Dosje Kangler: vse od starega traktorja, vedeževalke Ježovita do ptičje hišice … se je sesulo kot hišica iz kart

Vir: www.dz-rs.si

Višje sodišče v Ljubljani je ta teden zavrnilo pritožbo specializiranega državnega tožilstva v zadevi Lutkovno gledališče. S tem je padla še zadnja, 24. ovadba zoper nekdanjega mariborskega župana, poslanca in državnega svetnika Franca Kanglerja.

Pregledali smo desetletje dolgo pravosodno kalvarijo politika, ki so mu sodni mlini spremenili življenje. Po desetih letih zdaj on toži državo za odškodnino ter rehabilitira svoj ugled v politiki.

Franc Kangler, prej policist in kriminalist, je v politiko vstopil leta 1996, ko je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora na listi SLS. Poslanec je bil tri mandate. Bil je tudi član komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb (KNOVS) in je tako kot poslanec nadziral delo SOVE, kjer je v tistem času Janez Žirovnik zasedal funkcijo namestnika direktorja. Žirovnik je bil pred osamosvojitvijo tudi sodelavec Službe državne varnosti.

Politični vzpon in padec Franca Kanglerja

Leta 2006 je Kangler kandidiral za župana Maribora in v županski tekmi v drugem krogu premagal direktorja UKC Maribor Gregorja Pivca. S srcem za Maribor, kar je bilo njegovo geslo, se je lotil prenove samega mesta, v mesto pa je pripeljal tudi različne projekte, od oživitve mariborskega letališča do Evropske prestolnice kulture. Kot mu priznavajo celo nenaklonjeni mediji, je Mariboru povrnil samozavest mesta in tako leta 2010 že v prvem krogu osvojil drugi županski mandat.

Drugi mandat je poleg gospodarske krize, ki je upočasnila naložbe in nekaterih slabih političnih odločitev, med katerimi posebej izstopa postavitev radarjev, zaznamovala tudi serija kazenskih ovadb, preiskav in sojenj, ki jih Kangler že ves čas označuje za policijsko-politični konstrukt. Vse skupaj je jeseni 2012 privedlo do Mariborske vstaje, Kangler pa je decembra nato odstopil z mesta župana Maribora.

Proti Kanglerju je bilo skupno vloženih 24 kazenskih ovadb, ki so, zadnja maja letos, vse po vrsti padle. Pri tem je o zadnji presojalo sodišče v Ljubljani, saj je Vrhovno sodišče presodilo, da sodišče v Mariboru Kanglerju ne more zagotoviti poštenega sojenja.

Vse odredbe za nadzor nad Kanglerjem podpisal isti sodnik – Žirovnik

Med večjimi nepravilnostmi lahko izpostavimo vlogo sodnika Janeza Žirovnika, ki je podpisal skoraj vse odredbe za preiskavo in tajne nadzore nad Kanglerjem. Zaradi sporov, ki sta jih imela s Kanglerjem še iz časa, ko je Žirovnik delal na Sovi, bi se ta moral iz postopkov proti Kanglerju izločiti, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Policisti in tožilci so, če sodnik Žirovnik ni bil prisoten, čakali na njegovo vrnitev, da ne bo o preiskovalnih ukrepih odločal drug sodnik,  beremo v obsežnem ustavnopravnem mnenju o neodvisnosti sodnikov in zasliševanju obremenilnih prič dr. Cirila Ribičiča. Zaradi prenizkih dokaznih standardov nadzor nad Kanglerjem namreč sploh ne bi smel biti odobren.

Kot je dr. Ciril Ribičič povedal pred parlamentarno preiskovalno komisijo, je bilo dokazno gradivo zoper Kanglerja tudi nezakonito hranjeno, kopirano in uporabljeno, nekatere anonimke proti Kanglerju pa naj bi sami režirali kar na policiji.

V primeru obsodbe Kanglerja na sedem mesecev zapora je sodnik celo sam povedal, da ga je obsodil zato, da se Kangler ne bi nikoli več vrnil v politiko. Kangler je bil namreč medtem izvoljen v državni svet, za odvzem mandata pa je zadosten razlog obsodba na več kot šest mesecev zapora. Državni svet mu je mandat tudi odvzel ter mu ga ni vrnil niti, ko je bila omenjena sodba razveljavljena.

