Dr. Gregor Virant: danes ne bi ravnal niti za malenkost drugače, čeprav sem si s tem zapečatil politično kariero (1. del intervjuja)

Dr. Gregorja Viranta verjetno ni treba posebej predstavljati, pa vendar: po izobrazbi pravnik, velik strokovnjak za javno upravo in nekdanji politik.

V politiko ga je pot zanesla na prelomu tisočletja, v času vlade Andreja Bajuka. Štiri leta kasneje je po volilni zmagi SDS postal minister za javno upravo. Jeseni 2011 pa se je odločil, da se na volitve poda s svojo liberalno stranko.


Po sodelovanju tako v desno- kot levosredinski vladni koaliciji je Državljanska lista na volitvah 2014 izpadla iz parlamenta, njen predsednik pa se umaknil iz politike. Gregor Virant je danes petinsko zaposlen kot profesor na Fakulteti za upravo, glavnino njegovega dela pa predstavlja funkcija ključnega eksperta EU za podporo reforme javne uprave v Ukrajini.

V današnjem prvem delu intervjuja smo se z dr. Virantom pogovarjali predvsem o trenutni aktualni situaciji v Sloveniji in spominih na čase, ko je bil ključen jeziček na tehtnici med levo-sredinsko in desno-sredinsko vlado.


Pred dobrim tednom je javnost s svojim odstopom presenetil predsednik vlade Miro Cerar. Kako komentirate njegov vzpon in – zdi se – neizbežni politični propad?

Miro Cerar je kot ugleden pravnik in profesor, človek z določenimi osebnimi in strokovnimi kvalitetami, l. 2014 stopil pred volilno telo, ki je hrepenelo po odrešeniku. V njegovo stranko, prazno škatlo brez vsebine, so ljudje položili najrazličnejša pričakovanja. Večina je danes razočarana.

Cerarjev mandat je resda prinesel precejšnjo mero politične stabilnosti in umirjenosti, kar je za delovanje gospodarstva pomembno, vendar je to tudi vse. Na kritičnih področjih - zdravstvo, konkurenčnost, pokojninski sistem, odprava birokratskih ovir - kljub izjemno ugodnim okoliščinam ni bilo narejenega ničesar. Mineva mandat izgubljenih priložnosti.

Ne verjamem sicer, da bo SMC na teh volitvah propadla. Cerarjeva odstop je bil spreten politični spin, s katerim si je povrnil nekaj možnosti za dober rezultat.

Vidite morda kakšne podobnosti med Cerarjevo in izkušnjo Državljanske liste? Je morda ponovil kakšno napako DL?

Nekaj podobnosti gotovo je, zlasti glede otroških bolezni stranke. Politična stranka se lahko utrdi in utečeno deluje šele po 10, 15 letih; če seveda preživi.

So pa tudi velike razlike. SMC je leva stranka, stranka tranzicijskega statusa quo s podporo levih medijev. Razlika je v tem, da je bila DL izrazito programska in reformna stranka, SMC pa ne. In pa še ena se najde: v DL smo bili žal, začenši z menoj, šibki v političnih veščinah. Cerar se je mnogo hitreje naučil politične obrti in ni delal velikih političnih napak kot jaz.

Danes ne bi ravnal niti za malenkost drugače, čeprav se zavedam, da sem si s to potezo zapečatil politično kariero. Šlo je za obrambo političnih standardov zahodne civilizacije, za de-balkanizacijo Slovenije.

Na letošnjih državnozborskih volitvah se že tretjič zapored napoveduje izjemen rezultat stranke, ki gradi na enem samem človeku in še vedno nima programa. Kje vidite vzroke, da se ta fenomen pri nas venomer ponavlja?

Nezadovoljstvo z etabliranimi političnimi strankami se zaradi kompleksnosti političnih problemov pojavlja v številnih državah. Poglejte primere Italije in Francije. Izjema so le zrele in utrjene demokracije, kar Slovenija dobrega četrt stoletja po padcu socialističnega enoumja še ni.

Ljudje se ne zavedajo - kot se na primer državljani Norveške, Finske ali Nove Zelandije - da se moramo za blaginjo in dobro delujočo državo potruditi vsi, da to potegne za sabo trdo delo in odrekanje ter da nam tega ne more prinesti nek novi Tito. Bojim se, da bo volilno telo tudi letos svoje upe in pričakovanja spet položilo v kako prazno škatlo.

Kako v luči sedanjih dejstev (splošnega stanja v državi, odpravi poročila KPK o premoženjskem stanju Janeza Janše) gledate na situacijo, ki je privedla do padca 2. Janševe vlade? Bi z današnjim vedenjem takrat morda ravnali drugače?

Najprej bi vas popravil. Postopek pregleda premoženjskega stanja Janeza Janše pred KPK je bil ponovljen, odpravljene so bile postopkovne napake in izdano vsebinsko enako poročilo o velikem premoženju nepojasnjenega izvora. Janša se ni pritožil, tako da je poročilo danes dokončno in pravnomočno. Tožilstvo je s pomočjo FURS pri Janši odkrilo celo še enkrat večji obseg nepojasnjenega premoženja. Z izjemno spretnostjo političnega teflona je Janša nekako uspel zamegliti ta dejstva.

Sam danes ne bi ravnal niti za malenkost drugače, čeprav se zavedam, da sem si s to potezo zapečatil politično kariero. Šlo je za obrambo političnih standardov zahodne civilizacije, za de-balkanizacijo Slovenije. Nimam najmanjšega dvoma, da sem naredil pravo stvar in bo to sčasoma vse bolj jasno. Nekateri so mi očitali izdajo. Toda ali je zvestoba pomembnejša vrednota kot distanciranje od nečednosti? Mar ni takšna zvestoba bolj podobna zaslepljenosti ali oportunizmu, ne gre bolj za mafijsko kot resnično vrednoto?

