Dr. Ernest Petrič: Prostor, kjer Slovenci lahko delujemo kot igralec, čigar mnenje se upošteva, je Zahodni Balkan (2. del)

V prvem delu intervjuja z dr. Ernestom Petričem, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se pogovarjali o situaciji na Ustavnem sodišču in postopku izbire ustavnih sodnikov, razklanosti v slovenski družbi, povezovanju v politki in namigih, da naj bi v aktivno politiko znova vstopil tudi sam.

V drugem delu pa smo spregovorili o geopolitični vlogi Slovenije v svetu ter naši okolici, izbiri kadrov v politiki ter vlogi predsednika republike.

Ob padcu železne zavese smo veljali za najbolj razvit narod vzhodnega bloka, danes pa nas prehitevajo Estonci, Čehi in še kdo. Kje je Slovenija zaspala, da ni uspela ohraniti primata, ki smo ga imeli pred desetimi, dvajsetimi leti?

Slovenija je z osamosvojitvijo v nove čase vstopila iz bistveno ugodnejše pozicije kot recimo Estonija. Imeli smo tudi srečno roko, da smo brez katastrofe izpeljali osamosvojitev. Bila je škoda, bile so žrtve, ni bilo pa katastrofe, kakršna se je zgodila na primer v Bosni in Hercegovini.

Prejšnji režim je v iskanju ravnotežja med Vzhodom in Zahodom omogočal tudi do neke mere odprte meje in nekatere elemente tržnega gospodarstva. Od sredine 60-ih let prejšnjega stoletja so ljudje lahko hodili v tujino, turisti pa so prihajali k nam, to je bilo nekaj drugega kot Sovjetska zveza.

Če je na začetku kazalo, da bomo to prednost dobro izrabili, pa se je kmalu pokazalo, da se nekaterih stvari, s katerimi so drugod opravili, nismo uspeli otresti in pojavili so se problemi. Zaradi dobrega izhodiščnega položaja smo mislili, da smo najbolj pametni, dejansko pa smo bili tudi med najbolj uspešnimi.

Vendar, odkrivali smo toplo vodo tam, kjer ni bilo treba. Pri iskanju ravnotežja med javnim in zasebnim na primer bi lahko enostavno pogledali k sosedom, kako imajo stvari urejene Avstrijci, Nemci, Čehi, da delujejo. Kot majhen, zgodovinsko vedno ogrožen narod smo se bali prodaje »srebrnine«. Če sicer zdaj pogledam naokrog, vidim, da smo marsikaj vseeno prodali, vendar bi mogoče marsikaj na samem začetku lahko prodali bolje in se tako tudi bolje in hitreje integrirali v svetovno ekonomijo.

Doma sem iz Tržiča in ko pridem v domači kraj, vidim Peko, vidim BPT. BPT je začel delati leta 1885, sem so se hodili učit tekstilci iz celotne Jugoslavije. Čeprav se je tekstil na splošno kot delovno intenzivna panoga znašel v težavah na Zahodu, so Avstrijci našli rešitve in v Predarlskem ohranili lep del tekstilne proizvodnje. Z več pameti bi morda to uspelo tudi nam.

Če ne bi bili tako zaprti za tuj kapital, bi morda našli rešitve tudi za mnoga velika podjetja, ki so v Sloveniji propadla. V času, ko sem bil veleposlanik v Washingtonu, se spomnim tudi, da je hotelska veriga Marriott želela v Ljubljani zgraditi velik pet-zvezdični hotel, pa se ni dalo nič dogovoriti. No, zdaj ga končno imamo, ne sicer Marriottovega, a upam, da dobro deluje.

Ko omenjate stvari, ki se jih nismo uspeli otresti, imate v mislih lustracijo? Kako tudi kot funkcionar v prejšnjem sistemu gledate na vprašanje lustracije?

Osebno sem bil proti lustraciji. Zdelo se mi je, da je bilo povzročenih že dovolj krivic, sicer proti »razrednim in drugim sovražnikom« prejšnjega režima drugi strani. Lustracija bi se utegnila spremeniti v lov na čarovnice. To pa ne pomeni, da nismo potrebovali določenih sprememb, tudi kadrovskih.