V zadnjem primeru, ki je padel v tem tednu, je tožilstvo Kanglerju očitalo, da naj bi izkoristil svoj vpliv v Mestni občini Maribor in tako mariborskemu Lutkovnemu gledališču pomagal pridobiti 7,4 milijona evropskih sredstev.

10 let sodnega preganjanja Kanglerja

Med vidnejšimi primeri proti Kanglerju, ki so na koncu vsi po vrsti padli, je še primer domnevno nezakonite dodelitve občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježovita, zaradi česar je bil Kangler sprva obsojen na sedem mesecev zapora. Kangler naj bi nezakonito posredoval pri zaposlitvi nekdanje podžupanje Astrid Bah, za kar je bil pogojno obsojen na sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Tako kot v primeru Ježovita je bila sodba kasneje razveljavljena.

V primeru »radarji« je tožilstvo Kanglerju očitalo, da sta bila Mestna občina Maribor in podjetje Iskra Sistemi, ki je radarje v Mariboru postavilo, že pred objavo javnega razpisa dogovorjena, da bodo posel dobili v Iskri. Na sodišče je moral Kangler tudi zaradi 37 let starega traktorja, ki ga je dvanajst let pred tem kupil za 5.000 evrov, tožilstvo pa mu je očitalo, da ga je kupil s premoženjem nepojasnjenega izvora, čeprav je kot poslanec takrat prejemal 4.000 evrov mesečne plače, poleg tega pa je imel tudi kmetijsko dejavnost.

Tožilstvo je Kanglerju med drugim očitalo tudi prejemanje podkupnine pri projektu Pohorske livade, a je sodnica ocenila, da je obtožni akt premalo obrazložen, kasneje pa ga je tožilstvo umaknilo, ker je postalo jasno, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito. Policija je v hišni preiskavi Kanglerju zasegla tudi denimo ptičjo hišico. V njej naj bi namreč bila kamera, ki naj bi mu jo podarilo podjetje MC Line v zameno za pridobljen posel postavitve brezplačnega brezžičnega omrežja v mestu. Kanglerju so med drugim očitali tudi, da je zagotovil zemljišče za Srbsko pravoslavno cerkev v zameno za glasove na volitvah.

Kazenske ovadbe padle, odprto ostaja, če bo dobil odškodnino

Prav vsi kazenski postopki proti Kanglerju so sedaj zaključeni v njegovo korist, odprto pa ostaja le še vprašanje, ali bo Kangler za škodo, ki jo je zaradi desetletja sodnega in policijskega preganjanja utrpel, prejel odškodnino od države. Kangler namreč zahteva 661.725 evrov odškodnine. Zaradi izgubljenega dohodka, ker se ni mogel zaposliti pri družbi Varnost d.d., zahteva 251.725 evrov, zaradi duševnih bolečin pa 410.000 evrov.

Aktivno se je že začela tudi Kanglerjeva politična rehabilitacija. Trenutno zaseda mesto državnega sekretarja na notranjem ministrstvu. Znova je bil tudi izvoljen v državni svet, na zadnjih dvojih županskih volitvah v Mariboru pa se je uvrstil v drugi krog, leta 2018 je prejel 42 % glasov proti aktualnemu županu Maribora Saši Arsenoviču, njegova lista pa ima 10 svetnikov v mestnem svetu.

Kot je Kangler povedal za Domovino, je vesel, da ga je aktualna vlada rehabilitirala s tem, da so mu zaupali mesto državnega sekretarja, brazgotine po desetletju sodnega preganjanja pa vendarle ostajajo tudi, ko se rane zacelijo. Sprašuje pa se tudi, kako lahko pravosodje v Mariboru zagotovi pošteno sojenje navadnim državljanom, če ga niso uspeli zagotoviti njemu.

Kot je ugotavljal tudi že Ciril Ribičič, je bila Kanglerju namreč grobo in zavestno kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sojenja. V njegovo podporo je leta 2015 nastal tudi Odbor 2015 (po zgledu Odbora 2014 v podporo takrat zaprtemu Janezu Janši), v državnem zboru pa se je prav na osnovi njegovega primera oblikovala tudi posebna preiskovalna komisija, ki je želela preiskovati zlorabe v pravosodju. Njeno delo je kasneje močno omejilo Ustavno sodišče, ki je odločilo, da sodnih zlorab poslancem ni dopustno preiskovati.

Politični umor nekega človeka
Dosje Kangler je zanimiv, ker gre za učbeniški primer medijsko-političnega umora nekega človeka, ki je bil svoj čas, kot župan Maribora in še prej kot poslanec in kriminalist, nekaterim preveč moteč.

Ni nepomembno, da je demokratično izvoljenega Kanglerja z mesta župana odnesla razjarjena nasilna množica (novinar Dela Videmšek bi dejal: neizobražena drhal) in da se je potem po njem vsulo iz vseh strani, kar je svojevrstno pravilo, ko hijene v slovenskem političnem prostoru zavohajo kri.

Kangler je izstopajoč, a nikakor ne edini tak primer. Podobno kalvarijo je svoj čas doživel poslanec Krščanskih socialistov (izvoljen na skupni listi s Socialnimi demokrati) Andrej Magajna. Ker ni plesal po njihovih notah, ga je doletela javna obtožba pedofilije, ki se je kasneje izkazala za konstrukt – na sodišču je ime opral šele sedem let kasneje, ob skoraj popolni medijski ignoranci.

To so zgodbe iz slovenske politične realnosti, ob katerih normalnega človeka sprejeti srh. Za njimi so namreč običajni ljudje kot vsi ostali, le da so se morda nekoč znašli ob nepravem času na nepravem mestu in s svojo pokončnostjo komu prekrižali načrte. Cena za pokončnost je bila nepredstavljivo visoka. 

19 komentarjev

  1. Franc Kangler je samo vrh ledene gore medijsko-političnih umorov v Sloveniji. Skupaj z Janezom Janšo sta najbolj medijsko izpostavljena primera. Številni te sreče niso imeli in so se skozi kalvarijo borili sami. Pozabili smo že, da je bil hudega političnega umora deležen denimo Marjan Podobnik. V svoji karieri so bili medijskega uničevanja deležni politiki kot so Lojze Peterle, France Arhar. Andreja Magajno so uničili mimogrede, kot majhno ribo. Pučnik se je še eni ponovitvi politične likvidacije verjetno izognil zahvaljujoč hitremu političnemu umiku, Virant se je prav tako na hitro umaknil.
    Ljudje se sploh ne zavedajo (!), da v devetdesetih in kasneje globoko po letu 2010 ni bilo na voljo ne Požarreporta, ne Nove24 in ne Domovine, da bi se omenjeni politiki branili. ”Obdelovali” so jih povsod, od Odmevov do Dela, Dnevnika, Večera in Mladine, edini alternativni pogled je takrat predstavljal desnosredinski Slivnikov Mag.
    Mislim, da se niti ne zavedamo kakšne katastrofalne medijske razmere so vladale za pomladne politike v devetdesetih in še po letu 2000!
    Kar se tiče primera Franca Kanglerja; v bistvu je ta primer medijsko-politične likvidacije še hujši od primera Janeza Janše. Zakaj? Zato, ker Franc Kangler za seboj dejansko ni imel podpornikov in ljudi, ki bi mu stali ob strani. Janez Janša zato verjetno podzavestno razume, da je bil Franc Kangler v boju sam, prepuščen hijenam in da ni imel luksuza široke politične podpore, ki jo je bil deležen sam. Oba pa je bridka izkušnja osebno zaznamovala. Zlomila pa se nista zaradi osebne trdnosti in trme.

    • g. Rokc, zanimivo razmišljanje. Hvala. Z napisanim se popolnoma strinjam. V osnovi pa gre za to, da v ozadju še vedno deluje globoka država (bivša komunistična tajna služba z omrežjem), katero so potrdili s posameznimi izjavami tudi na levici (recimo Pahor, Drnovšek, …).

    • Koliko je vsak močan, pokaže to, da se ob porazu in KRIVICAH, ne čisto zlomi.
      To sta pokazala, tako Kangler, kot Janša, pa tudi Peterle in Podobnik.
      Vedeti moramo, da ne trpi samo politik, ampak tudi VSA njegova DRUŽINA.

      Zanimivo pa je, da se POLITIČNI UMORI, godijo samo tistim, ki so del “SLOVENSKE POMLADI”. LN bi to štela pod “voladavino prava”.

