Apostolska spodbuda Amoris laetitia (Radost ljubezni): nalomljenega trsa ne bom zlomil…

Pred dnevi objavljen dokument govori o ljubezni v družini in nas spodbuja, da ne bi nikoli pozabili, da Bog ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike in da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni…

Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote…

Tokratna apostolska spodbuda prinaša nekaj novega. Ne zato, ker bi spreminjala do sedaj veljavna pravila, ampak zato ker spreminja izhodišče. Pravila še vedno veljajo, vendar niso sama sebi namen in so tu zaradi človeka, zaradi njegovega blagra in odrešenja.

Papež ne odvezuje od pravil, jih pa postavlja v luč usmiljenja. Pastirje poziva, da ne bi bili slepi varuhi pravil, ampak jih poziva k spremljanju, razločevanju in vključevanju šibkosti. To so številni duhovniki počeli že sedaj, a so pogosto veljali za nekakšne ilegalce. V spodbudi pa je poudarjeno, da Cerkev ni in ne sme biti carinska postaja, ampak Očetova hiše, kjer lahko vsak najde zatočišče.

Moje misli niso vaše misli…

Papež nas nežno navaja na misel, da ima zadnjo besedo Bog, ki se ne podreja našim omejenim sodbam. Greh je nekatere ranil bolj, druge manj in v božjih očeh je morda prijazen pozdrav človeka z ranjeno dušo in mrkim karakterjem vreden več kot tisoč prijaznih besed nekoga, ki jih stresa kot iz rokava.

Ali tisti robati človek, ki izgleda precej zapit … Zaradi pekla, ki ga je preživel v otroštvu je tudi sam zavrtel kolo nesreče … pa vendar je morda njegovo ime v nebesih zapisano z zlatimi črkami. Ker Bog ve, da je ta človek premagal strašnega Goljata in z rokami prekopal gore, da je nehal piti, da živčen ne udari žene, da z normalnim tonom govori s sinom … da je z velikimi mukami dosegel, kar je bilo drugim ob ljubečih starših in spodbudnem okolju položeno v zibelko.

Ali tista ženska, ki ima vsakega otroka z drugim. Zelo nekrščansko … Bog pa ve, da dosti drugih možnosti niti ni imela, da je kot deklice nihče ni prijel za roko in je vodil preko burnih najstniških let … da je bila že naročena za splav in si je premislila ter sprejela otroka … in da Bog nanjo ni in ne bo pozabil in da bosta morda skupaj vstopili v čakalnico pri svetem Petru…

Papež Frančišek ve, da življenje ni črno-belo, da ni jasne črte med dobrim in slabim. Življenje je barvno, pisano in Bog lahko še tako velik greh obrne v dobro.

Božja merila niso naša merila. Vsak nosi svoj križ in če je pot nekoga ravna in razvije svetost, ki ni všečna le Bogu, ampak tudi ljudem … je dvojno srečen, kajti človek je družbeno bitje in malo stvari ga tako poteši kot odobravanje drugih. (Je pa res, da Bog v tem primeru pogosto priskrbi kak »trn« (2 Kor 12,7), da se dotični ne bi prevzel).

Papež Frančišek ve, da življenje ni črno-belo, da ni jasne črte med dobrim in slabim. Življenje je barvno, pisano in Bog lahko še tako velik greh obrne v dobro. Še nikoli se ni nihče spustil prenizko za Boga.

Tudi Jezus si apostolov ni izbral med pobožnimi in zanesljivimi možmi, ampak med precejšnimi grešniki …in res ni bilo mišljeno, da bi potem ti postali novi farizeji, kontrolorji milosti, ki jo po kapljicah spuščajo tistim, ki ustrezajo merilom. Ni nam dal lestvice popolnosti, ampak zapoved ljubezni do bližnjega.

Prastara hudičeva skušnjava … napuh

Papež svari, da ne bi podlegli napuhu in se imeli za dobre, druge pa za slabe. Ne smemo si domišljati, da točno vemo, kaj Bog misli in kako deluje, kajti božja ljubezen nam bo vedno nedoumljiva. Moralna popolnost ni zagotovilo za nebesa. Božje usmiljenje je.

Apostolska spodbuda nas vabi, da jo najprej preberemo (napisana je preprosto in konkretno) in se nato vprašamo, ali smo v svojem življenju že srečali usmiljenega Očeta, ki nas ljubi in ima odgovor na še tako zapleteno življenjsko in družinsko situacijo? Ali pa še vedno vztrajamo pri Bogu moralnem pazniku, ki da pridnim nagrado, druge pa nažene … Jezus nam govori o drugačnem Bogu. O tistem, ki čaka do konca in da tudi delavcem, ki so prišli zadnji, isto plačilo kot prvim.

Zato bi bilo res nerodno in tega se papež očitno zaveda, če bi Kristusova Cerkev v imenu morale in pravil zapirala vrata tistim, ki so z eno nogo že tako zunaj … ko pa jim vendar Bog želi, kot usmiljeni Oče, priteči naproti, jim dati prstan na roko, nov plašč in jim prirediti veliko zabavo.

In na to zabavo smo povabljeni vsi. In res bi bilo škoda, če nas ne bi bilo zraven …, ker to bo najboljša zabava na kateri ste kadarkoli bili.