TIGR: med zamolčano resnico in temeljem slovenske svobode

Uredništvo

23. 5. 2026 ob 18:11
0 komentarjev

Spomenik TIGR na Mali gori pri Ribnici. Vir: www.ribnica24.eu

Slovenija

V soboto, 16. maja, je bila na Mali gori pri Ribnici slovesnost v spomin na prvi spopad Slovencev z okupatorjem v času okupacije na slovenskem ozemlju, ki je bil 13. maja 1941. Zgodovina slovenskega upora proti totalitarizmom v 20. stoletju je še vedno eno najbolj bolečih in hkrati ključnih poglavij naše narodne identitete. V središču tega dogajanja je TIGR – prva protifašistična organizacija v Evropi, ki je bila po vojni desetletja potisnjena na rob, njen spomin pa načrtno popačen ali celo izbrisan s strani komunističnega režima.

Gibanje TIGR ne predstavlja le odziva na kruti fašistični pritisk po rapalski meji, temveč ga lahko razumemo kot nadaljevanje tisočletnega slovenskega stremljenja k svobodni samovladi. Kot je poudaril slavnostni govornik nekdanji ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, se ideja o oblasti, ki izvira iz ljudstva in ne od vladarja, pri Slovencih pojavlja že ob ustoličevanju na knežjem kamnu v Karantaniji. TIGR-ovci so ta občutek o pomenu svobode in lastne dežele ponovno obudili v najtežjih časih fašističnega raznarodovanja, ko je šlo za goli obstoj naroda.

Prvenstvo upora

Z vidika sodobnega ustavnega prava in idealov svobodne demokratične družbe TIGR izstopa po treh ključnih poudarkih; bili so prvi, ki so se vojaško zoperstavili totalitarizmu, bili so moralno čisti, za razliko od revolucionarnega gibanja, ki je upor izkoristilo za uvedbo novega, komunističnega totalitarizma. Niso imeli namena vzpostaviti lastne diktature in bili so brezkompromisno pogumni, za uresničitev moralno čistega cilja pa so bili pripravljeni tvegati vse.

Prav zaradi te moralne neoporečnosti in ker se niso podredili komunističnim načrtom, so Tigrovci postali tarča komunističnega čiščenja. Njihov spomin je bil dolga leta predmet političnih manipulacij, saj se njihovo prvenstvo v odporu ni ujemalo z mitom o komunističnem vodstvu narodnoosvobodilnega boja.

Tragedija na Mali gori

Ena najtemnejših točk v zgodovini gibanja je spopad na Mali gori pri Ribnici. Čeprav se v javnosti še vedno pojavljajo trditve, da je bilo tamkajšnje izdajstvo delo t. i. kolaboracije, viri opozarjajo na povsem drugo sled. Po pričevanju sina Bruna naj bi bila ovadba napisana v hiši Filipa Tekavca - Gašperja, znanega komunističnega likvidatorja, ki je bil za svoje dejanje kasneje nagrajen s činom komandanta prve partizanske čete.

Resnica o tem dogodku se po mnenju predsednika društva Slovenski TIGR 13. maj Vilija Kovačiča še vedno namerno skriva, italijanski arhivi (OVRE) pa naj bi hranili dokaze o tem izdajstvu. Ignoranca teh dejstev se kaže tudi v odnosu do drugih zgodovinskih simbolov, kot je spomenik generalu Svetozarju Boroeviću na Cerju, ki ostaja skrit v gozdu, medtem ko se osrednji spomenik preimenuje v »Pomnik miru«.

Spomenik generalu Boroeviću. Vir: thewalkofpeace.com

Lakmusov papir slovenske domoljubnosti

Danes, ko praznujemo slovensko državo in njeno demokratično ustavo, TIGR »prihaja iz gozda«. Njegova dediščina ni le zgodovinski fakt, temveč živ opomin, da uresničitev svobodne demokratične družbe zahteva nenehen boj proti ostankom totalitarnih miselnih vzorcev in monopolov.

Pobuda za razglasitev 13. maja za državni praznik – dan slovenskega TIGR-a – je zato ključna. Odnos do tega praznika in pripravljenost na soočenje z resnico o izdajstvu na Mali gori sta po Kovačičevih besedah »lakmusov papir domoljubnosti in zavzetosti za resnico«. Le s čisto vestjo in priznanjem vseh dejstev, brez izkrivljanja, ki ga izvajajo nekateri zgodovinarji, »bomo lahko kot narod zrli drug drugemu v obraz«.

»V našem času je vprašanje resnice postalo posebej pereče. Obdani smo z množico informacij, žal pa tudi propagande, manipulacij in polresnic. Ljudje pogosto ne vedo več, komu verjeti. Resnico krojijo interesi, oblastiželjnost in ideologije. Nekateri celo trdijo, da resnicoljubnost nima smisla, ker resnice ni, zato naj ima vsak svojo. A če naj ima vsak svojo resnico, potem ima vsak svojo – laž. Kajti resnica je samo ena, laži je pa lahko več.«

Zato narodna zavest in ponos nista nikoli odveč ali zastarela, ampak znamenje zrelosti naroda, ki ve, kdo je, od kod prihaja in kam želi iti. Po besedah Kovačiča je čas, da TIGR-u priznamo njegovo mesto v samem jedru nacionalne preteklosti, saj brez njihovega zgleda in poguma pot v samostojno, demokratično Slovenijo ne bi bila ista.

V nadaljevanju v celoti objavljamo besedilo Vilija Kovačiča, nagovor ddr. Klemena Jakliča, s katerim je pred enim tednom nagovoril zbrane na Mali gori, pa najdete tukaj.

