Vir foto: pixabay

V Sloveniji že dvajset let sistematično ne zbiramo podatkov o narodni pripadnosti in veroizpovedi prebivalstva. Predvsem levici se ti podatki zdijo občutljivi, saj se bojijo, da bi lahko bili podlaga za diskriminacijo.

A po drugi strani zbiranje podatkov o položaju “družbenih skupin ni samo zaželeno, temveč nujno, saj je mogoče le na njihovi podlagi oblikovati učinkovite javne politike na področju enakega obravnavanja,” poudarja naš sogovornik, profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič. Obenem tudi on opozarja, da mora pri tem država z natančnim definiranjem namena in vzpostavitvijo nadzora preprečiti morebitno etično profiliranje, ki bi lahko vodilo k sistematični diskriminaciji.

Ravno s tega vidika je na idejo o zbiranju teh podatkov pri prijavi stalnega prebivališča negativno javno odreagirala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, saj gre po njenem za “prevelik poseg v zasebnost posameznikov in tveganja za njihovo diskriminacijo.” 

Se pa v primeru, da bo člen na redni februarski parlamentarni seji spremenjen, postavlja vprašanje, kako lahko država sploh spremlja narodnostna in verska razmerja v populaciji in morebiti načrtuje ustrezne narodnostne in verske politike.

Parlamentarni odbor za notranje zadeve je pretekli teden na obravnavi novele zakona o prijavi stalnega prebivališča v sedmi člen vključil tudi določbo, po kateri bi prijavitelj ob prijavi opredelil tudi svojo narodnost, versko pripadnost in materin jezik.

Kot je znano, je podatka o verski pripadnosti in narodnosti do leta 2002 v popisih zbiral Statistični urad, sedaj pa država teh podatkov ne zbira več. Raziskovalci in državni organi lahko takšne podatke tako pridobijo le še na podlagi namenskih anket.

Državo zanima naša narodnost in vera

Po predlogu stranke SNS bi država te podatke odslej zbirala s pomočjo obrazcev za prijavo stalnega prebivališča, v katere bi vključili tri nove kategorije o narodnosti, verski pripadnosti in materinem jeziku.

Trenutni predlog sedmega člena zakona o prijavi stalnega prebivališča.

S tako spremenjenim členom bi država po mnenju predlagateljev iz stranke SNS znova pridobila dostop do podatkov o narodnostni in verski pripadnosti. V utemeljitvi svoje zahteve v stranki navajajo 61. člen ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja pripadnosti svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo ter uporablja svoj jezik in pisavo.

Z ukinitvijo možnosti, da se posameznik opredeli glede narodnosti, je po njihovem mnenju ta določba kršena. Predlagatelje skrbi tudi samo varstvo madžarske in italijanske narodnostne skupnosti, saj država o njih nima nobenih statističnih podatkov.

V utemeljitvi glede opredelitve veroizpovedi pa izpostavljajo, da je pri zahtevi “pomemben le odnos do vere in ne, ali je oseba uradno registrirana kot pripadnik verske skupnosti, prav tako ni pomembno njeno versko prepričanje.”

V Sloveniji o narodnostni in verski sestavi prebivalstva, ki sta od nekdaj del osnovnih statistik o državah sveta, tako lahko le sklepamo. Iz evidence o tujih državljanih s stalnim in začasnim prebivališčem v Sloveniji lahko denimo razberemo trende priseljevanja ljudi drugih narodnosti oziroma njihova državljanstva. Poleg tega vodimo tudi evidenco o rojstni državi staršev.

Spodnji graf nam denimo pokaže, iz katerih petih držav si v Sloveniji stalno prebivališče najde oziroma pridobi največ ljudi. Kot vidimo, gre predvsem za priseljence z območja nekdanje skupne države.

Nekatere sklepe lahko potegnemo tudi iz statistik posameznih verskih skupnosti. Največja slovenska, to je katoliška, v letnem poročilu na podlagi števila krščenih glede na celotno slovensko prebivalstvo navaja, da v Sloveniji živi dobrega 1,5 milijona katoliškega prebivalstva oziroma 72,11 % delež.