Janši smo l. 2011 dali priložnost, da sestavi vlado, čeprav ni bil relativni zmagovalec volitev. Z ravnanji, ki si jih premier evropske države ne sme privoščiti, je izgubil naše zaupanje. Poleg tega: desnosredinsko vlado je l. 2013 zapravil sam, saj je dal sebi prednost pred namenom. Pomembneje mu je bilo, da ostane predsednik vlade, kot da desnosredinska vlada pod drugim mandatarjem nadaljuje z delom.

Desni sredini bo šestpasovna avtocesta do zmage bo odprta šele takrat, ko bo v tem delu političnega spektra prevladala post-tranzicijska normalnost, ki jo danes predstavlja NSi.

Kako ocenjujete trenutno stanje na slovenski desni sredini? Menite, da ima ta pol na prihajajočih volitvah kakršnekoli možnosti, da prevzame oblast?

Ne. To bodo slabe volitve za desno sredino. Šestpasovna avtocesta do zmage ji bo odprta šele takrat, ko bo v tem delu političnega spektra prevladala post-tranzicijska normalnost, ki jo danes predstavlja NSi. SDS pod sedanjim vodstvom tega ne zagotavlja, še manj pa njeni čudni sateliti. Verjamem pa, da je tudi v SDS med članstvom vse večja želja po normalnosti in da se člani tako velike stranke najbrž na dolgi rok ne bodo sprijaznili z večno opozicijsko vlogo.

Državljanska lista, ki ste jo vodili, je bila za zdaj prva in zadnja stranka klasične, liberalne sredine evropskega tipa v našem parlamentu, ki je zavračala siceršnje socialistične simpatije domačih strank, ki ne spadajo na desnico. Kje so po vašem mnenju vzroki, da se liberalci, ki so v Evropi večinoma 3. politična sila, v Sloveniji enostavno ne »primejo«?

Liberalne stranke v Evropi so pravzaprav dveh vrst: levosredinske (»socialno-liberalne«) in desnosredinske (»stranke klasičnega liberalizma«). Državljanska lista je bila po svojem programu desnosredinska, podobna nemški FDP, nizozemski VVD ali estonski Reformni stranki.

To, da sem zaradi želje po visokem odstotku glasov, celo zmagi na volitvah, pa tudi večjega števila levoliberalno usmerjenih članov, poudarjal sredinskost stranke (»ne levo ne desno«), je bila ena od mojih političnih napak. Če bi bil gradil na dolgi rok, bi DL lahko trajno osvojila srca 5 do 10 % volilnega telesa.

Klasična liberalna opcija v Sloveniji ima še vedno možnosti, samo njeni vidnejši privrženci smo se utrudili od politike. Vsi smo uspešni v svojem poslu in politični idealizem nas je držal kratek čas. Mlajša generacija liberalcev, kot sta denimo Rok Novak in Tanja Porčnik, bi morala razmisliti o tem. A kaj, ko ima tudi ta mladina perspektivo sijajnih karier in jih bo v politiko težko potegnilo.

Pa še nekaj je treba povedati: liberalci smo ljubitelji svobode in nas je težko držati v čredi. Strankarstvo pa zahteva precej črednega nagona.

Za katero od danes obstoječih strank bi lahko rekli, da še najbolj odraža program in vrednote, za katere ste si prizadevali v DL?

V segmentu javnofinančnega in gospodarskega programa NSi, deloma SDS. Na področju zdravstvene reforme je šla NSi celo korak dlje in v program pogumno zapisala rešitve, ki smo jih nekateri v DL sicer zagovarjali, a jih zaradi popolne nepripravljenosti javnosti na nekonvencionalen pogled na zdravstvo nismo poudarjali. Gre za odpiranje zasebne pobude, konkurence in možnosti izbire zavarovalnice ter izvajalca v okviru obveznega zavarovanja, kar je praksa najuspešnejših zdravstvenih sistemov v Evropi.

NSi se od DL seveda razlikuje, saj gre za krščanskodemokratsko stranko s konservativno usmeritvijo, a ekonomska programa sta si podobna. Če bi DL še delovala, bi bili ti dve stranki lahko zelo kompatibilni partnerici. SDS pa je za liberalce težko sprejemljiva predvsem zaradi načina delovanja, mafijskih primesi, pomanjkanja modernosti, nedoslednosti in popolne odsotnosti kritične distance do odklonov v svojih vrstah, tudi na vrhu stranke.

DL je v marsičem želela biti most med levico in desnico, a se zdi, da ji je to prej škodovalo kot koristilo. Vidite v bližnji prihodnosti kaj realnih možnosti za velike koalicije?

Sem občudovalec švicarskega političnega in ekonomskega sistema. Njihova demokracija temelji na sodelovanju vseh političnih opcij v vladi, na stalnem iskanju ravnotežij in kompromisov, pri čemer je seveda celotna družbena mentaliteta v primerjavi s Slovenijo potisnjena precej bolj v desno. Najbrž mi je to všeč tudi zato, ker sem osebno človek sodelovanja in sovražim konflikt. Tako sem poskušal delovati v politiki, vendar danes vem, da to ne gre.

Slovenija je po demokratični zrelosti še daleč od Švice, zato pri nas to zaenkrat ni realno. Še posebej nevarno je, če desne stranke vstopajo v leve koalicije kot šibkejši partner. V take kombinacije se je ujelo več strank - tudi DL - in se ni obneslo. Za Slovenijo sta nujna dva mandata vladavine normalne, zmerne desne sredine.