Vili Kovačič: Čas je za resnico – do kdaj še zanikanje izdajstva Tigrovcev na Mali gori pri Ribnici?

Pro komunistično oziroma proborčevsko društvo TIGR Primorske si vsako leto na novo prizadeva, da resnica o izdajstvu nikoli ne bi prišla na dan. Po pričevanju v oddaji Pričevalci pri dr. Jožetu Možini je o izdajstvu Tigrovcev na Mali gori pri Ribnici spregovoril sin izdajalca Filipa Tekavca - Gašperja, Bruno. Zdaj pa predstavniki Tigra Primorske na veliko razglašajo, da je izdajstvo delo nekakšne »kolaboracije«, čeprav o kolaboraciji niti časovno niti fizično ni sledi. Očitno se zelo bojijo, da resnica pride na dan.

Vendar bo ta čas prišel, saj italijanski arhivi zagotovo hranijo ovadbo napisano celo v dveh jezikih. In kot mi je pred leti povedal omenjeni gospod, sin Bruno, je bila ovadba napisana pri njih doma, v hiši Filipa Gašperja Tekavca. Z veliko verjetnostjo pa lahko sklepamo, da ovadba še obstoja, saj fašisti svojih sledi niso uničevali tako na veliko kot komunisti.

Bruno je bil takrat star 2 leti in mu je o tem kasneje govorila njegova mati. Oče Filip pa je bil sicer daleč znani komunistični »vojvoda«, likvidator, ki so se ga bali mnogi domačini daleč naokoli. Na vesti naj bi imel mnoge ljudi. Znano je, da je bilo izdajstvo tudi nagrajeno, saj je Filip postal komandant prve partizanske čete. Tigrovci, ki naj bi takrat prisegli Stalinu, pa so odšli iz čete. Partijski šef za Primorsko in Ribnico je bil tedaj Aleš Bebler. In celo on je imel težave s Filipom.

Žal komunistični konstrukt o nekakšni kolaboraciji še kar traja in ga skrajno površno ponavljajo celo tako imenovani »desni« mediji. Zato pozivam TIGR Primorske, da se vključi in pomaga pri raziskavi, da skupaj pridemo resnici do dna. Namesto da ščitijo laž pred resnico. Očitno bo nujno dobiti vpogled v arhiv OVRE, italijanske politične policije, kajti v Sloveniji je vsak dokument, ki bi ovrgel mit o prvenstvu komunistov v narodnem odporu, bogokletno dejanje.

Predsednik Primorskega TIGR-a trdi, da za izdajstvo ni nobenih dokazov, obenem pa on sam izdajstvo priznava s tem, ko ga pripisuje »kolaboraciji«. Posnetki pričevanja na RTVS pa nedvomno še obstajajo. Sam sem obiskal sina Brunota pred 10 leti najmanj 4-krat in povedal je, da ne bo mogel umreti, dokler se ne razkrije laž – laž, za katero skrivajo resnico!

Ob dokazih ignorance do zgodovinskih dejstev pa ne moremo mimo spomenika na Cerju in feldmaršala generala Svetozarja Boroevića Bojne, generala, ki je obranil in začrtal našo zahodno mejo. Če ne bi bilo njega, bi bila naša zahodna meja danes na reki Savi in ne na Soči. Njegov spomenik-prestol, ki so mu ga »na črno« postavili Primorci sami, pa žal stoji skrit v gozdu kilometer stran od veličastnega spomenika Braniteljem slovenske zemlje na Cerju, ki je žal zdaj dobil iznakaženo ime Spomenik miru.

Prav tako je izbrisan spomin na bolniški kompleks Feldšpital 808 iz prve svetovne vojne v Kosoveljah pri Komnu iz leta 1917, o katerem javnost ne ve ničesar. Ki pa bo, upam, doživel renesanso spomina iz pozabe, ki mu je bila usojena. Iz ostankov kamenja za temelje kapelice, od katerega je sled še ostala v obliki makete in fotografij iz tistega časa, se bo, upam osvežil spomin na veliko vojno ter trpljenje in upor.

Ne glede na vse povedano pa pozivam TIGR Primorske, da podpre prizadevanje za državni praznik – slovenski TIGR 13 maj, kajti spomin na TIGR ne sme umreti, saj je TIGR pomemben ne le v nacionalnem merilu, ampak v evropskem merilu. Sicer pa je odnos do novega praznika lakmusov papir domoljubnosti in zavzetosti za resnico. Pomemben pa je tudi v širšem človeškem in moralnem oziru.

Letošnji Tigrovski praznik 13. maj je nova prilika, da pobudo za ta praznik oživimo in vendarle naredimo vse, da pridemo do praznika, ki se ga ne bomo sramovali, ampak ga bomo spoštovali. Ne moremo z zgodovino delati kot svinja z mehom, kot to počnejo novi »zgodovinarji«. Čas je, da vsem zaslužnim dejanjem in zaslužnim ljudem izkažemo čast in izvorni pomen. Brez izkrivljanja dejstev, ki komu niso všeč. Skratka čas je za pravico in RESNICO.

Pripis: Naj sklenem pričevanje o resnici s svetovno znanim priznanjem pokola poljskih oficirjev v Katynskem gozdu, ki ga je sovjetska stran dolga desetletja z lažjo pripisovala nacistom. Priznanje laži in opravičilo za vztrajanje v laži je na koncu izrekel Poljakom sam ruski predsednik Vladimir Putin.