Sklepajoč po deležu krščenih otrok v zadnjih letih in znanih trendih priseljevanja ter odseljevanja ta delež pada, saj sveti krst prejme zgolj še dobra polovica vseh v Sloveniji rojenih otrok.

“Spornost” narodnostnega in verskega opredeljevanja

Na predlagan sedmi člen se je ta teden ostro odzvala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki je od predlagateljev zahtevala, da člen spremenijo tako, da ta ne bo omogočal kakršnekoli diskriminacije na podlagi zapisanih opredelitev: “Zbiranje omenjenih podatkov (namreč) pomeni hud poseg v zasebnost posameznikov, prinaša pa tudi nevarnost tveganja za diskriminacijo posameznikov – tujcev, manjšin, ranljivih skupin – v smeri policijske države.” Ob tem je spomnila tudi na to, da zahtevani podatki s spremembami stalnega prebivališča “nimajo neposredne povezave.” Takšno zbiranje podatkov zato zahteva širšo javno utemeljitev in družbeni konsenz.

Dr. Letnar Černič: zbiranje teh podatkov ustavno dopustno, a …

Kako sme torej država takšne podatke sploh zbirati? Profesor za pravo človekovih pravic na Fakulteti za državne in evropske študije, dr. Jernej Letnar Černič, v svojem mnenju za Domovino pojasnjuje, da ni težava v zbiranju. Po njegovem mnenju država takšne podatke celo mora zbirati, saj le na podlagi tega sprejema ustrezne javne politike s ciljem odprave neposredne in posredne diskriminacije, vendar mora ob tem tudi preprečiti, da bi lahko zaradi njih prišlo do kakršnekoli diskriminacije (navajamo mnenje v celoti):

Ustavnost predlaganega zbiranja podatkov o osebnih okoliščinah je odvisna od namena takšnega zbiranja, torej ali je zbiranje v javnem interesu in ustavno skladno. Če država želi zbirate podatke z namenom zbiranja splošnih in statističnih podatkov o enakem obravnavanju različnih družbenih skupin v slovenski družbi, je lahko takšno zbiranje dopustno. Kot je lahko ustavno dopustno zbiranje podatkov z namenom oblikovanja javnih politik s ciljem odprave neposredne in posredne diskriminacije ter sprejetja ustreznih ukrepov v tej tej smeri. Zakon mora torej natančno navajati za katere namene se bodo podatki uporabljati in vzpostaviti nadzor nad njihovo obdelavo. Po mojem mnenju je statistično zbiranje podatkov o položaju družbenih skupin v slovenskem pravnem redu nujno, saj je teh podatkov primanjkuje (kot ugotavlja Varuh človekovih pravic in številne mednarodne organizacije) in lahko le na njihovi podlagi mogoče oblikovati učinkovite javne politike na področju enakega obravnavanja.

Če pa želi država na podlagi 7. člena novele Zakona o prijavi stalnega prebivališča profilirati etnične skupine in na tej podlagi določati njihove pravice in obveznosti, lahko takšna pravna ureditev neposredno krši vrednoti človekovega dostojanstva in enakosti kot tudi vrsto ustavnih človekovih pravic. Takšno zbiranje podatkov o osebnih okoliščinah lahko privede k nedopustnemu etičnemu profiliranju in posledično k sistematični diskriminaciji in hudodelstvo zoper človečnost zoper ranljive skupine prebivalstva. Iz polpretekle zgodovine poznamo številne podobne nedopustne prakse, kot denimo profiliranje judovske skupnosti v nacistične Nemčije in ljudstva Tutsijev v devetdesetih letih v Ruandi.

