Dejan Steinbuch, Portal Plus: Z Golobom je konec, vprašanje je le, kako dolgo bomo gledali njegovo kalvarijo

V Ljubljani so ob prenovljenem centru Rog, ki izgleda bistveno bolje kot pred prenovo, danes odkrili spomenik izbrisanim v parku, ki so ga poimenovali Park izbrisanih. Spomenik je v obliki napol zakopane črke Ć v pisavi Times New Roman, ki jo avtorji spomenika predstavljajo kot pisavo takratnih birokratskih dokumentov, ki so povzročali trpljenje. Mimogrede me spreleti, koliko spomenikov s to pisavo bomo še postavili, glede na raznovrstnost in številčnost žrtev naše birokracije?Nisem barbar, da bi sovražil človeka, ker ima v priimku tujo črko. Kot uporabniku slovenščine sta mi Č in Ć sicer dovolj podobna, da ju preberem bolj kot ne enako, ampak to ni bistvo. Razumem mnoge, ki so svoj Ć zamenjali za tukajšnji Č in jih ne obsojam. Razumem tudi tiste, ki se temu delu svoje identitete ne odpovejo in to tudi spoštujem. Ljudje, katerih priimek se zaključi na Ć (ali pa se je nekoč), so Ljubljano, hočeš nočeš, v zadnjih desetletjih sooblikovali. Eni bodo našteli zelo pozitivne, drugi zelo negativne prispevke, a prispevki so danes dejstvo.Kmalu se bomo morda soočali s prispevki ljudi, dobrimi in slabimi, katerih priimka ne bomo znali niti zapisati ali izgovoriti. Ampak tudi to ni bistvo. Ob ogledu TV prispevka sem na zaslonu zagledal župana Ljubljane Zorana Jankovića, ki obžaluje, da je do izbrisa prišlo, in sočustvuje s trpljenjem izbrisanih. En od izbrisanih pove, da jim niso vzeli le osebnih dokumentov, ampak tudi osebno dostojanstvo. Izbris. Trpljenje. Sočutje. Obžalovanje. Dostojanstvo.Kje sem že slišal vse te besede? Macesnova Gorica. Vprašali me boste, kako lahko ob Parku izbrisanih pomislim na največje morišče Slovencev in kako lahko najdem miselno pot med nekim procesom iz 90. letih s polpreteklo zgodovino. Pa je vendarle tako samoumevno! Eni so bili izbrisani po birokratski poti – s pisavo Times New Roman. Izbrisani so bili iz nekega registra, izgubili pravice. Drugi so bili izbrisani s pomočjo orožja, razstreliva, tajne službe. Izbrisani so bili iz občestva živih, izgubili so življenja. Ministrica za pravosodje je v izjavi povedala, da se je veliko že uredilo, nekaj pa se še ureja. Tudi pri žrtvah iz Macesnove Gorice se je veliko že uredilo, izkop je bil opravljen. Nekaj pa se še ureja – pokop v Ljubljani. Tega pokopa pa ne dovoli isti gospod, ki obžaluje in sočustvuje s trpljenjem izbrisanih – Zoran Janković. Na Žalah za te »izbrisane iz Macesnove Gorice« ni prostora. Eni dobijo 8000 m² velik park in spomenik skoraj v centru Ljubljane, za druge v Ljubljani ni prostora niti na pokopališču.Vprašam se, ali ni barbar tisti, ki to preprečuje? Te (najbrž v večini) niso imeli priimka, ki se konča na Ć, pa jih še vedno sovraži. In veste, kaj bom naredil? Ukradel mu bom Park izbrisanih in ga posvojil. Naj to postane Park vseh izbrisanih! Tudi teh iz Macesnove Gorice. Šel bom v ta park in sedel na klopco in razmišljal o tragediji po vojni izbrisanih, ki so bili oropani dostojanstva. Še več – ob 1. novembru bom šel tja in prižgal svečko. Za izbrisane iz Macesnove Gorice. Dal jim bom prostor blizu centra Ljubljane. In tudi vas povabim, da ob prazniku Vseh svetih pridete v Park izbrisanih in prižgete svečko. Ko bom gledal Ć, ki kot opomnik štrli iz zemlje, me bo spominjal na Človečnost, ki je bila polomljena. Na Človekovo dostojanstvo, ki mu je bil en del odlomljen. In ko bo na večer 1. novembra lep bel spomenik v rdečem soju sveč utripal, bom vedel, da nam danes Človečnost, tudi če je bila v preteklosti večkrat zlomljena, še vedno predstavlja pomembno vrednoto.