Danilo Lisjak (1951–2025) – V spomin (1. del): »Bili smo pokončni v veri – imeli smo hrbtenico in lastno prepričanje«

26. aprila, ko je potekala pogrebna slovesnost pokojnega papeža Frančiška, je Slovenijo dosegla nepričakovana vest, da je dan pred tem v prometni nesreči v Ugandi umrl slovenski misijonar in salezijanec Danilo Lisjak. Prihodnje leto bi obhajal 40 let svojega misijonskega delovanja, 45 let duhovništva in 75 let življenja. V pričujoči seriji prispevkov bomo podrobneje osvetlili njegovo življenje in delo – sprehodili se bomo od otroštva do odločitve za misijonarski poklic in njegovo pot v Afriko.

Danilo Lisjak se je rodil 4. avgusta 1951 v vasi Saksid očetu Francu in materi Viktoriji. Na god sv. Lovrenca, 10. avgusta, je bil krščen v Zaloščah, župnija Dornberk. »Odraščal je v rodovitni Vipavski dolini, sredi vinogradov ter nasadov oljk in breskev. Ob globoko vernih starših si je tudi sam oblikoval in krepil svojo vero, ob njih je okušal lepoto družinskega življenja in se navzel trdnosti in podjetnosti očeta ter materine skrbnosti in topline. Ob očetu, naprednem in uspešnem vinogradniku ter poljedelcu, ki ga je Danilo cenil in občudoval, je tudi sam začutil, da mora v življenju narediti nekaj velikega,« je v nagovoru na pogrebni slovesnosti, ki je potekala 13. maja na ljubljanskih Žalah, povedal inšpektor salezijancev Peter Končan.

Zvedav otrok

V družini je bilo sedem otrok, štirje fantje in tri dekleta. Danilo je bil peti po vrsti, nam pripoveduje njegova mlajša sestra Franica Koglot. »V družini smo si med seboj veliko pomagali, bili smo zelo povezani.« Danilo je bil po njenih besedah zvedav otrok. »Za vse se je zanimal, hkrati pa je bil tudi nagajiv in zbadljiv. Učil se ni dosti, osnovno šolo je opravil, ne da bi enkrat odprl zvezke. Imel je izreden spomin. V šolo nikoli ni šel brez domače naloge, jo je pa vedno napisal stoje, pet minut prej, preden je odšel v šolo. Ker je bil pogosto nekoliko ciničen in ironičen, se je učiteljem večkrat zameril.«

»Za vse se je zanimal, hkrati pa je bil tudi nagajiv in zbadljiv. Učil se ni dosti, osnovno šolo je opravil, ne da bi enkrat odprl zvezke. Imel je izreden spomin.«

Danilov dolgoletni prijatelj Ivo Saksida pa se za Domovino spominja, da je učiteljica Danilu nekoč dala negativno oceno iz likovnega, glasbenega in tehničnega pouka, zato je ponavljal četrti razred. Prav to je bil razlog, da sta postala sošolca. »Takrat je rekel, da bo šel za gospoda, kar je učiteljico ujezilo. Spomnim se, kot bi bilo danes,« nam je povedal.

Tudi kasneje se je Danilo vedno smejal, ne glede na to, ali je dobil oceno ena ali pet, pojasnjuje sestra Franica. Kljub temu je že tedaj nosil svoje križe. »Dogodek, ki me najbolj boli, imam še vedno pred očmi. Nekoč je učitelj Danila peljal v zbornico, kamor so poklicali tudi mene in ga pred mojimi očmi zbrcali. To me še danes boli. Mene so poklicali zraven zato, da bi povedala mami in tatu. To mi je ostalo, to ne zastara. Vem, da je Danilo provociral, pa vendar …«

Vipava in nato Želimlje

Po končani osnovni šoli se je vpisal v malo semenišče v Vipavo, čeprav so bližnji pričakovali, da se bo vpisal na eno izmed tehnično usmerjenih srednjih šol. A zgodba se je tam hitro zaključila. Kaj se je zgodilo? »Novembra smo domov dobili klic iz semenišča. Na Danilovi nočni omarici so namreč našli žganje in rekli, da je Danilo pijanec, oni pa ne potrebujejo takih duhovnikov.« Zakaj mu je mama pred odhodom v Vipavo dala žganje? »Na obrazu je imel mozolje, in ko si je po britju kakšnega porezal, je z žganjem preprosto razkužil.« Posledice so bile kljub temu neizprosne, pravi misijonarjeva sestra: »Brezkompromisno so ga izključili. Domov so poslali pismo, ki ga je naša mama nekam skrila. Ona niti ni hotela v semenišče, tako da se je tja šla pogovorit starejša sestra Nada, a je bilo brezkompromisno. Kasneje se je takratni ravnatelj malega semenišča Alojz Vetrih za to opravičil.«