      Poleg TOŽILSTVA in SODSTVA, se je tu obnašala NE-nacionalka, kot mrhovinar.
      Mrhovinarji vedno napadejo”ranjeno žival” in jo do konca pokončajo. Tako je delala naša RTV.

      Ko so širili na RTV LAŽNO OBTOŽBO, so to vsak dan ponavljali po več mesecev in celo let.
      Ko pa je obsodba padla in je bil obtoženi OPROŠČEN, pa so na RTV tiho, kot “miši”.
      Zaradi tega, pa ostanejo na OŠKODOVANCU rane pekoče še veliko časa.

      To mislim, da se sedaj godi tudi z Andrejem Magajno, ker ga skorij ni več slišati.
      Da te prikazujejo na RTV, kot PEDOFILA, je zelo hudo, ne samo za njega, ampak tudi za njegove otroke. Če se prav spomnim, se je ravno v tistem času njegova hčerka možila. Predvidevamo lahko njihovo TRPLJENJE.
      RTV- novinarke (pravijo, da niso prestitutke), pa so prav UŽIVALE z lažmi na RTV ekranih. To je res ZAVRŽENO.

    • Rokc, odlično razmišljanje.

      Takšni medijski umorih, ki se brez podpore v sodstvu in režimski politiki, ne bi mogli dogajati, se ne smemo čuditi, da je tudi trenutna izbira delegiranih tožilcev za EU, bolj pod drobnogledom, kot bi bila, če bi imeli pravo demokracijo. Spomnimo – zastaranja, sprenevedanja, laži, podtikanja…
      Tisti, ki so sodno in medijsko uničevali g. Kanglerja, so še kar brez posledic, grejejo stolčke in počnejo tisto, kar so počeli do sedaj.

      Takrat, ko so se lotili mediji, politika in sodstvo z vsemi topovi g. Kanglerja, nismo imeli prav nobenih levih medijev – Domovine, Demokracije, NovaTV in še nekaj drugih. Ni bilo možno slišati in videti pogleda z druge strani, razen s strani režimskih medijev.
      Govoriti o tem, da je sodstvo brez napak – poglejte, vseh 24 tožb zoper g. Kanglerja, je bilo ovrženih. Konstrukt brez primere. Še dobro jo je odnesel. 30 let nazaj bi ga poslali na prevzgojo brez vrnitve na Goli otok. To so postopki in prijemi komunističnega režima in pa, seveda, ponosnih naslednikov komunistov.

      Sram vas bodi, vsi tisti, ki nažigate po desni vladi in se trudite, da pridete ponovno na oblast.
      Upam, da vam nikoli več, kljub nagajanju in protestom, ne uspe.
      Tudi Mendela je bil vrsto let zaprt! Govoriti o tem, da je JJ, v sodnem postopku, ni zrelo. Kdo pa še verjame temu sodstvu, ki ga usmerja in vodi tranzicijska levica in tajkuni.

      Zagotovo se marsikateremu kolca po časih, ko je moteče elemente čez noč “uzela magla”.

  2. A je kak tožilec kdaj odgovarjal ? So na Tožilskem svetu kdaj obravnavali te zlorabe ?
    Ne more biti kar v nedogled tožilstvo država v državi ! Kdo bo kdaj to spremenil ?
    Si pišejo levi ko so na vladi take zakone da je vse blokirano….in se lahko škandali ala 24 zmontiranih obtožb kar nadaljujejo !! Je enako na STA ! Vlada kot lastnik je blokirana, ne more niti direktorja zamenjat ker krši pogodbo in Zakon o STA !
    Tožilci kršijo ustavo in Kazenski zakon kar naprej- ko ne podajo obtožb za grožnje s smrtjo ! Norčujejo se iz ljudi ki jim drhal grozi ! Zdaj pa vijejo roke, ker vlada noče biti poštar. In ne potrdi njihovih delegiranj ne da bi sploh usta odprla…A samo znamko naj prilepi ? So tožilci že ovadili koga ki je odgovoren inkriv za množične umore med in po drugi vojni ? Niti izkopa ena tožilka ZDAJ ne dovoli ?????? So tožilci ovadili nekoga ki ne dovoli pokopa izkopanih komunističnih žrtev ? Ali nekoga ki ne dovoli da je na mestu pokopanih na Gradu urejeno pokopališče ? Aja, to ni nič, to je vse OK …
    Seznanitev vlade z “izborom njihovih tožilcev ” zagotovo pomeni, da vlada preuči, kdo je predlagan. Kaj pa če bi predlagali recimo vratarja iz tožilstva, bi morala vlada kar naprej poslati, le znamko prilepiti ? Seznanitev zagotovo pomeni, da se vse preuči in lahko tudi zavrne ! Sicer je nesmiselno in noro vključevat vlado !!? A potem, če bo kaj narobe,pa naj vlada odgovarja ? Ja, tako si komiji predstavljajo državo ! Ugrabitelji bi delali vse po svoje, kar jim paše, vlada pa naj bi bila odgovorna !? Vsi ostali pa neodvisni ?
    Ne, tako pa ne gre, ne more iti, ne sme iti. Nekdo mora začeti razgrajevat to globoko državo, ki je ugrabila celotno pravosodje, STA, RTV, šolstvo, sindikate, Univerzo, “civilno družbo po njihovo”, da o gasilcih, večini policije, NPU, lovcih, športnih zvezah, medijski hobotnici itd sploh ne govorim….O vašem žepu, ki ga praznijo ugrabljene banke in so ga izpraznili tajni računi v tujini, sploh ne bi ….
    Je gornjega dovolj za vse , ki kaj mislijo….

  3. Kaj menite ? Si od SLO tožilcev in sodnikov lahko obetate pošteno obravnavo ?
    Če vam bo kdo kaj storil, ga bodo obtožili, mu sodili, ga obsodili ?
    Ne bodo, če niste prvorazredni,sploh pa ne če je storilec prvorazredni !
    Poglejte si ksihte raznih tožilcev, sodnikov, njihovih šefov, vidite kje kako poštenje ?
    Jaz vidim le da jih je nekatere sram, da so uboge marionete globoke države…Večina pa se odkrito norčuje iz pravičnosti, iz pravičnega sojenja, iz dokazov, dejstev….Je kdo zinil kaj v prid poštenju in pravičnosti ? Odstopljena ministrica? Ne , samo floskule je stresala, naredila pa nula, nič, zero…Sicer je imela po “zakonih” itak zvezane roke, toda ali bo to trajalo večno ? Kdo bo reformiral sodstvo in tožilstvo, ki je del izvršilne veje oblasti povsod, le tukaj se lepi na “neodvisno sodstvo”…Že vedo zakaj.
    V komunizmu so SKUPAJ “sodili” TOŽILEC IN SODNIK ali pa je že kar tožilec napisal sodbo, da je ni bilo treba kakemu sodniku, ki je ravno prišel iz gozda…

  4. Tudi z navadnimi državljani se dogaja isto, imajo spiske levi desni in če nisi njihov ne moreš na nobenem sodišču dokazati nič, niti i pravnomočne sodbe se ne upoštevajo, oziroma se upoštevajo samo za njihove, imam dokaz, vpis v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočne sodbe sodišča ni možen za desničarja, vpis na podlagi iste sodbe je za levičarja možen gre za 1/2 delež. To je sodstvo po komunistično, ki ne odgovarja nikomur, za njih ni zakonov, ne odgovarjajo nikomur.

  5. Slovenecsm, Vsebirad, Kraševka, Štajerka – če smo povsem iskreni, lahko to razmišljanje dopolnimo. Absolutno drži, da so bili ”pomladniki” v preteklih 30 letih zaradi neizvedenih sprememb znotraj sodstva po krivici bolj na tapeti.
    TODA: V končni fazi naše sodstvo navadnega državljana obravnava kot smet ne glede na to ali je desen ali lev. Visokoprofilni ljudje, ki ‘nasrkajo’ so bolj desni, to drži. Toda sistem sodstva je tako sesut (pomislimo samo na primer ‘Lukenda’ pa vse odškodnine, ki so nam jih ‘zacolali’ iz Evrope!), da njegove hude pomanjkljivosti občuti velik del tudi levih ali levo-sredinskih navadnih državljanov. Delujoče sodstvo in nujne pravne reforme SO v interesu tudi levih sodržavljanov, tudi če ravno ne obožujejo Janše ali Kanglerja. Ko se navadnemu preprostemu levo-mislečemu državljanu zgodi sodna krivica, potem se tak človek ne bo izgovarjal na Janšo! In takšnih sodržavljanov je veliko je pa res, da nam mogoče zmanjkuje dejstva, da bi ljudem prisluhnili, da spregovorijo in da bi se vsi zavedli, da delujoče sodstvo ni ideološka tema.
    Zato verjamem, da shrljiva zgodba Franca Kanglerja skrbi tudi številne ideološko bolj levo opredeljene navadne ljudi in tukaj preprosto dobronamerna politika mora stopiti skupaj in zaščititi predvsem navadne, najšibkejše državljane. Tukaj na koncu ne gre več za desno-levo.
    Navsezadnje pa kot je dopolnil ‘Friderik’ nekateri dobri sodniki popravljajo kriminalne napake skorumpiranega tožilstva ali drugih skorumpiranih sodnikov in odvetnikov. Vse skupaj pa meče slabo luč tudi na poštene ljudi v sodstvu, ki pa so očitno potisnjeni na stran, čeprav jih tako malo spet ni.

  6. Najbolj porazno in zaskrbljujoče je, da si tožilska in sodniška “mafija” nedotakljivih in s trajnim oz. dosmrtnim mandatom lahko občasno samovoljno pred celotno kritično javnostjo v RS privošči brezpravno politično in medijsko masakriranje ter mrcvarjenje kogar koli ter da za svoja politično, koruptivno in povzpetniško motivirana nehumana dejanja nikoli in nikdar ni in ne bo odgovarjala.
    Lahko si samo predstavljamo, kaj si znajo “umetniški mojstri” subjektivne interpretacije veljavne ustave in veljavne zakonodaje privoščiti z “navadnimi” oz. brezimnimi smrtniki, če brez slabe vesti, neženirano in zlonamerno vpričo vseh zlorabljajo svoja pooblastila in svoje interpretacije zakonodaje celo proti znanim in prepoznavnim javnim osebnostim iz sveta politike, javne uprave, gospodarstva, družbenih dejavnosti in celo iz pravosodja (primer Radonjić).
    Resnici na ljubo je vendarle treba priznati, da – na srečo! – ni ves pravosodni sistem do konca oz. do zadnjega funkcionarja skorumpiran in zastrupljen s koruptivnimi tožilci in sodniki, saj bi sicer nekatera pristojna sodišča pokončno in argumentirano že doslej pravično ne zavrnila nekaterih sramotno politično motiviranih in od določenih političnih sil naročenih obtožnic proti nekaterim najbolj “tarčno” in sistematično preganjanim javnim funkcionarjem (dosje Kangler).
    A vendarle je brezimnega državljana lahko upravičeno strah politično, statusno in finančno koruptivnih tožilcev in sodnikov, ki imajo v veljavnem sistemu dosmrtnih mandatov tako rekoč neomejene možnosti t. i. ne-namernih malomarnosti in celo zavestnih zlorab veljavne zakonodaje na škodo svojih preganjanih žrtev, še zlasti kadar so te že prej bili “tarčne” žrtve naročene brezdušne medijske inkvizicije ter najbolj ne-profesionalnih in ne-etičnih medijskih “lovcev na človeške glave”.
    “Razkošnih” 24 neuspešnih in sodno pravnomočno zavrnjenih ovadb zoper nekdanjega mariborskega župana, poslanca in državnega svetnika Franca Kanglerja, je torej po eni strani kronski dokaz porazno ne-profesionalnega ter politično pristranskega večletnega delovanja državnega tožilstva, po drugi pa vendarle tudi obetavna “luč na koncu tunela” obupnega in brezupnega brezpravja. Saj prav odzivi sodnikov na slabo utemeljene obtožnice proti Kanglerju kažejo, da so nekatera sodišča in nekateri sodniki tudi zgledno svobodni, avtonomni, neodvisni in pokončni pri izvrševanju svoje odgovorne javne funkcije ter da so s svojo profesionalno in človeško etiko dejavno zavezani veljavni ustavi in zakonodaji ter univerzalnim vrednotam in kriterijem pravičnosti, ustavnosti in zakonitosti.

Komentiraj