Etikete namesto vsebine

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika preberemo, da je etiketiranje označevanje s čim negativnim (na primer politično etiketiranje), kar povzroča družbeno zaznamovanost (stigmatizacijo) osebe ali skupine ljudi in temelji na napačnih predstavah in stereotipih. Na ta način osebo ali skupino ljudi osramotimo in jo postavimo na rob družbe.

Etiketiranje s pomočjo namernega manipuliranja, ponarejanja dokazov ali laganja povzroči, da je nedolžna oseba videti kriva (Erving Goffman, 1963). To po eni strani omogoča umetno in neutemeljeno ustvarjanje sovražnikov, po drugi strani pozitivno vrednotenje akterjev etiketiranja in povečanje pomena njihove vloge.

Iz zgodovine poznamo etiketiranje različnih skupin ljudi (na primer temnopoltih, Judov ...), ki imajo za posledico vsesplošno preganjanje (na primer lov na čarovnice, holokavst ...). Zato ni čudno, da je etiketiranje postalo vsesplošno orodje ljudi, ki nočejo sprejeti dejstev in nimajo argumentov, nasedajo pa jim tisti, ki so zavedeni zaradi zaslepljenosti, miselne lenobe, pomanjkanja zanimanja ali celo strahu.

Temu smo bili priča tudi v prejšnjem režimu, ko smo nenehno poslušali o domačih izdajalcih, kar je opravičevalo delovanje tedanje oblasti, medtem ko je bilo omenjanje povojnih pomorov (kar je bilo dejstvo) dosledno kaznovano in je tiste, ki so za to vedeli, prisililo k molčanju.

Odprt lov

Etiketiranju smo vse pogosteje priča tudi v naši novi državi. Že več kot 30 let stigmatizirajo sedanjega predsednika vlade, kar je vodilo celo v odvzem njegove svobode. Ko nekoga dovolj močno oblatiš, postane etiketa že samo sklicevanje nanj. Tako smo dobili etiketo janšisti, ki označuje vse, ki imajo drugačno mnenje. 

Poleg tega je danes pogosto slišati zmerljivke fašisti, dvoživke, pravnomočno obsojeni, izdajalci, pohlepni izsiljevalci in še bi lahko naštevali. Tovrstne zmerljivke imajo za posledico odprt lov na posameznike in skupine, na primer čiščenje janšistov na nacionalki in v policiji, ki so ga izvajali tisti s samega političnega vrha. 

📢 Se spomnite, kako je predsednik @vladaRS Robert Golob novinarko Tanjo Starič opomnil, kako so se skupaj zavezali, da bodo @rtvslo “očistili janšizma”? ⚠️⚠️⚠️

Danes pa ista Tanja Starič vabi predsednika @JJansaSDS na soočenje z Golobom. Soočenje naj vodi nekdo, ki je že… pic.twitter.com/t5kkLeQQqG

— SDS (@strankaSDS) July 15, 2025

To je še posebej skrb vzbujajoče, ker spominja na vzorce iz totalitarnih režimov, tudi na povojno dogajanje pri nas. Etikete odmevajo od posameznikov preko različnih skupin ljudi (vključno z nekaterimi nevladniki) pa do novinarjev osrednjih medijev, ki jim dajo dokončno 'verodostojnost', kar je popolnoma neprofesionalno. 

Od slednjih bi pričakovali, da bi etikete raziskali, vendar jih večinoma ne, zaradi česar se zdi, da so še vedno lojalni družbenopolitični delavci, kot so jih imenovali v prejšnjem režimu. 

Že več kot 30 let stigmatizirajo sedanjega predsednika vlade. Ko nekoga dovolj močno oblatiš, postane etiketa že samo sklicevanje nanj.

Vsesplošen stampedo

Etiket pa niso deležni le posamezniki in skupine, ampak tudi različni dogodki ali produkti delovanja posameznikov in skupin, s katerimi se ne strinjamo. To je razvidno iz zavajajočih opredelitev do zakonskih predlogov sedanjega sklica parlamenta in vlade, v katerih gre za povsem zakonito optimizacijo delovanja države. 

Tako se na ves glas kriči o zakonu za bogate (pri čemer gre za kopico koristnih ukrepov za uravnoteženje delovanja države), o zakonu o politični policiji (ki ureja parlamentarni nadzor političnih funkcionarjev, kar je eno od orodij demokratične družbe), pa o napadih na kulturnike in nevladnike (ker bi vrednotili njihovo delo) ter sindikate (zaradi predloga obračunavanja sindikalne članarine na bolj transparenten način). 

Etikete omogočajo razvrednotenje in blatenje delovanja nasprotnika, medtem ko bi bila strokovna interpretacija zakonov neučinkovita, ker so večinoma dobro utemeljeni. Etikete hitro posvojijo tisti brez kritičnega uma, ki zakonov ne preberejo, ampak ubogljivo ponavljajo ponujeno in sodelujejo pri vsesplošnem stampedu. 

Tovrstnega delovanja se še dobro spominjamo iz časa referenduma o Zakonu o vodah, ki vode sploh ni ogrožal. Da je šlo za zlorabo volivcev, postaja jasno danes, ko predlagatelji referenduma in samooklicani varuhi vode molčijo, čeprav župan z gradnjo kanala C0 nad vodonosnikom dejansko ogroža pitno vodo. 

Etikete letijo tudi z drugega pola, ampak so bistveno bolj prizanesljive (in duhovite), kot na primer profit partizani, sončni kralj ali pa kraljica aneksov.

Etikete hitro posvojijo tisti brez kritičnega uma, ki ubogljivo ponavljajo ponujeno in sodelujejo pri vsesplošnem stampedu.

Pot k enotnosti

Kakorkoli že, več kot očitno je, da je etiketiranje poglavitni mehanizem, ki povzroča razdvajanje slovenskega naroda. Opuščanje etiketiranja in kritična, argumentirana presoja dejanj (ne pa ljudi) je pot k širšemu soglasju in enotnosti. 

Zato je ključno, da postanemo aktivni državljani in si ob sprejemanju odločitev ustvarimo lastno mnenje na podlagi vsebine in strokovnih argumentov, ne pa na podlagi lažnivih etiket, ki žalijo zdrav razum in razjedajo družbo.