Boris Johnson odhaja, kriza britanskega konservativizma ostaja

Privzeta profilna slika
Izidor Benedičič

Foto: profimedia.si
POSLUŠAJ ČLANEK


Ni lahko biti Boris Johnson. Odkar je leta 2019 prevzel krmilo britanske vlade, je zaradi notranjih sporov in odstopov moral kar štirikrat zamenjati svojo ministrsko ekipo. Sčasoma so vse več ministrskih mest zasedli mlajši, manj izkušen poslanci, in kritike na račun neučinkovitega dela vlade so se počasi množile tudi v konservativcem naklonjenih medijih. Toda šele njegov odstop z mesta predsednika stranke je razkril, kako globoka je kriza identitete torijcev.

Kandidatov za Borisovega naslednika je bilo tokrat kar osem. V skladu s pravilnikom stranke so poslanci najprej skrčili izbor na dva končna kandidata, med katerima nato izbirajo vsi člani stranke na glasovanju po pošti.

Na prvi pogled oba ponujata podobno. Obljubljata ostrejši nadzor nad migracijami, večjo neodvisnost od institucij Evropske Zveze in nižanje davkov. Poudarjata pomoč gospodarstvu, začasno postavljata ekološke probleme na stranski tir, in nasprotujeta dragemu, hitremu prehodu na obnovljive vire energije.

Razlike med njima so skorajda smešno majhne. Liz Truss, dosedanja zunanja ministrica, napoveduje obdobje deregulacije in gospodarske politike, kakršne se ne bi sramoval pokojni ameriški predsednik Ronald Reagan. Po drugi strani je Rishi Sunak kandidat kontinuitetne smeri. Njegove obljube davčnih olajšav so bolj zadržane, njegove ekološke zaveze bolj ambiciozne, in še vedno stoji za večjo vlogo države pri reševanju gospodarstva in omejevanju inflacije. Toda eno je jasno: v središču programa obeh kandidatov je gospodarstvo.
Eno je jasno: v središču programa obeh kandidatov je gospodarstvo.

Je Johnson sploh konservativec?!


Ker sta recesija in inflacija resni težavi, s katero se spopada Združeno kraljestvo, je trenutna osredotočenost na gospodarska vprašanja seveda razumljiva. Pomenljivo pa je, da so bile v minulem mesecu družbene teme pretežno v ozadju, čeprav ima konservativna stranka prav z njimi največ preglavic.

Boris Johnson je bil v preteklih letih deležen nemalo kritik, da je popolnoma zapustil konservativne vrednote, in da se uklanja pritiskom levih, transseksualnih in radikalnih feminističnih interesnih skupin. Pred dvema letoma, ko so se razvneli rasno motivirani protesti v imenu gibanja Black lives matter, so protestniki napadli in oskrunili spomenike znamenitih britanskih osebnosti, kot so Winston Churchill, raziskovalec sir Francis Drake in viceadmiral Horatio Nelson. Johnson si je s svojim medlim odzivom na izgrede prislužil nemalo posmeha.

Živim ljudem se ne piše nič bolje kakor kipom. Učitelj na zasebni šoli Eton College, kjer se je šolal tudi Johnson, je izgubil službo, ker se je zoperstavil poniževanju moških. Vojnega veterana je zaradi neprimernega tvita obiskala policija. Vse to v času vlade konservativcev z udobno parlamentarno večino, kar tradicionalna volilna baza desnice gleda z očitnim nelagodjem.
Britanski konservativci so pokazali, da so po duši še vedno stranka premožnega višjega sloja. V veliki meri so stranka liberalne, svetovljanske elite, ki ne občuti težav zaradi razpada tradicionalnih skupnosti in krize vrednot.

Kaj sploh so britanski konservativci


Javnomnenjske raziskave so namreč pokazale, da od vseh kandidatov  največjo podporo članov stranke uživa do sedaj relativno neznana ministrica Kemi Badenoch. Odločno se je zoperstavila vplivu nevladnih organizacij in javno nasprotovala pritisku levice, ki zahteva “dekolonizacijo” učnega načrta. S svojim samozavestnim nastopom in poudarjanjem tradicionalnih konservativnih vrednot je osvojila srca mnogih na terenu.

Toda britanska konservativna stranka ni zmerna krščansko-demokratska stranka, kot so na primer nemška CDU ali slovenska NSi, ki bi nagovarjala vrednote kmetov in obrtnikov. Niti ni nacionalistična stranka po vzorcu francoske Nacionalne fronte, ki išče podporo v razočaranem delavskem razredu. Ne, britanski konservativci so pokazali, da so po duši še vedno stranka premožnega višjega sloja. V veliki meri so stranka liberalne, svetovljanske elite, ki ne občuti težav zaradi razpada tradicionalnih skupnosti in krize vrednot. Njihova ideologija je individualizem, in želje preprostega ljudstva so zanje kvečjemu sredstvo za doseganje lastnih ciljev.

Tako se je Boris Johnson pred zadnjimi volitvami predstavljal kot družbeni konservativec, ki bo pripeljal Brexit do konca, omejil ilegalne migracije in znova vzpostavil red, ki ga je rušila Bruseljska levica. Stranko je proti vsem pričakovanjem pripeljal do gladke zmage. Po treh letih je mnogo obljub ostalo neizpolnjenih, glavna tema pogovorov pa je denar  - kdo ve, če bo na naslednjih volitvah uspeh primerljiv?

Seveda obstajajo konservativci, ki imajo posluh za potrebe in želje svojih volivcev. Toda pretekli mesec je pokazal, da so ti v manjšini. Poslanci so poskrbeli, da imena Kemi Badenoch ne bo na glasovnicah, ki jih te dni prejemajo člani stranke. Namesto tega bodo izbirali med dvema odtenkoma desne ekonomske politike. Liz Truss se ozira na zahod preko Atlantika, Rishi Sunak ostaja zvest že začrtani poti. Na družbenem in kulturnem področju pa oba obetata še več že videnega: nominalno konservativnost brez odločnosti in politične volje za dejanske spremembe.

Kako konservativna je torej britanska desnica? Johnsonov vzpon je obetal veliko, njegov padec pa je razkril navezanost britanskih konservativcev na individualizem in ekonomsko blagostanje. Takšna desnica ne more biti branik zahodne kulture. Bo evropska desnica sledila?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike