Bi morali uporne dijake obravnavati po merilih odraslosti ali jim pogledati skozi prste in odpustiti kazni?

Danes odmeva stališče ministrice za izobraževanje dr. Simone Kustec z vladne tiskovne konference, ko je na novinarsko vprašanje o globah dijakom, ki so protizakonito protestirali v Mariboru, dejala: "Če me vprašate osebno, lahko rečem samo, da gre za mlade odrasle ljudi, za katere vsekakor verjamem, da razumejo in tudi prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. To je tisti prvi korak v svet odraslosti." 

Zaradi takšnega stališča se je nanjo s strani levih politikov in drugih spletnih komentatorjev vsul plaz kritik.

A dijak 4. letnika gimnazije, naš komentator na Domovini, Urban Šifrar, od svojih vrstnikov pričakuje nekaj podobnega: "Menim, da bi bilo od upornih dijakov odgovorno priznati prekrške in svojo obrambo osnovati na veri v njihovo upravičenost v slogu “priznam, zavedam se svojega tveganja, a se vseeno izpostavim za to, kar verjamem,” je povedal za Domovino. 

Pred časom je v osrednjih medijih mnogo pozornosti in odobravanja požela skupina dijakov pod neformalnim vodstvom mladega aktivista skupine MAO, sicer dijaka 2. letnika gimnazije Bežigrad, Larsa Podkrajška, ki je pozivala k bojkotu pouka na daljavo in vrnitvi vseh dijakov v šole, ne glede na epidemiološke razmere.

Podkrajšek je s svojo idejo o bojkotu šolanja, katerega so izvedli v torek 9. marca, gostoval v številnih TV in radijskih oddajah, na Valu 202 pa so ga izbrali za ime tedna.

Njegovemu pozivu je sledila tudi skupina približno stotih dijakov in staršev, ki se je, kljub prepovedi zbiranja zaradi epidemioloških razmer, zbrala na protestu na Trgu svobode v Mariboru. Devet dijakov, ki so nosili trasparente, je popisala policija. Pet polnoletnih je prejelo globo v višini 400 evrov, štirje mladoletni pa se bodo zaradi prekrška morali zglasiti na sodišču.

Še ena vladna represija ali enakopravnost pred zakonom?

Informacija o izrečenih sankcijah proti protestirajočim je v osrednjih medijih dvignila ogromno prahu, češ da gre za še eno avtoritarno potezo desnosredinske vlade, čeprav je operativno ukrepanje glede kršitev zakonodaje povsem v pristojnosti policistov.

Lars Podkrajšek iz iniciative Zahtevamo šolo je v dejanju policistov prepoznal poskuse ustrahovanja, kakršni naj bi bili za to vlado že značilni.

Tudi mariborski dijak, predsednik dijaške skupnosti II. gimnazije Maribor, Matic Gosak, ki je prejel poziv na sodišče, meni, da niso storili ničesar narobe. »Piše, da sem kršil zakon o nalezljivih boleznih, ker sem šel v drugo občino in zaradi prepovedi zbiranja ljudi. Kljub temu da smo imeli vsi maske in res smo skrbeli za razdaljo,« je povedal za Delo.

Gosak trdi, da jim na licu mesta prekršek sploh ni bil predstavljen in da so jim samo rekli, da jih popisujejo, ne pa, da sledi kakršnakoli kazen ali da gre za kakršenkoli prekršek. Za svoja dejanja se ne misli opravičevati, na sodišču pa se bo trudil dokazati, da so delovali v skladu s svojimi ustavnimi pravicami.

Slednje mu bo mnogo laže, ker je mariborske dijake pod okrilje že vzela Pravna mreža za varstvo demokracije, ki jo je nedavno ustanovilo nekaj nevladnih organizacij z namenom pravdanja z državo v imenu kršiteljev ukrepov za zajezitev koronavirusa.

Da bi našli pravno podlago za ustavitev postopka, s čimer bi pokazali razumevanje za stisko mladih, si je zaželel predsednik republike Borut Pahor. Predsednica Socialnih demokratov Tanja Fajon pa je celo vladajočo politiko pozvala, naj poseže v pravosodje in izvede amnestijo dijakov. Premier Janša ji je odvrnil, da bi bilo prav, da SD prevzame odgovornost za ravnanja, ki so jih povzročili s svojim javnim hujskanjem zoper preventivne ukrepe. "Dijakom ste izjemno slab vzor. Zberite denar in plačajte globe,"  je na Twitterju zapisal Janša. 

A morda SD-ju ne bo treba zbirati denarja za globe dijakom, saj bi za to lahko poskrbel brat Janševega poslanca Dejana Kaloha. Z mariborskega zobozdravstvenega podjetja VBO, ki ga vodi Marko Kaloh, so namreč oglobljenim dijakom poudili izplačilo kazni.

Na današnje vprašanje glede dogajanja v Mariboru je ministrica za izobraževanje Simona Kustec dejala, da so z ministrstva že posredovali odziv in povedali, "da je naša prva, osrednja pristojnost, da poskrbimo za čim hitrejše varno odprtje srednjih šol. To smo danes tudi uspešno storili." Poudarila je, da so pristojnosti, ki so povezane z zbiranjem ljudi na prostem v času epidemije, v domeni drugega ministrstva.

"Če me vprašate osebno, lahko rečem samo, da gre za mlade odrasle ljudi, za katere vsekakor verjamem, da razumejo in tudi prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. To je tisti prvi korak v svet odraslosti," je Kustečeva dodala še svoje mnenje.

Dijak Šifrar vrstnikom: zakaj ne bi zakoni veljali za vse enako?

Za Domovino pa je svoje stališče pojasnil tudi dijak 4. letnika gimnazije Želimlje in naš kolumnist, Urban Šifrar.

Kot pravi, se mu zdi smiselno posvetiti pozornost dvema vprašanjema, ki se tičeta tovrstnih protestov samih po sebi; to sta vprašanji njihove legalnosti (zakonitosti) in legitimnosti (upravičenosti).

Odgovor na prvo se mu zdi jasen: četudi dijaki zatrjujejo, da so se držali predpisane razdalje in nosili maske, hkratno prisotnost okoli stotih ljudi na enem trgu težko označimo drugače kot zbiranje. Prav tako se ne zdi nenavadno, da so policisti popisali predvsem tiste, ki so k zbiranju izdatno prispevali – tiste, ki so nosili transparente ali govorili v megafon.

Če je bilo ob tem ugotovljeno še nedovoljeno prehajanje občin, je to še ena obtožba, ki jo protestniki lahko poskušajo izpodbijati z izgovarjanjem na represivno državo, a je v resnici le dosledno izpolnjevanje črke zakona, je prepričan. Po njegovem lahko slednje bolj kot ne upravičeno zahtevajo mnogi državljani, ki se predpisov držijo in se sprašujejo, zakaj le-ti ne bi veljali za vse.

Dijak Urban Šifrar: "Menim, da bi bilo odgovorno od upornih dijakov priznati prekrške in svojo obrambo osnovati na veri v njihovo upravičenost v slogu “priznam, zavedam se svojega tveganja, a se vseeno izpostavim za to, kar verjamem.” Namesto tega pa igrajo vlogo žrtve in videti je, da niti sami oz. da niti celoten levi politični pol ne ve prav dobro, na kaj naj se sklicuje – zato se zateka v klasično označevanje vlade za tiransko in represivno."

Šifrar se sprašuje, ali morda ovira, ki dijakom preprečuje pogumnejšo držo, tiči v tem, da njihova motivacija za proteste ni dovolj resnična, ideali pa ne dovolj močni, saj imajo bolj kot znanje, za katero naj bi protestirali, pred očmi goli politični (ideološki) aktivizem – kar je po njegovo razvidno tudi iz mnogih njihovih transparentov.

"Obenem pa ne morem mimo dejstva, da vlada z visokimi kaznimi za takšne prestopke, ki, relativno gledano, vendarle niso tako veliki, le še priliva na mlin svojih rušiteljev in sovražno nastrojenim medijem na pladnju prinaša novice, ki jih je na vso moč lahko zlorabiti in po svoje interpretirati," še dodaja Šifrar glede prve teme.

Kar pa se tiče legitimnosti oziroma upravičenosti protestov, pa gimnazijec meni, da bi bil v primeru iskrenosti in konstruktivnosti udeležencev shod (v epidemiološko sprejemljivih razmerah) upravičen, saj se o problematiki šolanja na daljavo, umikanja mladih v spletno polresničnost in ozadja ter razporeditve sproščanja nekaterih ukrepov odločno premalo govori;

"Več dialoga bi bilo dobrodošlega tudi s strani vlade," meni, a dodaja, da je trenutno ideološkost protestov žal nemogoče spregledati. "S tem pa le-ti izgubijo pravi smoter, ki bi jim dajal upravičenost."