Bo popravljena "zgodovinska napaka" in bo judovska vila, ki jo naseljujejo Socialni demokrati, postala Judovski center?

Je mogoče, da bi Moskovičeva vila v Ljubljani postala last judovske skupnosti? Za to se je v pismu, namenjenem evropski poslanki in predsednici stranke SD Tanji Fajon zavzel predsednik Evropske judovske skupnosti Rabbi Menachem Margolin. Kot pravi, bi bila s tem popravljena zgodovinska napaka. 

Tudi v Evropski judovski skupnosti so namreč opazili prizadevanje Judovske skupnosti Slovenije, ki si že več kot dve desetletji želi, da bi skupnost za zaplenjeno premoženje Judov med drugo svetovno vojno dobila vsaj simbolično odškodnino. Vendar kot kaže prave politične volje za to ni.

Lastništvo s krvjo umazane hiše pa se očitno ne zdi breme niti za stranko SD.


Nedvomno gre za eno izmed imenitnejših ljubljanskih nepremičnin. Nastala je po načrtih arhitekta Josipa Costaperaria in leta 1931 prešla v last trgovske družine Moskovič. Podjetje Brata Moskovič, ki ga je po smrti brata Roberta vodil edini lastnik Feliks je bilo še leta 1939 eno največjih trgovskih podjetij z usnjem, strojarskimi maščobami, strojili in uvoženimi kožami v tedanji Dravski banovini.

Po začetku druge svetovne vojne so za družino prišli težki časi in kot številne druge ljubljanske Judovske družine je bila deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so v letih 1944 in 1945 umrli vsi člani družine. Njihovo premoženje pa je najprej zaplenila nemška, nato pa še jugoslovanska oblast. Ta je to storila leta 1946 na podlagi očitkov, da je Feliks Moskovič sodeloval z gestapom, vendar je sodišče kljub temu priznalo Ignata Lajtnerja, brata pokojne Klare Moskovič, kot zakonitega dediča in mu hišo leta 1947 vrnilo. Lajtner pa je hišo takoj po obravnavi prodal Dani Kos. Z izgovorom, da ta ni želela vlagati v adaptacijo hiše, ki jo je tedaj uporabljal Izvršni svet Skupščine LRS, je sodišče lastnico Dano Kos "v splošno korist" razlastilo.

Zvezno sodišče v Beogradu je maja 1954 razlastitveni postopek prekinilo in odredilo izbris zaznambe razlastitve ter vrnitev nepremičnine Dani Kos. Ta jo je maja 1961 za slabih 13 milijonov dinarjev vilo prodala splošnemu ljudskemu premoženju.

Hiša je v last stranke SD prišla kmalu po osamosvojitvi Slovenije, ko se je z menjalno pogodbo odpovedala prostorom na območju tedanje skupščine - del stavbe današnjega parlamenta, oziroma za poslopje nekdanjega CK Zveze komunistov Slovenije.

Zakaj bi bilo prav, da se vila vrne v Judovske roke

S pravnega stališča zgodba o Moskovičevi vili niti ni posebej problematična. Kot zagotavljajo pravniki, je namreč zadeva glede na tedanjo zakonodajo čista. Kljub temu pa ni bilo tako z vsem judovskim premoženjem.

V letih po vojni so jugoslovanske oblasti namreč zaplenile približno 250 stavb in tovarn, ki so pripadale Judom, ki se nikoli niso vrnili iz koncentracijskih taborišč. Med njimi so bili tudi Pivovarna Union, Sladkogorska tovarna lepenke in papirja, Trboveljska premogovna družba, Predilnica v Litiji, tkalnica in tiskarna v Preboldu, Indus, tovarna usnja, Združene papirnice Vevče in Medvode ... Še dodatne nepremičnine je država pridobila tako, da je 52 Judom dovolila preselitev v Izrael le pod pogojem, da državi zapustijo vse svoje premoženje.

Leta 1954 je država kljub protestom porušila sinagogo v Murski Soboti, na njenem mestu pa zgradila stanovanjski blok.

V posmeh vsem tem zgodovinskim okoliščinam ima judovska skupnost v lasti le skromne prostore na Tržaški cesti v Ljubljani.

Čas za poravnavo krivic

Pomen vrnitve Moskovičeve vile tako ni, da bi bil to najbolj v nebo vpijoč primer kraje, temveč da preprosto ni pošteno, da skupnost po osamosvojitvi Slovenije še vedno ni prišla do ustreznih prostorov.

Kot je razumeti iz dosedanjih odzivov Judovske skupnosti, vrnitev nepremičnin ni njihov pogoj. Je pa ena od njihovih želja pridobiti hišo, ki bi jim služila kot sinagoga in judovski center. Moskovičeva vila pa bi bila glede tega idealna.

Za to, da se z vrnitvijo Moskovičeve vile odpravi ta zgodovinska krivica, se je v pismu, naslovljenem na predsednico stranke SD zavzel tudi predsednik Evropske judovske skupnosti Rabbi Menachem Margolin.

V pismu je tako med drugim zapisal, da bi bil čas, da se popravi zgodovinska napaka ter hišo vrne Judovski skupnosti Slovenije. S tem bi bila po njegovem mnenju ustrezno odpravljena krivica, ko se je država po vojni polastila umorjenih Judov.



Vendar pa zaenkrat ne kaže, da bi se tako država kot stranka SD aktivno lotila tega vprašanja, zato bo vsaj še nekaj časa tako, da bo naslednica politične stranke, ki Judom ni prizanašala, bivala v hiši umorjenih Judov.

Nauk zgodbe:

"Če pogosto pišeš v Bruselj, ti iz Bruslja tudi odgovorijo."

Shalom! pic.twitter.com/zoTpGDGLSD

— Alojz Kovšca (@AlojzKovsca) April 15, 2021

Socialni demokrati: glede vile je vse jasno

Za komentar situacije smo prosili tudi Socialne demokrate. V sporočilu za javnost so zapisali, da je zgodovina prenosov lastništva nad nepremičnino sedeža stranke SD na Levstikovi 15 v Ljubljani je povsem jasna, da so zakoniti lastniki hiše ter da imajo z Judovsko skupnostjo Slovenije v zvezi s tem urejene odnose.

V odgovoru predsedniku Evropske judovske organizacije pa so razložili pravne postopke in podlago, po katerih so prišli do hiše ter mu zagotovili, da so "upravičeni in zakoniti lastniki vile na Levstikovi 15." 

V nadaljevanju so še zapisali, da so Socialni demokrati ustanovljeni na anti-fašistični in anti-nacistični tradiciji upora med 2. svetovno vojno in da gojijo globoko spoštovanje do žrtev holokavstva, oziroma fašizma in nacizma. V odgovoru pa so se v SD izognili temi zaplemb, razlastninjen in drugih krivic, ki so jih do judov v povojnem času storili njihovi zakoniti in ideološki predhodniki v Zvezi komunistov Slovenije.