Danilo je šel z avtobusom v Ljubljano, nato pa so ga sprejeli v Srednjo versko šolo v Želimljah. »Mama je doma zahtevala, da je opravil tudi državno gimnazijo v Šentvidu, da bi imel, če bi se slučajno kaj nepričakovanega zgodilo, odprto pot. Vse letnike je z izpiti naredil z odliko, prav tako tudi maturo,« je dejala. V Želimljah je opravil noviciat, izpovedal zaobljube in postal redovnik salezijanec. »Bogu je obljubil, da bo vse življenje sledil zgledu sv. Janeza Boska in tudi sam podaril svoje življenje v blagor mladih, zlasti najbolj ubogih in pomoči potrebnih,« je povedal Peter Končan. Danilo se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, še pred tem pa odšel v vojsko. Koglotova dodaja: »To je bilo njegovo prvo težko obdobje. Kot Marije in Jožefa niso sprejeli v Betlehemu, tako se je tudi on podajal od vrat do vrat in iskal, kje ga bodo sprejeli.«

»Bogu je obljubil, da bo vse življenje sledil zgledu sv. Janeza Boska in tudi sam podaril svoje življenje v blagor mladih, zlasti najbolj ubogih in pomoči potrebnih.«

Na vprašanje, kako so Danilovi najbližji sprejeli njegovo odločitev za duhovniški poklic, je odgovorila: »To smo dojemali kot velik blagoslov, bili smo ponosni, čeprav so bili časi drugačni. Zaradi tega smo dobili oznako, da smo preblizu Cerkvi in da naj bodo drugi previdni. To smo začutili. Ko je sestra iskala službo, so ji rekli, da bi jo sprejeli, a je bila preblizu Cerkvi. Bili smo pokončni v veri – imeli smo hrbtenico in lastno prepričanje. Nismo se pustili kupiti.« Ob tem se spominja: »Oče je bil italijanski vojak in tudi njemu je pripadala italijanska pokojnina. Imel je vse dokumente, le podpisati bi se še moral, a je rekel: 'Ne, fašisti mi ne bodo dajali pokojnine.' Potreben bi bil samo en podpis.«

Poln sanj, ki jih je tudi uresničil

V nadaljevanju objavljamo strnjen zapis Lisjakovega sobrata Lazarja Arasuja iz salezijanske skupnosti v kraju Atede v Ugandi. Ta je v pismu 26. aprila, dan po njegovi smrti, zapisal:

»'Oče Danilo' – kot smo ga ljubeče klicali – ta preizkušani in drzni misijonar je bil vihrav človek, podoben sv. Petru v evangelijih. Bil je nagel, hiter v dejanjih, hiter v odločitvah in hiter v gibanju. Ljudje, ki so prišli z njim v stik, četudi le za trenutek, so zlahka prepoznali njegovo impulzivno naravo, za katero se je skrival velik salezijanec, rokodelec in praktični misijonar. Bil je poln sanj, večino jih je uresničil v praksi. Bil je praktičen človek s številnimi veščinami, ki so potrebne na oddaljenih misijonskih postojankah Afrike. Stavbe, ki jih je gradil, tako majhne kot velike, so bile zgrajene s srcem in rokami. Poskrbel je za najmanjše podrobnosti za udobno življenje sobratov. Te bodo še desetletja spominjale na njegovo veličino.

Pred nekaj meseci, ko sem ga videl bolnega in utrujenega, sem mu rekel: 'Danilo, prosim, počivajte. Ni vam treba graditi, plezati po zidovih in odrih … Ostanite z nami, spovedujte, opravljajte pastoralno delo, mi pa bomo poskrbeli za vas …' Te besede so ga razburile. Rekel je: 'Zaobljubil sem se, da bom do svoje smrti delal kot dejaven misijonar. Če me boste ustavili pri delu, me boste ubili. Me želite evtanazirati?' V jezi je vzel avto in majhno torbo ter zamerljivo odšel, a se je čez nekaj časa vrnil z večjim navdušenjem nad delom.

Njegovo kratko telefonsko sporočilo, ki mi ga je poslal uro pred smrtjo, povzema njegov 'življenjski projekt': 'Hvala za telefonske številke sobratov. Sem v mestu Migyera, vračam se v Atede. Prinašam stvari za cerkev v kraju Pece. Vratarju povejte, naj pusti vhod odprt … okoli 23. ure, če bo vse v redu. Hvala.' Ni bilo vse v redu. Med vožnjo z veliko hitrostjo je okoli 21. ure trčil v mirujoč tovornjak v kraju Diima, nedaleč od Karume v severni Ugandi, kjer teče Nil, in takoj umrl. Čeprav je imelo njegovo telo le nekaj vidnih ran, je bil hudo notranje poškodovan. Naslednje jutro sem po pravnih postopkih prevzel njegovo telo in ga odpeljal v bolnišnico sv. Marije Lacor, kjer čaka na pogrebno slovesnost.

Danes, ko poteka pogreb papeža Frančiška, občudujemo njegovo preprostost, skromnost in odmaknjenost od zemeljskih stvari, kar je bil tudi zelo pomemben del Danilovega življenja. Naj nas njegovo življenje in zgled še naprej navdihujeta, ko njegovo dušo izročamo Bogu, našemu Očetu. Naj počiva v miru!«

»Ljudje, ki so prišli z njim v stik, četudi le za trenutek, so zlahka prepoznali njegovo impulzivno naravo, za katero se je skrival velik salezijanec, rokodelec in praktični misijonar.«

Nadaljevanje prihodnjič.

(D214, 52-54)