Anticepilci premagali kolektivno imunost

Nenad Glücks
Pri ošpicah eden od tisočih otrok dobi vnetje možganov, eden do dva otroka od tisočih zaradi bolezni umreta. Foto: Shutterstock

Pohod anticepilcev se po njihovi psihozi glede (ne)cepljenja ob epidemiji kovida nadaljuje, tudi pri zakonsko obveznih cepljenjih otrok, pri katerih je delež precepljenosti že padel pod mejo 90 odstotkov, ki v družbi zagotavlja kolektivno imunost. S tem ne ogrožajo zgolj svojih otrok, pač pa tudi druge. 

Na začetku meseca so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje prejeli prijave treh primerov ošpic pri mladoletnih osebah. Šlo je za dva osnovnošolca in enega dijaka, ki zoper bolezen niso bili cepljeni. K sreči do širšega izbruha bolezni ni prišlo, vendar zdravniki opozarjajo, da v bodoče lahko pričakujemo večje izbruhe bolezni, saj posebej pri ošpicah, ki so zelo kužne, ne dosegamo več standarda kolektivne imunosti. Skrb zbuja tudi stanje na področju oslovskega kašlja. Lani smo v celem letu zabeležili 125 pacientov, letos je bilo teh primerov v dobrih dveh mesecih že 350. 

Večji izbruhi

Po besedah infektologinje in predsednice Zdravniške zbornice Slovenije dr. Bojane Beović (65) gre pri drugem odmerku cepiva zoper ošpice, mumps in rdečke ter tretjem odmerku cepiva zoper davico tetanus, oslovski kašelj, otroško paralizo, okužbe s HIB in hepatitisom B za cepljenja, po katerih pričakujemo popolno zaščito zoper navedene bolezni. Precepljenost otrok pri obeh cepivih na ravni okoli 89 odstotkov vzbuja skrb, saj je 90-odstotna precepljenost minimalna meja za preprečitev kroženja teh mikroorganizmom v družbi. Ošpice so zelo kužne, zato je pri tej bolezni delež, potreben za kolektivno imunost, 95-odstoten, pri oslovskem kašlju, ki je nekoliko manj kužen, je ta delež okoli 90-odstoten, še nekoliko nižji je pri davici – okoli 80-odstoten.  

Zakaj se delež staršev, ki svojih otrok nočejo cepiti, veča in kako bi morala ukrepati država? Kako utemeljeni so strahovi pred stranskimi učinki in zakaj globe za starše, ki ne upoštevajo obveznega cepljenja, ostajajo le na papirju? Odgovarjata dr. Bojana Beović in Nacionalni inštitut za javno zdravje, komunikolog in strokovnjak za odnose z javnostmi dr. Mitja Vrdelja pa pojasnjuje vse manjše zaupanje javnosti v znanost. Preostanek članka je na voljo naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Želite prebrati članek v celoti? Postanite naš naročnik ali kupite 72-urni dostop do naročniških vsebin za 3,95 €.

Ob tem je treba vedeti, da nobeno cepivo ne daje 100-odstotne zaščite, opozarja dr. Beovićeva. Ob precepljenosti, nižji od 90 odstotkov, lahko vsak vnos ene od bolezni v populacijo povzroči precej kroženja, prenašanja okužbe. Težko bi govorili o potencialni epidemiji, a bomo verjetno soočeni z večjimi izbruhi bolezni, kot smo bili do sedaj.  

Rahlo zvišanje precepljenost otrok s prvim odmerkom (glede drugega odmerka beležimo upadanje) cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam po letu 2020, ko je bil sprejet predpis o obveznem cepljenju kot pogoju za vpis v javno financiran vrtec, očitno kaže na to, da Slovenci povezujemo cepljenje z obveznostjo. Nekako dojemamo, da če država nekaj predpiše kot obvezno, je to najbrž res tako zelo pomembno, da se moramo temu podrediti. Če je odločitev odvisna od posameznika, pa se za cepljenje marsikdo ne odloči. V marsikateri zahodnoevropski državi cepljenje ni obvezno, a je precepljenost še vedno visoka. Slovenija je imela sicer do nedavno višjo stopnjo precepljenost kot večina držav Zahodne Evrope, zdaj opažamo tako pri nas kot v Zahodni Evropi padajoči trend.  

