo od »velikih sovražnikov slovenskega naroda«, jaz še vedno lahko povem to, kar mislim, ne bom zmrznil, tudi če Janez Janša razmišlja drugače od mene.

Kdor pa nima kaj povedati in samo govori, da je za Slovenijo najslabše, da obstaja desnica, Domovina, da so vsi, ki razmišljajo desno, lopovi, pa res ne more tja. Ampak to ni moje sporočilo. In tega ne bom nikjer govoril, četudi bi si kdo želel. Ker vem, kako stvari funkcionirajo, in vem, da se vsak po svojih močeh trudi, da dela dobro. Tudi tisti, ki jih nekateri demonizirajo kot najhujše sovražnike Slovenije, sem prepričan, da se sami pri sebi trudijo delati dobro.

In z vsemi se je treba pogovarjati. Še posebej s tistimi, ki so izvoljeni, ker predstavljajo ljudi.

Levi pol velja kot pol, ki naj bi spoštoval različnost. Zakaj je tako težko najti sogovornike s tega pola, ki bi na drugače mislečem mediju povedali svoja stališča?

Vam povem konkreten primer kolega s fakultete, ki je napisal knjigo in ga je Aljuš Pertinač povabil v oddajo Faktor, da bi predstavil knjigo. Tik pred oddajo pokliče in reče: "Veš, ne morem priti, ker so mi kolegi rekli, da ta televizija ni 'ta prava'."

To je absolutno skregano s tem, kar mislim, da je prav. Ne more biti nek medij »neprav«. Kot da bi imeli neke fašistične medije. Nekateri ne razumejo, da je fašizem ljudi zapiral, ubijal zato, ker so mislili drugače in je režim ocenil, da ga ogrožajo. Dokler tega ni, se je treba boriti, da do tega ne pride. Kjerkoli. Na levi in na desni. Skrajnosti je stalno treba brusiti. Brusiti pa jih je nemogoče, če v procesu ne sodeluješ. Lahko pa jih še pospešuješ tako, da rečeš, da k »napačnim« ne greš gostovat.

Kako boš živel v državi, kjer en del ljudi vnaprej označiš, da so »napačni«?

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike