Danilo Lisjak (1951–2025) – V spomin (4. del): »Ni imel doktorata na papirju, imel pa je doktorat šole življenja«

Danilo je bil včasih zelo vzkipljiv in nagel v odločitvah, kar je pripeljalo tudi do razhajanj. A bil je pristen; povedal je, kar si je mislil, brez olepševanja in hinavščine. Vedno se je znal tudi opravičiti, če je prehitro vzrojil. Po drugi strani je bil vesel, odprt, družaben in s posluhom za krivice. Mnogi zato šele zdaj spoznavajo, kako velik pečat je pustil na tem svetu.

Ko je bil Danilo kot misijonar v Ruandi in Burundiju, ga domov ni bilo po pet ali celo šest let. Nato si je zaželel, da bi se po treh letih vračal v rodno domovino. V Sloveniji je bil nato nekaj mesecev, veliko časa tudi zaradi zdravljenja in okrevanja po blažjih boleznih. Pogosto se je spopadal s tropskimi boleznimi, kot je malarija. Njegov organizem je bil izčrpan, saj jo je imel tudi šestkrat na leto, nam razloži njegova sestra Franica Koglot. »To si je težko predstavljati. Pri malariji je sploh težko v prvi fazi, dokler ne dobiš zdravila. Ko ga dobiš, prideš k sebi v enem tednu, a okrevanje lahko traja še mesece.«

Nekaj zdravstvenih težav je imel v zadnjih mesecih svojega življenja, kar je domačim prikrival. »Ni nam povedal, da je bil pred veliko nočjo en teden v bolnišnici v Kampali. Rekli so, da ne bo preživel, bil je zelo slab. Ko greš v Afriki v bolnišnico, moraš imeti človeka, ki bo zate kuhal. Sestra, ki je šla z njim in mu pripravljala hrano, je tri dni govorila, da ne bo dočakal jutra. Potem je bil dobre volje in je pridobil energijo. Kaj se je zgodilo, ne bomo nikoli vedeli.« Ob tem dodaja: »Ker je bil skromen, ni preveč zdravo jedel. Zadovoljil se je z mangom, papajo, banano, malo riža, krompirja ali fižola.« A še pomembnejše je bilo, da je vedno jedel z drugimi ljudmi, z domačini in delavci. Nikoli ni želel, da bi zanj kuhali posebej.

Drugo težko obdobje

Če smo v prvem delu zapisali, da Danila niso sprejeli tako kot Jožefa in Marije v Betlehemu, je bilo njegovo drugo težko obdobje na koncu njegovega življenja, pravi Koglotova. »Danilo je bil preveč priden in prehiter za vse. Pri nas smo vajeni, da projekt zaradi birokracije traja dolgo časa, on pa je bil mož akcije. Vedno si je zadal jasne cilje in se jih tudi držal. Ni bil človek, ki bi delo pustil nedokončano in si rekel, da ga bo končal čez tri dni. Ne, danes je treba končati, je pravil.«

Bil je zelo vzkipljiv in nagel, mnogi so menili, da je prehitro vzrojil, če so na primer po njegovem mnenju prepočasi delali. »Zanj nihče ni bil dovolj hiter. Bil je pristen: povedal je tako, kot si je mislil, brez olepševanja in hinavščine. Znal se je tudi opravičiti, ko je prespal, tako da nikoli ni bilo zamer. Taki ljudje so nerazumljivi, a zdaj razmišljam, koliko je v resnici naredil – tako na duhovnem kot na materialnem področju …« V Afriki, kjer življenje teče drugače, je tudi sama doživela njegov izbruh, in sicer ko so v kraju Atede dekleta čistila cerkev. »Mi za brisanje tal uporabljamo krpe, one pa so preprosto polile vedro vode in jo nato obrisale s pripomočkom za čiščenje stekla. Danilo jih je nadrl, češ da niso naredile prav. Rekla sem mu: 'Danilo, mlade boš odvrnil od Cerkve. Drugače moraš pristopiti.' Odgovoril mi je: 'Veš, one nimajo očeta in matere, ki bi jih naučila delati, zato jih moramo mi.' Odvrnila sem: 'Že res, a to jim moraš povedati na lep način.' Potem se je zamislil in šel na vrt nabrat papaje, ki so bile visoko v drevesnih krošnjah. Začutil je, da se je prenaglil. Narezal je papaje, jih odnesel dekletom, da so se najedle, in se jim opravičil. Naslednji dan je prišlo pomagat še več mladih!«

Da je imel po eni strani mnogo občudovalcev in prijateljev, po drugi pa tudi kar nekaj nasprotnikov, je na pogrebni slovesnosti na ljubljanskih Žalah 13. maja povedal inšpektor salezijancev Peter Končan. »Bil je neukročen vulkan energije, za katerega se ni nikdar vedelo, kdaj in kako bo izbruhnil, zato je bilo kar zahtevno živeti in delati z njim. Ker je bil impulziven, se je včasih zgodilo, da je prehitro izustil kakšno besedo ali sodbo, ki je koga tudi prizadela in s tem ohladila odnose.« Bolele so ga krivičnosti, je nadaljeval. Da bi to odpravil, nikoli ni izbiral poti 'politične korektnosti', temveč jasne in odločne besede, ki so mu nakopale tudi izgon in razne druge nevšečnosti. »Zelo je bil vztrajen in prepričan v svoj prav, od katerega ni odstopal. Sam je rekel, da življenje v misijonih 'zahteva kar precej trdoživosti, odpornosti, precej tiste zdrave kmečke trme, ki je nič ne pobije, ampak gre vedno naprej ter vztraja in vztraja'.«

Po drugi strani je bil kot Primorec vesele narave, odprt, družaben, pozoren, darežljiv, izjemen pripovedovalec zgodb, nekdo, ki je znal očarati. »Po značaju me malo spominja na apostola Petra, prav tako moža ognjevitega značaja, ki pa ga je Jezus poklical in uporabil za širjenje Božjega kraljestva. Prav tako je Jezus poskrbel, da se je po silovitem in ognjevitem Danilovem značaju širilo in utrjevalo Božje kraljestvo,« je dodal Končan.

»Začutil je, da se je prenaglil. Narezal je papaje, jih odnesel dekletom, da so se najedle, in se jim opravičil. Naslednji dan je prišlo pomagat še več mladih!«

Krona njegovega dela

Njegov zadnji veliki projekt, v katerega je vložil veliko truda, je bila gradnja svetišča sv. Janeza Boska v kraju Pece Acoyo na severu Ugande, ki ga je gradil s pomočjo dobrotnikov in sodelavcev iz Slovenije. Cerkev je po pripovedovanju mnogih, ki so Danila dobro poznali, dojemal kot krono svojega dela. O napredku gradnje je večkrat poročal bralcem Misijonskih obzorij: »Nadškof Guluja je blagoslovil temelj in v petih mesecih so bila zidarska dela končana. Za šesttonsko streho je poskrbelo podjetje iz Kampale, ki se je izkazalo že ob postavitvi nove cerkve Marije Pomočnice v sosednji Ruandi – Kigaliju. […] Vsi načrti za notranjo opremo in sedem mojstrov je na delu. Kdo jih pozna v Afriki? Za novo cerkev don Boska ob Knobleharjevem Nilu. In verjamejo, da bo ladja prepeljala delo slovenskih mojstrov okrog Rta dobre nade do temu namenjene stavbe in ga tako pripravila vernikom za molitev. Že molijo za zadnji dar naših mojstrov, ko bo stavba z njihovim doprinosom postala lepo 'svetišče' za ljudi, ki živijo okrog njega po večini v slamnatih in ilovnatih hišah.«

Najprej misijonar

A če bi se ustavljali le pri naštevanju dejavnosti in projektov, ki jih je Danilo izpeljal, bi zgrešili bistvo, meni Peter Končan. »Misijonarski križ, ki ga je s ponosom nosil, ni bil le okras. Zavedal se je, da je v prvi vrsti misijonar, ker ga je Bog poklical, da bi hodil po Kristusovih stopinjah in oznanjal ter delil njegovo ljubezen. Zveličanje afriške duše je bila njegova primarna skrb in tu tiči razlog njegovega garaštva. Z veliko vnemo je pripravljal družine in otroke na krst, prvo sveto obhajilo in birmo. Mlade je spremljal v pripravi na prejem zakramenta svetega zakona, vsem pa ure in ure v spovednici delil milost odpuščanja in sprave. Tudi sam je skrbel za redno prejemanje zakramenta sprave. Sobratje pričujejo, kako velika je bila njegova ljubezen do evharistije, Marije in don Boska. Kljub obilici dela ni izpuščal molitvenega življenja. Da je bil božji človek, pove tudi to, da v katerokoli skupnost je prišel na obisk, je najprej stopil v kapelo in tam pozdravil Jezusa.«

»Rajko Harej je nekoč povedal, da Danilo ni imel doktorata na papirju, imel pa je doktorat šole življenja, ki ga je pridobil skozi leta,« v sklepnem delu pogovora za Domovino pove njegova sestra Franica. »Vedno se je skliceval na zdravo kmečko pamet. Bil je organizator, komercialist, njegovo delo pa je bilo prepleteno z zdravo duhovnostjo. Ni bil verski fanatik; imel je zdravo življenjsko modrost, ki jo je verjetno pridobil od našega očeta.«

Prepričana je, da je Danilo pustil večji pečat, kot so si lahko kadarkoli predstavljali. »Mi smo ga gledali z drugačnimi očmi. Kot brat in sestra sva se večkrat sporekla, a je bilo naslednji dan vse v redu. Ko sem v Ljubljani na pogrebu videla, koliko mladih družin, ki jih je nagovoril, je prišlo, sem spoznala, koliko nam je dal. Tudi s sorodniki se zdaj pogovarjamo, kakšen pečat je pustil,« pravi in sklene: »Danilov duh pomoči sočloveku, od katerega ne pričakuješ povračila, bomo vsi skupaj nesli naprej.«

Konec.

»Zveličanje afriške duše je bila njegova primarna skrb in tu tiči razlog njegovega garaštva.«

(D217: 45-47)