Ali lovke Georgea Soroša vse bolj prodirajo tudi v Evropsko sodišče za človekove pravice?

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) s svojimi razsodbami in standardi človekovih pravic, ki jih v njih zagovarja, v Evropi uživa zaslužen sloves. Vedno več pa je v javnosti informacij, ki za ugled Sodišča niso najboljše.

Tako je med drugim poročilo Evropskega centra za pravo in pravičnost (European centre for law and justice - ECLJ). V njem so raziskovalci ugotavljali obstoj povezav med sodniki in raznimi nevladnimi organizacijami. Med nevladnimi organizacijami izstopajo te, ki so povezane fundacijo Open Society Fundation (OSF) madžarsko-ameriškega superbogataša Georgea Soroša, ter druge kot so Amnesty International, Helsinki Committees for Human Rights. Med vsemi povezavami pa prednjači OSF in z njo povezane organizacije.

V obdobju desetih let, med 2009 in 2019, so med 100 sodniki, ki so v tem obdobju delovali na ESČP našteli kar 22 sodnikov, ki so pred nastopom sodniškega mandata jasno sodelovali z raznimi nevladnimi organizacijami, kasneje pa odločali v pritožbah na ESČP, kjer so bile te iste nevladne organizacije udeležene. Teh 22 sodnikov je pred nastopom mandata formalno sodelovalo z nevladnimi organizacijami v obliki svetovanja, delovanja v raznih odborih, opravljanja administrativnih nalog, raziskav, pripravništev in podobno.

Na seznam pa bi lahko dodali še 7 drugih sodnikov, pri katerih povezava s prej omenjenimi nevladnimi organizacijami ni tako jasna in formalna. Med slednjimi poročilo omenja tudi aktualnega slovenskega sodnika na ESČP dr. Marka Bošnjaka. Po mnenju ECLJ je sporno njegovo sodelovanje z Mirovnim inštitutom pri projektu, ki je bil sofinanciran s strani Soroševe OSF.

Problem majhnih držav, kjer vsi vse poznajo

Vpliv nevladnih organizacij je še posebej močan v majhnih državah, kjer so posamezni pravniki, strokovnjaki s področja človekovih pravic, svoje kariere povečini začeli pri teh organizacijah, večina pa je povezana z OSF. Poročilo izpostavlja države kot so: Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Latvija in Romunija. Albanija je na seznam sodnikov, ki so jih v izvolitev poslali na ESČP, uvrstila tri pravnike, dva od njih sta bila vodji OSF. Izvoljen je bil eden od njiju. Sicer je OSF v Albanijo od leta 1992 vložila 131 milijonov ameriških dolarjev. Podobno je z zadnjima dvema latvijskima sodnikoma, ki sta tesno povezana s Pravno fakulteto v Rigi, ki jo je ustanovila Soroševa fundacija.

Moč nevladnih organizacij pri imenovanju sodnikov pa se je še povečala s smernicami za predlaganje kandidatov, ki omogoča intervencije nevladnih organizacij v vseh fazah postopka. Nevladne organizacije lahko posameznike povabijo k kandidaturi, lahko pa po njihovem mnenju ustreznega kandidata predlagajo tudi same. Poleg tega pa ne smemo zanemarjati neformalnega lobiranja, ki se dogaja že pri imenovanju na nacionalni ravni in kasneje.

Nevladne organizacije pa so še posebej močne pri primerih s področja svobode izražanja, azilne politike, LGBT pravic, pridržanja in pravic manjšin. S svojimi strateškimi postopanji so še posebej uspešne pri uveljavljanju LGBT pravic in pravic s področja nadomestnega materinstev in posvojitev.

Sporna skoraj polovica primerov, kjer so sodelovale nevladne organizacije

Od leta 2009 se je na sodišču zvrstilo 185 primerov, v katerih so bile udeležene nevladne organizacije povezane z zgoraj naštetimi organizacijami. Od tega je v skoraj polovici primerov (88), odločal sodnik, ki je s temi nevladnimi organizacijami poprej že sodeloval. V istem obdobju pa je bilo le 12 primerov, ko se je posamezen sodnik iz odločanja izločil zaradi povezave z nevladno organizacijo, ki je bila udeležena v postopku.

Raziskovalci izpostavljajo primer nevladne organizacije Big Brother Watch proti Združenemu Kraljestvu, v katerem je 10 od 16 pritožnikov del Soroševe mreže, poleg tega pa kot stranski udeleženec sodeluje še šest drugih nevladnih organizacij povezanih z OSF. ESČP o primeru še vedno odloča, od 17 sodnikov, ki sestavljajo senat, pa jih je 6 povezanih z nevladnimi organizacijami, ki sodelujejo v postopku.

Na mestu je torej vprašanje o nepristranskosti in neodvisnosti ESČP in njegovih sodnikov. Prav tako v oči bode, da sodišče samo krši pravila in standarde, ki jih sicer postavlja državam, ki so kot pogodbenice Evropske konvencije o človekovih pravicah zavezane spoštovati odločitve ESČP. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da veliko primerov, ki pridejo na ESČP, sploh ne pride do sodnika, saj pritožbo (načeloma zaradi procesnih predpostavk) zavrže že sodniško osebje. Kakšen je vpliv nevladnih organizacij na ostale zaposlene na Sodišču pa ni znano.

Raziskovalci Sodišče zato pozivajo, naj posveča večjo pozornost pri imenovanju sodnikov ter formalizira izločitvene razloge v primerih povezave sodnikov z nevladnimi organizacijami, ki so udeležene v postopkih na Sodišču.