Takrat sem mislil, da bo vsem jasno, da novi časi obetajo več kreativnosti, svobode in boljše življenje, tako v materialnem kot duhovnem smislu. Kazalo je, da bodo vsi ljudje za to in bo slovenski narod končno dobil lastno usodo v svoje roke. Da bomo skupaj potiskali voz naprej, ne pa, da ga eni vlečejo v levo, drugi v desno, na koncu pa stojimo na mestu.

Osebno mislim, da tudi, če bi izvedli lustracijo, danes ne bi bili veliko na boljšem, kot smo. Se je pa treba zavedati, da je danes nekakšna lustracija tudi to, o čemer sva govorila v prvem delu, ko nekateri druge vnaprej izključujejo. Dajmo se že otresti nezmožnosti sobivanja v različnosti. Prav sobivanje v različnosti je bistvo demokracije.

Prav je, da imamo različne stranke, ampak kdorkoli bo v opoziciji, naj bo kooperativen, seveda tudi zelo kritičen, a ne sovražen. Tako živijo na Norveškem, na Švedskem in nenazadnje so bistveno bolj zadovoljni in bolj uspešni kot mi.

Kaj lahko Slovenija kot sorazmerna država ponudi svetu in na kaj lahko vplivamo?

Čeprav mi to ni všeč, je svet nastal tako, da so v njem velikani in pritlikavci. Skozi zgodovino pomembni in veliki dajejo ton v mednarodnem dogajanju. Manjši pa se prilagajamo po najboljših močeh, čim bolj ustvarjalno. Potrebna je prilagodljivost in razumevanje, kaj se v svetu dogaja, da ujamemo ključne trende. Naša velika prednost je, da smo izobraženi. Smo eden najbolj izobraženih narodov Evrope, ki že 200 let nima nepismenih ljudi.

Nedavno me je prijatelj iz Kanade slovenskega porekla začuden spraševal, kako da kljub naši izobraženosti, civiliziranosti in vpetosti v moderno življenje na pandemijo reagiramo tako nezrelo. Tudi sam se to sprašujem, ampak pustimo to ob strani.

Nedavno me je prijatelj iz Kanade slovenskega porekla začuden spraševal, kako da kljub naši izobraženosti, civiliziranosti in vpetosti v moderno življenje na pandemijo reagiramo tako nezrelo.

Naša naloga je, da dosežemo glavne strateške cilje našega nacionalnega interesa – varnost in pogoje za blagostanje. Z vključitvijo v EU, ki nam omogoča gospodarsko stabilnost in vpetost v sijajno tržišče smo to drugo v veliki meri dosegli. Pri varnosti smo se odločili za članstvo v NATO, ki je za nas najbolj primerna in najmočnejša zavezniška formacija sodobnega sveta.

Pomemben cilj je, da imamo vedno bolj urejene odnose s sosedi. Seveda imamo še nekaj problemov in kakšni problemi vedno bodo. Tudi nekateri dolgotrajni. Denimo vprašanje manjšin in dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej. In pri tem ne smemo pozabiti, da vsaka stran vidi stvari iz svoje perspektive, vidijo svojo žalost, krivico, trpljenje. Ko skušamo izgraditi res prijateljske odnose in skupaj graditi Evropo, moramo to upoštevati. Ne glede na ta težka bremena pa smo uspeli zagotoviti pozitiven trend v odnosih z vsemi sosedi.

Slovenci tudi sijajno uspevamo v tujini, tako raziskovalci kot umetniki, da o športnikih sploh ne govorim, dosegajo velike uspehe. Smo urejena država, ki nima velikih socialnih razlik in neke velike revščine. Ko sem bil veleposlanik v ZDA, Indiji, Braziliji in Mehiki, sem videl res marsikaj, kar je nam prihranjeno – od socialnih do okoljskih problemov.

Dosegli smo tudi velik napredek pri odpravljanju razvojnih razlik med regijami. Kot mlad sem hodil na lov v Slovenske gorice in Prekmurje. Danes so ti kraji drugačni kot takrat in se tudi tam živi na moderen in varen način, z vsemi ugodnostmi, ki jih nudi sodobno življenje.

Dobro stojimo kljub temu, da nas morda prehiteva Estonija in še kdo. Eden od razlogov za to je tudi, da so se oni nekaterih stvari lažje otresli, ker so jim bile vsiljene od tujega gospodarja, mi pa smo si jih nadeli sami. Kar si sam vsadiš v glavo, tega se težje znebiš, kot če ti nekdo dopoveduje in vsiljuje nekaj, česar ne maraš. Potem se tega tudi zlahka otreseš, ko ta nekdo odide.

Slovenija je v okviru predsedovanja Svetu EU gostila vrh EU-Zahodni Balkan. Kakšen je vaš pogled na to območje in vlogo Slovenije v njem?

Slovenija ni del Zahodnega Balkana, ampak Srednje Evrope, kjer smo bili skozi vso svojo zgodovino. Zahodni Balkan pa je območje, ki nam je dano, da lahko tam igramo neko posebno vlogo in prav je, da jo.

Čeprav smo majhni, imamo določene razvojne prednosti, za Zahodni Balkan smo vrata v Evropo, smo člani EU, kar jih zanima, smo člani NATO, kar večino zanima in zato smo lahko pomemben dejavnik na tem območju.

Včasih preberem, da so naši pravi partnerji države Beneluxa, ampak to drži za kakšno posamezno vprašanje znotraj Evropske unije, sicer pa pripadajo čisto drugemu svetu. Slovenija je del Srednje Evrope. Države Beneluxa tudi ne delijo z nami vrste za nas pomembnih interesov. Seveda so tudi takšna in druga zavezništva, denimo z Balti in Skandinavci še kako zaželena, ampak prostor, kjer res lahko delujemo kot nek igralec, čigar mnenje se upošteva, je Zahodni Balkan.

Na Zahodnem Balkanu pa nastaja vse več problemov. Reformni procesi, potrebni za vstop v EU, so zastali. Delu politične elite v teh državah to kar ustreza. Ne briga jih, da jim mladi odhajajo, da ljudje slabše živijo in da se problemi ne rešujejo, dokler se tamkajšnji politični eliti dobro godi.

Za Zahod območje ni posebej pomembno niti z vidika naravnih bogastev, niti z vidika geopolitike. Danes je prisotnost na teritoriju manj pomembna kot je bila konec 19. in v začetku 20. stoletja. Da bi samo zato, da bi Rusi v Boki Kotorski ne bi imeli baze, te države sprejeli v EU in NATO, je račun brez krčmarja.

Dobro bi bilo, da Zahodna Evropa sprejme te države v EU in jim Slovenija pri tem pomaga. Mislim pa, da je premalo njihovega lastnega napora v to smer. Mislim, da je napačno razmišljanje pri nekaterih politikih v teh državah, da če ne Evropa, bomo šli pa s Kitajsko. To se utegne slabo končati, predvsem za te države.

Predsedniku Borutu Pahorju se izteka drugi mandat predsednika republike, kar pomeni, da prihodnje leto ne bo več mogel še enkrat kandidirati na to mesto. Kako ocenjujete njegova mandata do sedaj?

Ne zato, ker z njim sodelujem, ampak povsem iskreno mislim, da je najboljši predsednik naše države doslej. Nekateri bi pričakovali več kakšnih njegovih odločnejših mnenj, ampak očitati pa mu ne morejo čisto nič nepoštenega. Če bi mu lahko, bi mu že.

Je pošten človek. Zaveda se, da mora biti ta funkcija povezovalna in ne izključevalna. On poskuša združevati, zato tudi kaže pozornost in spoštovanje do stvari, ki včasih motijo eno, drugič pa drugo stran. Takšno držo je težko vzdrževati in marsikdaj mu ni lahko, ampak pri njej vztraja, ker razume demokracijo.

Če je kaj njegova mantra, je to dialog. In to prav z vsemi. Predsednik je dolžan državo povezovati in nikogar izločati.

Pogrešam, da bi naši evropski poslanci povedali, da ni neke grozne diktature v Sloveniji. Da nimamo političnih zapornikov, da nihče ni zaprt zaradi svojih stališč, da noben novinar ni ostal brez dela ...

Kako pa gledate na očitke, ki letijo nanj, da je recimo Instagram predsednik in podobno?

Jaz pripadam drugi, starejši generaciji in ne uporabljam Instagrama, Facebooka in kar je še tega. Tudi ne znam. Ampak ko kakšnega mlajšega politika vprašam, zakaj se s tem ukvarja, mi pove, da ima recimo 95.000 sledilcev na Instagramu. Toliko ljudi bere to, kar on tam napiše. Moja razmišljanja pa dosežejo komaj koga. Morda bi imelo večji vpliv, če bi tudi sam zapisal kakšen stavek na Instagram.

Ampak si rečem: Nastaja nov svet. To ni več moj svet, moj svet je preteklost. Naša generacija je bolj zadržana. Se mora zgoditi ne vem kaj, da kdo nekaj napiše ali izjavi. Danes se vse dogaja hitreje, mladi pa svet doživljajo in vidijo drugače.

Kakšnega predsednika Slovenija potrebuje po Pahorju?

Podobnega sedanjemu. Povezovalnega, cenjenega, poštenega. Pomembno je tudi, da nima več nekih domačih političnih ambicij, tako da ne prihaja do nerodnosti v odnosu med predsednikom države in predsednikom vlade, zlasti če sta različne politične provenience. K sreči pri nas tega v sedanji konstelaciji ni. V preteklosti pa se je že večkrat zgodilo. Pogosto so zato v državah s podobno ureditvijo, kot je naša parlamentarna demokracija, šefi države ljudje, ki so že precej v letih in brez drugih političnih ambicij.

Ne dvomim, da bo kandidatov za to funkcijo veliko. V Sloveniji, mogoče zato, ker smo majhni in se vsi med sabo poznamo, mislimo, da če je sosed lahko minister, sem to lahko tudi jaz. Če temu dodamo še miselnost, da je važno samo, da je »naš«, potem nastane resna težava, kajti ni vsakdo sposoben za vse.

Zlasti v državi, kot je naša, ki ni posebej gospodarsko, vojaško ali finančno močna, je pomembno, da za vse funkcije izberemo res najboljše kandidate, ki jih imamo, tudi za poslance v Evropskem parlamentu. Osem jih imamo, pa nisem dobil občutka, da bi branili našo državo, ko so nekateri naši politiki sami pošiljali v Evropo sporočila, kako je naša država grozna. Da bi se kdo oglasil, da ni neke grozne diktature v Sloveniji. Da nimamo političnih zapornikov, da nihče ni zaprt zaradi svojih stališč, da noben novinar ni ostal brez dela in podobno, kar so značilnosti diktature.

Slovenci smo pametni, ampak ne bistveno bolj kot drugi. Nas je pa veliko manj. Radi bi pa imeli vse, kar gre moderni državi, narodno gledališče, več oper, akademijo znanosti in umetnosti, lastno kulturo, filme. Ampak treba se je zavedati, da na primer nek ameriški film, če ni res slab, naredi dobiček. Pri nas pa je filme treba dotirati. Tako pač je.

Zato moramo biti racionalni. Ne varčni, temveč racionalni, tako pri financah kot pri izbiri kadrov. Za vse položaje. Pomanjkanje tega zavedanja ni dobro. Dajmo iskati najboljše, tako pri ustavnih sodnikih, kot pri politikih, županih, pri vsem. To je najboljše za vse nas. Če iščemo kandidate za vse funkcije samo med člani svoje stranke, ki morda šteje le nekaj sto članov, potem imamo, kar imamo. Ne upamo si reči: ta sicer ni »naš«, je pa sposoben in če mu nekaj zaupamo, bo delal v korist države, nas vseh.

To mentaliteto majhnosti moramo čim prej preseči.