Novela zakona o prijavi bivališča mora zato natančno določiti in pojasniti v kakšnem namen želi država zbirati podatke. Če država želi zbirati statistične podatke s ciljem odprave različnih oblik diskriminacije, bi bilo takšno zbiranje lahko ustavno skladno. V nasprotnem primeru gre za neposreden poskus posega v ustavno vrednoto človekovega dostojanstva in v vrsto ustavnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

32 KOMENTARJI

    • Ti in tvoja točnost ja, če je taka kot pri številkah o mrtvih domobrancih, potem vemo kam pes taco moli. Ne zavajaj, ljudje, vi pa mu ne verjemite ker se je že večkrat dokazano motil!

      • Friderik
        Država imenovana Slovenija je vedno bolj od Orbana in njegovega mini brata! To že leto dni ni več država slovenskega naroda! Preštevajo o narodnosti in veri se pa naj tisti, ki to želijo!

    • Ja in? meni ni nič nerodno to povedati. Bom zaradi tega diskriminiran? A moje otroke pa lahko v šoli sprašujejo katerega spola so? A niso pred časom govorili, da je to lahko tudi podlaga za diskriminacijo?
      To je šlo predaleč. Narodnost ni stvar vsakega posameznika ampak je to pomemben podatek za vsako državo. Tako je bolj jasno, kaj se dogaja z narodom.
      Enako glede vere. Če meni ni problem povedati, da se katoliške vere, potem tudi ateistu ali drugem ne sme biti problem. Ali bodo zato koga diskriminirali?

  1. Nsjboljše (ne glede na GDPR) ukinit vse in vsakršne ankete , da se ne bo užalil kak potencjalni občutljivež… kar seveda ne velja za vse akcije zbiranja osebnih podatkov ali podpisov, ki jih brez zadržkov in minimuma od minimalnosti tangente na skladnost z GDPRjem za svoje (gotovo človekoljube) dramatizirane akcije vrši Levica.

    Zakoni, kot so GDPR so napisani in so v funkciji itak samo zato, da se z njimi onemogoča desnico in ostale (nepoklicane)…

    Zehhhhh. Ob vsem tem vpitju in drami se vsak normaln človek začne dolgočasiti.

  2. “Zbiranje omenjenih podatkov (namreč) pomeni hud poseg v zasebnost posameznikov, prinaša pa tudi nevarnost tveganja za diskriminacijo posameznikov – tujcev, manjšin, ranljivih skupin – v smeri policijske države,” pravi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik.
    Zakaj že v naprej predvidevati, da bo država podatke zlorabila “v smeri policijske države”? Bi morali tudi zbiranje podatkov o spolu (M; Ž) označiti kot nesprejemljivo, ker je možna kaka diskriminacija na podlagi spola? Zakaj se boji pooblaščenka lastne države? Tako malo verjame v njeno demokratičnost?
    Pooblaščenka se tudi sklicuje na ustavo, ki da pravi, da se “nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja”. Seveda se nihče ni dolžan, lahko pa država svoje države vpraša o tem, kaj se čutijo po narodnosti, kateri je njihov materni jezik in kateri verski skupnosti pripadajo. Lahko pa na to vprašanje odgovorijo ali ne. V demokratični državi jih nihče ne more prisiliti ne da se izjavijo ne katero možnost naj izberejo. To izrekanje je prostovoljno. Pri popisu prebivalstva leta 2002 je US ugotovilo, da tako spraševanje po narodnostni in verski ni protiustavno, če je prostovoljno. Problematično bi bilo, če bi pripadnost kakemu nazoru prinašal določene bonitete, kot je bilo to pod komunizmom, ko so imeli dostop do javnih funkcij samo izpovedovalci dialektičnega materializma. Prav zanimivo je in zelo sumljivo, da se teh vprašanj najbolj bojijo oz jim nasprotujejo dediči nekdanje ZK. Ne verjamem, da dediče totalitarne ideologije skrbijo človekove pravice. Prej bo v ozadju strah pred lastno identiteto ali celo strah, da je v državi po njihovem mnenju kake pripadnosti preveč ali premalo.
    Država, ki se boji identitete svojih ljudi, ne more funkcionirati. Ne more voditi politik, ki se dotikajo te identitete. Boji se izvedeti bistvenega podatka o svojih državljanih – za koga oz. kaj se imajo.
    Seveda ne sme omejevati človekovih pravic na podlagi popisa in števila pripadnikov kake skupnosti.
    Kako naj država npr. pripravi program integracije neslovensko govorečih oz. poučevanja državnega jezika, če ne ve vsaj približnega števila neslovensko govorečih oz. kateri je njihov materni jezik? Kako naj v prostorskih aktih, npr. v urbanističnih načrtih, predvidi prostor za verske objekte, če niti približno ne ve, koliko je vernikov posamezne veroizpovedi?
    Umanjkanje takih vprašanj pri popisu prebivalstva bolj diši po diskriminaciji kot pa spraševanje. Če se nekoga ne upamo vprašati o njegovi veri ali narodnosti, pomeni, da živimo zakrčeno, nesproščeno, da imamo nekaj za bregom, da nas mučijo predsodki v zvezi z njegovo pripadnostjo. Namesto da bi izvedeli za versko in narodnostno identiteto svojih sodržavljanov, raje o tem ne govorimo, ker se bojimo, da bomo do drugačnih krivični. Glavo v pesek – in vse se bo rešilo!
    Podobna nesproščenost se dogaja v odnosu do ciganske narodne in jezikovne skupnosti. Birokrati so mislili, da se bo odnos do njih spremenil, če jih bomo drugače poimenovali. Ko ne bodo več Cigani, ampak Romi. Namesto da bi s poudarjanjem njihovega enakega človekovega dostojanstva besedi Cigan vrnili nevtralen pomen. Tako Cigani sami sebi rečejo Cigani, slovenski novorek pa govori o Romih. Kako lepo bi bilo vedeti, koliko ljudi v Sloveniji se ima za Cigane (Rome). Če ne bomo imeli tega podatka, se naša diskriminacija do njih ne bo nič zmanjšala. Prej obratno.

  3. Edini narod, ki je v Sloveniji diskriminiran smo Slovenci.

    Hrvatje bodo obdržali svojo državo homogeno. Srbi bodo obdržali svojo državo homogeno. Kosovarji bodo naredili svojo državo homogeno (ko preženejo še zadnje Srbe). Albanci bodo obdržali svojo državo homogeno. Bosna, Kosovo in Makedonija pa predstavljajo močno opozorilo, kaj prinese s seboj multikulturnost. Vojno, smrt in genocid.

    Slovenci bomo postali Jugoslavija v malem. Izgubili bomo svoj dom.

    Temeljna in trajna pravica Slovenskega naroda do samoodločbe je zapisana v ustavi. Je nekaj, za kar smo se Slovenci borili 1000 let. V demokraciji narod ne more pisati svoje usode sam, če ni v močni večini. V Ljubljani recimo, so tujci že dolgo odločilna sila na županskih volitvah. Ostali kraji padajo kot domine in gredo po poti Ljubljane.

    Sanjali smo sanje svojih prednikov. Tisočletni sen, da bomo Slovenci nekoč živeli v svoji državi. To kar smo si izborili leta 1991 zdaj pospešeno izgubljamo. Ni nas strla ne srbska kraljevina, ne fašizem, ne nacizem. Pretrpeli smo komunizem.

    Samomor delamo kot svoboden narod.

    Absurd.

  4. Tale dr. Letnar Černič je pa pravi nevednež. Kot primere diskriminacije navaja Žide in Ruando. Kot da nismo bili Slovenci še štirideset let nazaj profilirani glede na svojo versko pripadnost? Kdor je hodil v cerkev, je bil v prejšnjem režimu drugorazredni državljan. Mar učeni gospod tega ne ve?

    Izgleda naši akademiki berejo samo tuje učbenike. O svoji zgodovini pa nimajo pojma. Morda pa svoje znanje zgodovine pridobijo kar na History channel, namesto v knjižnici? Žalostno, da naši akademiki ne poznajo naše lastne zgodovine.

    Tale komentar, ki ga je spisal dr. Černič, pa je tipični produkt anglo-atlantskega pogleda na svet. Škoda da drago vzgajamo in plačujemo svoje akademike. Takšen komentar bi nam lahko napisal vsak diplomant prava na zahodnih univerzah. Če bomo kopirali zahodno koncepcijo človekovih pravic, bomo tudi končali tam kamor gre zahod. V greznici multikulturnosti.

    Človekove pravice imajo ogromno slepo pego.

    Kje je pravica človeka do identitete, ki jo lahko ohranja in realizira samo kot del skupnosti? Kje je pravica do samoodločbe, ki jo lahko narod izvaja samo kot krepka večina v lastni državi? Kje je pravica človeka, do življenja med svojim ljudstvom, v urejeni in varni državi? Kje je pravica do obstoja posameznega naroda, ki se lahko realizira samo, če ima narod absolutno pravico omejevati migracije?

    Slovenci smo tako diskriminirani, da se ne smemo v lastni državi niti prešteti.

  5. Dilema pred državo: kako zbrati podatke o narodnosti in veri prebivalcev Slovenije?
    Kar se poizvedbe po narodnosti tiče je zadeva jasna, saj v 3. členu ustave piše, da je Slovenija država slovenskega naroda. S popisom je mogoče, ali celo nujno, potrebno preveriti, ali je narod ustaven, ali ne?
    Verska čustva so sicer intimna, nikakor pa ne takšna, da jih ne bi pri štetju izraziti. Tisti, ki so verni, bodo z veslejem izjavili, v kaj verujejo.
    Žal se bodo muslimani, in pravoslavci odzvali 100%, katoliki pa zaradi nenehnega blatenja bistveno manj. Bo pa zato več ateistov, ki bodo pokazali, da so tepci, ker se bodo proglasili za nekaj, kar ne obstoji.
    Človek je duhovno bitje in samo ateisti tega ne vedo, ker so tepci, ki verujejo v Marxa, ki pa ni Bog.
    Med ateisti bo tudi modrec Igor.

  6. Ugotavljanje narodnosti lahko pripelje do hude pozitivne ali negativne diskriminacije. kot v naslednjem primeru.

    V lepem kraju na Dolenjskem sta zdravnik in Cigan zgradila drugo poleg druge lepi popolnoma enaki hiši.

    Katera hiša je več vredna so, vprašali Dolenjca, ki živi v bližini Žabjeka.

    Kot iz topa je izstrelil, Ciganova, ker ima za soseda zdravnika.

  7. “Zbiranje …. podatkov (namreč) pomeni … poseg v zasebnost posameznikov, prinaša pa tudi nevarnost tveganja za diskriminacijo posameznikov… ” pravi informacijska pooblaščenka Prelesnikova. To je nekako tako, kot, da bi statistični podatek o količini popitega alkohola na prebivalca v Slo pomenil diskriminacijo bodisi alkoholikov ali abstinentov. Prismojeno. Podatek je pač podatek. Kaj kdo z njim naredi je drugotnega pomena. Zlorabe so vedno mogoče. Pa tudi pravilna uporaba je mogoča. In dokler nimamo verodostojnega podatka, lahko vsak trdi kar hoče. Na primer, da so vsi Slovenci alkoholiki ali , da so vsi S kristjani ali da imajo Šiptarji že večino v Slo …. itd. Za javni diskurz in določitev politik države je nevarno biti brez relevantnega podatka, saj se potem niti pogovoriti ne moremo. Potem lahko vsi govorimo “tja v tri pirovske”.
    Ta gospa, gospodična, pooblaščenka res nič ne razume.

  8. Glede vere,bi verodostojne podatke dobili takoj,ko bi bilo uvedeno financiranje verskih skupnosti,na način,kot je to v Nemčiji in Avstriji.
    Zakaj se tega predvsem,RKC boji?

  9. Mojci Prelesnik v poduk: Če je že vera zasebna stvar posameznika, potem narodnost gotovo ni. Če pa vas že toliko skrbi zasebna sfera, zakaj pa potem posameznik nima pravice (in možnosti) da izrazi svojo identiteto kot temeljnega elementa družbe, naroda, kulture, civilizacije. Spet ta prekleta dvojna merila!

    • Peter
      Večkrat pretiravaš.
      Imam v Italiji več sorodnikov. Vedno ponosno povedo, da so Slovenci, tudi svojim prijateljem.

      Če velja enakopravnost – NI POTREBE skrivati se.
      V Sloveniji je zagotovljena enakopravnost. V državi naj bi imeli vsi enake MOŽNOSTI, toda tudi ENAKE OBVEZNOSTI!

      Toda pod to, se nekateri skrijejo in NOČEJO OBVEZNOSTI in OMEJITEV – hočelo le PREJEMATI več sociale, kot drugi. To pa je že izkoriščanje države Slovenije!

      Zakaj je v Sloveniji DOMOLJUBJE zasramovano in skoraj prepovedano?

  10. Sicer briga me glede tega pri teh razpisih (bi pa bilo malo za povrtati in v stilu pravih raziskovalnih novinarjev to kot bobu bob predstaviti na osrednjihporočilih in časopisnih naslovnicah)…

    Ko pa bo naslednje pravo štetje prebivalstva, pa to dvoje mora biti zraven, to sta temeljna in najbolj zanimiva podatka. Oz pri najbolj zanimivih. Zagotovo bo ljudi čez 100 let zanimalo vse to, tako kot mene, vedoželjnega človeka, to zelo zanima, ko berem avstrijske popise, ali začasa SFRJ, v samostojni Sloveniji. Ali pa če berem to o drugih narodih, nekdanjih tvorbah, cesarstvih, državah itd…

    • Tako je.
      Tudi mene zanima, koliko Slovencev sploh ima Nacionalka, ker deluje tako protislovensko.
      Slovenski GLASBENIKI, se morajo boriti, da bi bila slovenska glasba zastopana, vsaj več kot 20%. Vendar po dnevi, še tega ne doseže, z razliko od Radia Trst, ki vrti pretežno SLOVENSKO.

      Ali smo “nacionalisti”, če si želimo imeti na Nacionalki več SLOVENSTVA. Zakaj pa sploh imamo Nacionalko? Ali samo zato, da jo plačujemo?

      Na Primorskem, se niti pod nasilnim Fašizmom, nismo dovolili odvzeti SLOVENSKE GLASBE in tudi besede ne. Moj oče, ki je bil takrat v Prosvetnem in cerkvenem PEVSKEM zboru, je pripovedoval, kako so imeli fante na straži, medtem ko so vadili SLOVENSKE PESMI.

      Sedaj, ko imamo svojo državo, pa še “straže” na Nacionalki ne moremo doseči, da bi bila Nacionalka – spodbujevalka SLOVENSTVA, kar je njena dolžnost.

  11. Državo zanimajo državljani, uradni jezik in davki. Primitivne rodovne/religiozne skupnosti na podlagi sperme (gens – gentis) in vere so področje tistih, ki se državno niso sposobni organizirati ali pa v svoji deželi niso sposobni prevzeti oblast. Državljani slovenskih dežel smo v svojih deželah prevzeli oblast že 31.10.1918 – pa so nam oblast ukradli domači izdajalci in jo odnesli v plemenski (“troedino pleme”!!!) Balkan. Tudi boj za svobodo v času Druge vojne in državo po njej, so nam lastni ljudje osramotili z goro mrličev in diktaturo – in niti osamosvojitve, na koncu stoletja naše nacionalne nesreče, ne razumemo kot prevzem oblasti (končno spet, v tretje v enem stoletju…) in se iz države in državljanov – samih sebe (preživelih in v stoletju norih politik pobitih) – norčujemo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime