Bodo ženske uničile "patriarhat", ali jim bo uspelo doseči žlahtnejše sobivanje z moškimi?

foto: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Enis Maci, nemška pisateljica in dramatičarka, je v svojem intervjuju, ki je bil pred časom objavljen na MMC, dejala: "Patriarhat je treba rušiti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, tudi z jezikom." Pa res? Kako rušiti? S kakšnimi sredstvi? Zlepa, zgrda? Z atomsko bombo? Kaj pravzaprav predstavlja patriarhat?

Definicija pravi, da je to družbena ureditev, pri kateri imajo vso avtoriteto moški predstavniki družin, ki sestavljajo skupnost. Pravica do imena, socialnega in političnega položaja, kakor tudi do imetja in oblasti nad družinskimi člani, se prenaša avtomatično od očeta na prvorojenca ali na najbližjega moškega sorodnika. Zanimivo pa je, o tem se pravzaprav nikoli ne govori, da nekateri antropologi Johann Jakob Bachofen, Marija Gimbutas, Pepe Rodríguez menijo, da se je patriarhalna ureditev skupnosti razvila iz matriarhata, to je iz nadvlade družinskih mater.

Po teh teorijah so bile v prvih humanih skupnostih samo matere vredne spoštovanja in časti, tudi kot nosilke življenja. To jim je dajalo vso oblast nad skupnostjo. Do preobrata naj bi prišlo ob spoznanju moške vloge pri spočetju. Vsi trije omenjeni avtorji povezujejo nastanek patriarhata z začetkom poljedelstva in živinoreje, torej z zatonom nomadskega življenja, a ne pojasnjujejo povezave med spremembo v vsakdanjih opravilih in spremembo v političnem vodstvu skupnosti.
Moškemu predstavlja ženska moč in oblast že od vrtca naprej. Če se postavijo zase, jih lahko obdolžijo, da širijo sovražni govor.

Opažam(o), da se danes kot protiutež patriarhatu omenja feminizem.

Po definiciji je to raznolika zbirka socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij, pretežno motiviranih z izkušnjami žensk, posebej v socialnem, političnem in ekonomskem kontekstu. Kot socialno gibanje se feminizem v prvi vrsti osredotoča na zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranje pravic, interesov in zadev žensk v družbi.

Ta trenutek govoriti o uničevanju patriarhata je vsaj v Evropi precej za lase privlečeno. Nasilje, ki ga skriva v sebi ta poziv, mi ni všeč. Razmišljam: me nagovarja, naj moškemu, ki je bil več stoletij nasilen do ženske, se do nje obnašal kot do manj vrednega bitja, napovem vojno, se mu maščujem? Ga uničim? Ker je ded z vilami v roki trikrat na dan zahteval od babic-e, da mu da? Zob za zob, udarec za udarec.

Ne! To mi ni všeč. Niti malo ne.

Leta 2018 ali 2019 sem v intervjuju za Nedelo povedala: "Zdi se mi, da so moški danes potisnjeni na rob. Če bi se malo pošalila, bi rekla, da so jim ženske, vsaj pri nas, zdaj vzele še vojsko in policijo. Še tam, kjer so bili že iz prazgodovine najmočnejši, smo jih na simbolični ravni kastrirali. Moškemu predstavlja ženska moč in oblast že od vrtca naprej. Če se postavijo zase, jih lahko obdolžijo, da širijo sovražni govor. Znašli smo se v čudni in nerazumljivi zmedi: ženske hrepenijo po močnem moškem, hkrati pa naredijo vse, da si ga podredijo."

Kolektiv Rdeče zore, ki me je nominiral za Bodečo Nežo, je v obrazložitvi napisal: "M. M. s tem predstavi žensko emancipacijo kot grožnjo "naravnemu" redu, rdečo nit intervjuja pa predstavlja nostalgija za stereotipnimi spolnimi vlogami in utopično preteklostjo."

Popoln strel v prazno!

Že več kot štirideset let se (sicer ljubiteljsko) posvečam nasilju nad ženskami. Odnosom med spoloma. Govorim o spolnosti, preko katere se moški ponekod še zmeraj izživlja nad nežnejšim spolom. Zapisujem in razkrivam bolj ali manj krute, a zamolčane zgodbe. Usoda "mojih" žensk ni predstavljena le v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače, povedana je bila tudi v dokumentarnem filmu z enakim naslovom.

Nedavno pa je bil posnet tudi kratki, petnajstminutni animirani film v slovensko-francoski koprodukciji. Avtorji so v njem izpostavili nekaj najbolj zloveščih prizorov nasilja nad ženskami, ki so jih našli v mojih knjigah. Za menoj je več kot 1200 literarno-pogovornih večerov, na katerih zmeraj poudarjam, da se je treba iz preteklosti predvsem učiti in ne, da bi eno nasilje zamenjali z drugim. Pregovor: jabolko ne pade daleč od drevesa je ob vsej osveščenosti, ki prodira v sleherno poro našega življenja, čisto nepotreben!

Okolje, v katerem živim, me ima za (pre)drzno feministko. Očitajo mi vse mogoče: da nisem iz stroke, pa vseeno raziskujem spolne navade včeraj in danes, da sem celo neke vrste ekshibicionist, ki uživa, ko dreza v človekovo intimo in podobno. Nihče pa ne pomisli, da bi predniki svoje izjemno dragocene zgodbe odnesli s seboj v grob, če jih ne bi še pravi čas zapisala.

Tega nisem storila zato, da bi pomagala pljuvati po patriarhatu! Še zdaleč ne! Če kaj, si želim, da bi se iz te preteklosti česa naučili! Nasilje zmeraj rodi nasilje! To je zgodovina že neštetokrat dokazala!
Osebno mi ni všeč, da se vedno bolj poženščujejo. Biti ne tič ne miš ni bilo še nikoli dobro.

Čas bi že bil, da se v 21. stoletju začnemo pogovarjati o boljšem, žlahtnejšem sobivanju med spoloma! Spodbujati bi morali gibanja, ki bi iskala stične točke za več enakopravnosti med enimi in drugimi. Se boriti za več moralnih vrednot. Ker če tega ne bomo storili, nas čaka podobna usoda, kot je doletela Rimsko cesarstvo, ki je propadlo tudi zaradi pomanjkanja slednjih.

Ob koncu današnjega razmišljanja še tole: bojim se, da so tisti, ki se strinjajo z Enis Maci, naredili marsikaj, da bo moški, kot ga (še) danes poznamo, izginil prej kot v 50 letih. Drastične spremembe doživlja že njihova zunanjost! Kje so časi, ko so bili obilo poraščeni, ko so imeli "naravna" široka ramena, čvrsta stegna, bujne ljubezenske "tepihe"?

Osebno mi ni všeč, da se vedno bolj poženščujejo. Biti ne tič ne miš ni bilo še nikoli dobro. Ženske so jih počasi, skoraj mimogrede izrinile iz mnogih poklicev, iz bolnišnic, šol, sodnih dvoran. V deželah, kjer je dovoljena oploditev samskih žensk, moškega sploh ne potrebujejo več.

Vprašati bi se morali, zakaj je fizičnega in spolnega nasilja v 21. stoletju med spoloma približno enako, kot ga je bilo nekoč. "Odrezane roke" niso bele vrane, v takšni in drugačni obliki se dogajajo med bogatimi in manj bogatimi. Med izobraženimi in neizobraženimi. Ženske se rešijo nasilneža v povprečju šele po desetih, petnajstih letih. Nekatere vztrajajo ob njem vse življenje.

Kako, torej, uničiti patriarhat, če pa se ga tudi nekatere ženske samovoljno oklepajo kot pijanec plota?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike