Česa se od "spreobrnjenih" anglikancev lahko naučimo katoličani

Komentar k članku: Anglikanski škofje, ki prestopajo v Katoliško cerkev: anglikanska skupnost se je predala sodobni zahodni kulturi na načine, ki ogrožajo božje razodetje

Pri razlogih, zakaj jih je iskreno iskanje resnice pripeljalo do Katoliške cerkve, so mnogi "prestopniški" kleriki iz vrst anglikancev jasni: poleg seveda osebnega klica in razločevanja govorijo predvsem o vse večjih razdeljenosti, neenotnosti in posvetnosti svoje nekdanje cerkve, predvsem na moralnem področju.

Vsi ti vzorci pa lahko srhljivo spomnijo na nekatere, ki jih v zadnjih desetletjih med seboj prepoznavamo tudi katoličani. Čeprav nedvomno drži, da je Kristusov nauk razodet in ga Katoliška cerkev uči, dajejo nasprotujoče si izjave pomembnih katoliških dostojanstvenikov neredko vtis, da je ta nauk moč spremeniti in prilagoditi.

Tudi papež k večji jasnosti pogosto ne pripomore in raje, kot da bi uporabil svojo učiteljsko avtoriteto ali k temu spodbudil škofe in duhovnike, govori o poslušanju in sinodalnosti. Tako pa tudi notranja neenotnost, ki se je pokazala denimo na nedavnem Svetovnem dnevu mladih, postaja vse večja. Čeprav Cerkev oz. sveti oče sam na perečih moralnih področjih ni in ne bo sprejel kakih tako velikih sprememb kot anglikanci, pa v praksi posamezne skupnosti ali pa duhovniki po svetu učijo in delajo po svoje – pomislimo le na Cerkev v Nemčiji in njeno Sinodalno pot – in za to niso zares sankcionirani.

Tudi pri nas pa so na tapeti tako moralna kot tudi liturgična vprašanja in delitev na "high" in "low church", kar se tiče bogoslužja, pri nas danes poznamo kot "kitarske" ali "mladinske" v kontrastu s "klasičnimi" ali pa celo tradicionalnimi ali "predkoncilskimi" mašami.

Seveda popolna uniformnost nikdar ni bila značilnost Cerkve, vedno je prepoznavala različne darove, karizme, oblike pobožnosti itn. Vendar je takšna notranja razdeljenost, ki se neizogibno tiče tako bogoslužja kot verovanja kot življenja (lex orandi, lex credendi, lex vivendi) nekaj drugega.

Katoliška cerkev svoje identitete Kristusovega mističnega Telesa ne bo nikdar izgubila – lahko pa s posvetnimi odločitvami sebi in dušam napravi mnogo škode. Primer anglikancev ji je lahko v svarilo, česa ne početi.