Nezaupanje v znanost

V čem Beovićeva vidi glavni razlog za povečevanje števila staršev, ki svojih otrok nočejo cepiti? Razlogov je gotovo več, gre za kombinacijo. Določen odstotek družbe je cepljenju nasprotoval tudi v preteklosti, zdaj imajo prost dostop do družbenih omrežij, na katerih lahko svoje prepričanje širijo. Gre za izrazito nezaupanje pri določeni skupini in potem širjenje tega nezaupanja, s čimer dosežejo širok krog prebivalstva. Najbrž gre tudi za porast splošnega nezaupanja v znanost, kar ni zgolj slovenski problem. Res pa smo Slovenci glede cepljenja nekoliko posebni. Skupine anticepilcev so tudi na Zahodu, ampak nimajo takšne izrazite podpore celo pri nekaterih političnih opcijah. Včasih tudi mediji postavljajo na tehtnico zdravnike, ki niso epidemiologi ali infektologi ali celo ljudi povsem drugih poklicev ter na drugi strani zdravnike specialiste za to področje. To nekateri razumejo kot nekakšno uravnoteženost, a dejansko ni.  

Kakšen je približno delež otrok, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni? Teh je manj kot odstotek, pojasni Beovićeva. Pri njih bi lahko cepljenje povzročilo zdravstvene težave.  

Bi morala država bolj dosledno izvajati zakon o nalezljivih boleznih in terjati globe od staršev, ki zakonske obveznosti ne izpolnijo? Sogovornica bi si želela, da bi sčasoma lahko obveznost cepljenja opustili in jo nadomestili z večjo zdravstveno pismenostjo in zavedanjem ljudi. Glede vpisa v vrtec pa je treba upoštevati, da imajo otroci, posebej tisti, ki so bolj zdravstveno izpostavljeni, pravico priti v varno okolje, torej v okolje cepljenih otrok. Predsednica zdravniške zbornice ni za bolj striktno kaznovanje ljudi, ki obvezno cepljenje odklanjajo, saj bi s tem povzročili ravno nasprotno – večji odpor. Predvsem bi morali dati večji poudarek zdravstveni pismenosti, razumevanju koristnosti cepljenja. 

Koristi presegajo tveganje

Ob strašenju pred cepljenjem so družbena omrežja polna zapisov »anticepilcev«, v katerih zavajajo glede pogostosti in resnosti stranskih učinkov cepljenj ter hkrati zmanjšujejo izjemne koristi cepljenja.  

Glede na raziskave pride recimo pri ošpicah pri enem od 15 otrok do pljučnice, pri enakem deležu se pojavi vnetje srednjega ušesa, eden od tisoč otrok dobi encefalitis (vnetje možganov), eden do dva otroka od tisoč zaradi bolezni umreta. Na drugi strani se med resnimi stranskimi učinki ob cepivu zoper ošpice pri enem od 20 do 30 tisoč otrok pojavi trombocitopenija (zmanjšano število trombocitov v krvi) ter v enem od milijon primerov encefealitis. Ob bolezni oslovski kašelj se pri četrtini pacientov (najbolj ogroženi so dojenčki in majhni otroci) razvije pljučnica, eden od sto bolnikov doživi nekontrolirano tresenje, eden od 300 bolnikov dobi vnetje možganov, pri enem odstotku je bolezen smrtna.  

In takšni so (morebitni) stranski učinki po cepljenju: deset odstotkov ljudi ima lokalno oteklino, redčino na mestu cepljenja ali vročino. Kasnejše doze cepiva lahko povzročijo večje otekline udov, ki po nekaj dneh splahnijo. Enaki so tudi (morebitni) stranski učinki cepiva zoper tetanus, pri čemer pri tej bolezni umre kar deset odstotkov ljudi. 

Izgubljamo že doseženo

Zanimive so precej velike razlike med precepljenostjo po regijah. Na ravni države je v šolskem letu 2022/23 precepljenost z drugim odmerkom cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (otroke se cepi pred vstopom v šolo v starosti 5 do 6 let) znašala 88,9 odstotka, pri čemer je bil ta delež na območju Kopra zgolj 82,5-odstoten, na območju Murske Sobote še nekoliko nižji. Najvišjo stopnjo so dosegli na Koroškem (95 odstotkov), kar je spodnja meja za kolektivno zaščito pri ošpicah.  

Nedolgo nazaj, v šolskem letu 2016/17 smo še beležili 94,2-odstotno precepljenost na ravni države. Precepljenost predšolskih otrok s tretjim odmerkom cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s HIB in hepatitisu B (s tretjim odmerkom se otroke cepi že med 11 in 18 mesecem starosti) je bila v letu 2022 89,2-odstotna. Leta 2013 je bil ta odstotek precej višji – 95,3-odstoten. Žal vsaj trenutno boj za kolektivno imunost izgubljamo. 

Globe le na papirju

Pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so za Domovino v zvezi z upadanjem precepljenosti poleg izjemne koristi cepljenja za posameznika opozorili na  javnozdravstveni vidik in koristi za skupnost. S cepljenjem zavarujemo pred okužbo tudi tiste posameznike, ki zaradi različnih zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni ali pa se jim imunost po cepljenju ni razvila.  

V Sloveniji so zagrožene globe v višini do tisoč evrov za starše, ki opustijo obvezno cepljenje svojih otrok, vendar so postopki dolgotrajni in polni birokratskih ovir, tako da zdravstveni inšpektorat na leto dejansko izda le nekaj deset glob. Zdravniki cepitelji (pediatri ter zdravniki družinske in splošne medicine) so dolžni nespoštovanje zakonodaje prijavljati, a v večini primerov sankcij ni. 

Ozaveščanje nujno

Dr. Mitja Vrdelja, predavatelj na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin, komunikolog in strokovnjak za odnose z javnostmi, poudarja, da imamo opravka s precej različno stopnjo precepljenosti med posameznimi skupinami populacije. Razlike so tudi med regijami. Na Koroškem je recimo precepljenosti nadpovprečna, v slovenski Istri podpovprečna. Morda k temu prispeva že drugačen karakter prebivalstva. 

Sicer pa je, kot pravi, postalo vprašanje cepljenja bolj družbeno vprašanje kot zdravstveno. To se je recimo pokazalo ob pandemiji kovida. Ta je hitro presegla zdravstvene okvirje in prerasla v širši politični in ekonomski problem. To je odraz našega časa, zadeve so povezane in se jih ne da reševati parcialno.  

Tudi upadanje deleža precepljenosti je odvisno od vrste indikatorjev, ki vplivajo, ali se ljudje zanj odločijo ali ne. Upravljanje komuniciranja v smeri zviševanja precepljenosti je zato težje. Slovenija je vpeta v globalne družbene procese. Že več časa gre za transformacijo v hiper potrošništvo, poudarjen je individualizem, narcizem, stvari se hitro spreminjajo. Na drugi strani imamo na voljo izjemno informacijsko komunikacijsko tehnologijo, ki omogoča razvoj družbenih omrežij in množice kanalov. To so dejansko mediji.  

V zadnjih 10 ali 15 letih se tudi v pri nas vse bolj poudarja termin opolnomočenega pacienta, ki je aktiven, skrbi zase in je odgovoren za lastno zdravje, želi soodločati pri zdravljenju. Kot pravi dr. Vrdelja, je to po eni strani dobro, vendar je lahko tudi disfunkcionalno. Lahko pride do kolizije individualne odgovornosti na ravni posameznika in odgovornosti za zdravje drugih. Bolj dosledne zahteve po obvezni precepljenosti lahko v določenih segmentih družbe delujejo, a nikakor ne na ravni celotne populacije. Komunikacijo je zato treba osredotočiti na ciljne skupine. Represivni ukrepi (globe) so kontraproduktivni. Ljudi tudi zelo moti nedoslednost, ko se pri nekom norme uveljavljajo, pri drugem pa ne. 

Med najpomembnejšimi postavkami glede zniževanja precepljenosti je erozija zaupanja v institucije, znanost. Tega se gotovo ne da izboljšati na kratek rok, k ponovni vzpostavitvi zaupanja lahko seveda najbolj pripomorejo ključni odločevalci. Zaupanje je lepilo družbe, brez tega sistemi padajo. Politiki lahko s svojim zgledom marsikaj naredijo za vzpostavljanje zaupanja, a so tudi sami zgolj odraz družbe. Če zlorabljajo svojo funkcijo v smislu, da njih določena pravila ne zavezujejo, pripomorejo, da se odkloni »normalizirajo«. Tako se težko vzpostavi ne le zaupanje v politike, pač pa tudi v strokovnjake v zdravstvu in drugod.  

Po besedah Vrdelje bi bilo že v osnovne šole nujno uvesti še več zdravstvenih vsebin – ozaveščanja o pomembnosti cepljenja in tudi na sploh skrbi za zdravje.  

 

 

Naročniška vsebina

Izbrano za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Obvezno cepljenje bo rejcem ob zasoljenih cenah v veliko breme
  • 13. 01. 2026
[Prejeli smo] Mladi oživili grajske zidove: 57. Primorska poje prvič v čarobnem gradu Štanjel
  • 13. 04. 2026
Predhodni postopek Terčeljeve beatifikacije ni ustavljen, je pa (pre)počasen
  • 13. 04. 2026