Čemu vse smo se pripravljeni odreči, da le ne bi umrli?

“A ni to pa vendarle res čudno, Blaž? A tebi se zdi to prav?” se je mami začudeno in prav nejevoljno odzvala na prepoved skupnega obhajanja svetih maš, ki so jo oznanili slovenski škofje. “Ja, mami. Pač, to je zdaj treba,” je bolj ali manj soglasno branila svetost preživetja mlajša generacija družinskih članov. Tako smo vihar moralne zmede kaj hitro pomirili, a bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da je mami odprla pomembno vprašanje.

Da je svetost preživetja prav mogoče hudičeva dekla, v zapisu “Recimo “ne” gospostvu smrti” razmišlja Russel R. Reno, urednik konservativnega katoliškega portala First Things, ki razmišljanje njujorškega guvernerja, da “če bomo s temi (drastičnimi) ukrepi rešili četudi zgolj eno življenje, bom pomirjen,” označi za neopravičljivi sentimentalizem. Takšno izvajanje namreč predpostavlja, da triaža - nehvaležno odločanje, komu in kolikim prednostno nameniti zdravljenje, “rešiti življenje”, ni že vselej, torej tudi v običajnih razmerah del našega družbenega konsenza. Saj vendar ne dajemo vsega proračunskega denarja za zdravstvo. Nekatere ljudi pač pustimo umreti, čeprav bi s skupnimi močmi lahko njihovo življenje podaljšali še za kak komolec - in s tem ni nič narobe.

“Vse zaradi golega fizičnega življenja? Kaj pa pravica, lepota, čast?” se sprašuje Reno. “Na svetu je mnogo stvari, ki so vrednejše od življenja. In vendar so nas prignali tako daleč, da bo večina družin opustila obiskovanje njihovih bolnih staršev. Duhovniki ne bodo obiskali bolnih ali tolažili žalujočih. Celo evharistijo smo podvrgli lažnemu bogu ‘reševanja življenj’”. Ne mislim oporekati ali spodkopavati upravičenosti strogih ukrepov, s katerimi tudi v Sloveniji skušamo zmanjšati število smrtnih žrtev, mislim pa se, v samoti in varnosti domače “karantene”, na glas spraševati o tem, kaj nam naš odziv govori o nas samih ter o naših temeljnih prepričanjih in vrednotah.

Ob krizi kot je ta se sprašujemo, čemu vse smo se pripravljeni odreči, da le ne bi umrli, oziroma da ne bi povečali možnosti za smrt.

Duhovnost kot metafora?

Ob krizi kot je ta se sprašujemo, čemu vse smo se pripravljeni odreči, da le ne bi umrli, oziroma da ne bi povečali možnosti za smrt. Skozi zgodovino so mnogi verniki tvegali življenja, da bi denimo prišli do svetega obhajila, ki smo se mu danes brez večjih pretresov pustili odpovedati. "Vedeli" so namreč, da je milost božja za zveličanje potrebna in da je evharistija njen nenadomestljiv vir. Naš odziv, naše tiho sprejemanje suspenza javnih, skupnih svetih maš prav mogoče kaže na to, da je tudi Cerkev v nekem smislu sprejela materialistično pripoved o svetu: Duhovnost je samo metafora. Pravljica, četudi zelo dobra, zelo resnična in zelo globoka: “Pustimo duhovnosti, da je “duhovna”, na vprašanja fizičnega življenja/preživetja pa naj odgovarja znanost."

Vsi smo sprejeli fizično preživetje kot skorajda vrhovno vrednoto. To kaže tudi naša plebiscitarna enotnost ob sprejemanju strogih ukrepov. Našo uspešnost pri odzivanju na to preizkušnjo bomo merili po številu smrtnih žrtev (oziroma po ocenjenem številu preprečenih smrtnih žrtev). Mar ni to svojevrstno ponižanje za človeka? Kaj smo res vso kompleksnost našega bivanja zreducirali na vsenadvladujoče trajanje zavesti?

Življenje kot trajanje

Seveda sem tudi sam potopljen v naše moderno vrednotenje preživetja, zaradi česar so mi aktualni ukrepi povsem razumljivi in jih podpiram - sem pač ideološko potopljen v svoj čas in prostor. Pa vendar je v našem odzivanju veliko milo rečeno zanimivega. Neko utilitaristično hladnost, praznost je zaznati v vsem skupaj. Razbrati je osiromašujočo, redukcionistično vizijo življenja kot trajanja.

Zdi se, da je naša glavna vrednota povečevanje časa za možnost uresničevanja posameznikove avtonomije v svetu, ki ga načeloma razumemo kot moralni vakuum. Ničesar ni (razen kršenja avtonomije drugega posameznika), kar bi tej avtonomiji, tej “svobodi”, stalo na poti. Ali drugače rečeno: Važno je, da lahko čim dlje časa obstaja čim več svobodnih subjektov/zavesti. Ali še drugače: (Fižično živa) zavest nonšalantno triumfira nad (fizično mrtvo) odrešeno dušo.

Morda se še nobena generacija ni bala smrti tako zelo, kot se je bojimo mi.

Teolog Reno naš prestrašeni odziv primerja z odzivom naših prednikov na špansko gripo stoletje nazaj, ko so kljub očitnim nevarnostim nadaljevali s čaščenjem, z obiskovanjem koncertov, borbami na nogometni zelenici in s prijateljskimi pikniki. Ni res, da so bili takrat mnogo bolj nevedni o učinkih takšnega ravnanja, pravi, ter nadaljuje z opisom zgodbe, ki si jo o njihovem odzivu pripovedujemo danes:

“Ti nazadnjaki so bili vraževerni in niso poznali medicinskih zakonitosti. Brez posebnega razloga so šibkejše pustili, da jih pokosi bolezen. Mi smo za razliko od njih znanstevni in proaktivni ter se z grožnjo bolezni soočamo mnogo bolj inteligentno in moralno. Odpovedali smo svete maše in prestavili koncerte. Gotovo bomo prestavili tudi družinska srečanja. Mi namreč vemo, kaj je najpomembnejše - reševanje življenj!”

Morda pa takrat pač zgolj niso pokleknili pred hudičevim strahom pred smrtjo in so vztrajali, da je človek ustvarjen za življenje in ne za smrt, oporeka temu mitu Reno. Prav res: Morda se še nobena generacija ni bala smrti tako zelo, kot se je bojimo mi. Potopljeni v materialistično metapripoved, v kateri se z našim fizičnim propadom konča "vse", se smrti bojimo kot kak prestrašen cucek in še pomislimo ne, da nam morda pa vendarle ni usojeno živeti življenja poraženca, bodočega mrtveca.

Če se je še do nedavnega zdelo krščansko mahanje z večnim življenjem nekakšen dolgočasni nonsense, se morda ravno v kontekstu tokratne krize kaže vrednost tradicionalnega, religioznega odnosa do smrti. Smrt je namreč v tej perspektivi le še ena stopnica na poti k odrešenju, kot taka pa je tudi mnogo manj potentna za vzbujanje strahu; je dekla, ki se mora na vse pretege boriti, da bi prišla na naslovnice. Kakor ostarelo manekenko jo namreč vsakič znova popolnoma zasenči in z naslovnic prežene večno mladi - Bog.