Aleks Zupanc: Slovenci v Argentini se najbolj bojimo izgube identitete (2. del)

Vir: osebni arhiv Aleksa Zupanca
POSLUŠAJ ČLANEK
V drugem delu intervjuja z maturantom slovenske srednje šole v Buenos Airesu Aleksom Zupancem sva govorila o gospodarski, politični in družbeni situaciji v Argentini, o 30-letnici Slovenije in tem, kako je doživel proslavo ob dnevu državnosti ter proteste ob njej. Povedal je tudi, česa Slovenci, ki živimo v Domovini, po njegovi oceni ne cenimo dovolj.

Če se vrneva k situaciji v Argentini ... Država je v gospodarski krizi, veliko je revščine, brezposelnosti, kriminala. Kateri so po tvoji oceni največji izzivi Argentine ter kako vidiš prihodnost države in sebe v tej prihodnosti?

V času pandemije je veliko ljudi izgubilo delo, polovica prebivalstva živi v revščini, vedno več je tistih, ki kradejo, veliko ljudi tudi prosi na ulici. Včasih so te lahko okradli ponoči, sedaj te lahko tudi podnevi, ne glede na to, ali si sam ali  v skupini. Ljudje, ki niso imeli stanovanj, so zasedli javne prostore …

Prihodnost Argentine je črna. Vlada ne sprejema dobrih odločitev. Tudi če imaš denar, ga pogosto ni dovolj, da bi kupil najnujnejše. Argentina je v veliki stiski, a poznam Argentince in vem, da gremo čez vsako stisko in vedno najdemo smer. Upam, da bo šlo na bolje.

Zame je največji izziv na področju ekonomije. Argentina ima veliko ljudi, ki ne naredijo nič za državo, ki je ne pomagajo vzdrževati, samo živijo od državnega denarja.

Ni veliko ljudi, ki bi delali, mnogi nočejo delati. Tisti, ki delajo, pa imajo zelo visoke davke, državi dajo skoraj polovico plače in morajo vzdrževati celo državo ter zato težko vzdržujejo družino.

Kaj najbolj skrbi Slovence v Argentini?

Želimo si, da bi ostali povezani kot skupnost, da se ne bi izgubili med Argentinci, da ne bi pozabili na svoje korenine in zgodovine. Izguba identitete je tisto, česar se najbolj bojimo.

Meniš, da bi lahko domovina svoje izseljenske skupnosti v Argentini bolje podpirala?

Nekaj pomoči prejmemo in vem, da tudi tako lažje organiziramo prireditve v domu. Nisem pa o tem veliko razmišljal. Sam bolj gledam, kaj bi lahko jaz  naredil za skupnost kot kaj bi lahko dobil.

Argentina je kulturno razdeljena. Ljudje so tam bolj povezani, družina je močnejša vrednota, a hkrati so močne politične delitve, država je nedavno uzakonila splav. Kako gledaš na družbeno-politično situacijo v Argentini?

Težko je gledati to razdeljenost. Žal so dovolili tudi zakon o splavu … Tudi takrat je bila opazna ta razdvojenost Argentine. Pogosto je tako razdeljena – na tiste za in tiste proti. Tudi vlado pol države podpira, pol ne. A tako je bilo že skozi zgodovino. Politično in družbeno je vedno tako, da govorimo o eni črti, “grieta” (razpoka), ki Argentino prelomi na pol. Imamo peronizem (politično gibanje v Argentini, ki se zavzema za gospodarski in socialni napredek dežele, imenovano po ustanovitelju Peronu op. a.) in populizem. Večkrat pozabimo na delitve in smo prijatelji, ko pa pride do politike, pa je razdeljenost opazna.

Kako iz Argentine vidite Slovenijo in njenih 30 let?

Zelo vesel sem bil, da sem imel čast, da sem bil povabljen na ogled državne proslave ob 30-letnici države. Ko sem poslušal govore, petje, nastope, se je v meni vnelo tako veselje, da sem lahko del te države, te Slovenije, da skoraj ne morem opisati.

Verjetno si potem slišal tudi tiste, ki so žvižgali, prostestirali. Kako si to videl, kaj si si ob tem mislil?

Vedel sem, da bodo protesti tistih, ki niso za vlado. Ko mi je mami pripovedovala o tem, da nekateri niso za vlado, nisem preveč razmišljal o tem, sem mislil, da je to samo nekaj ljudi. Ko pa sem prišel, sem videl članek, da bo protest na Prešernovem trgu. Videl sem nalepke, kjer je pisalo, da se 25. 6. dobijo. Nisem vedel, da je to tako močno. Presenetila me je moč v teh dveh skupinah. Ko smo se vračali s proslave, se je v meni sprožila tista argentinska žila, ki svetuje, da se nasprotniku ne postavljaj po robu, če hočeš ostati varen.

Je kakšna stvar, ki jo po tvojem Slovenci, ki živimo v Domovini, imamo, pa ne znamo dovolj ceniti?

Imate zelo urejeno življenje. Videl  sem kontejnerje za smeti – tega v Argentini ni. Ljudje bi si jih želeli, a to državi ni prioriteta. V parkih in rekah v Sloveniji ni niti ene smeti, v Argentini je povsem drugače. Na to bi morali biti ponosni.
želim si delati kot zdravnik. In, če Bog da, da bom imel otroke; da bi jih lahko naučil slovenščine in naše zgodovine, da bi še oni bili ponosni na Slovenijo.

Kaj si želiš v življenju?

Delati kot zdravnik. In, če Bog da, da bom imel otroke; da bi jih lahko naučil slovenščine in naše zgodovine, da bi še oni bili ponosni na Slovenijo. Včasih me pretrese misel, kaj če sem zadnji v svoji družini, ki tako čuti do Slovenije … Tudi če bi bil samo stric, da bi jih lahko učil, da se ne bi končalo z mano – da bi gojili slovenstvo še naprej v Argentini.

Poznavanje zgodovine se ti zdi zelo pomembno …

Če zgodovine ne poznaš, lahko delaš napake. V Argentini tega na splošno ne cenijo tako, tega sem se naučil v slovenski skupnosti. Težko si Slovenec, če ne poznaš slovenske zgodovine – pomembna je, pa tudi vrednote, ki se jih skozi zgodovino naučiš.

Si kdaj razmišljal o vrnitvi v domovino?

Zadnje leto in pol malo več, ko sem gledal, kaj in kje bi študiral. Tudi v Sloveniji je medicinska fakulteta. A prijatelji in družina so v Argentini. Tukaj je težko biti sam, v Argentini pustiti družino in prijatelje, tako da o tem še premlevam v sebi.

Bi želel svojim rojakom v domovini, Slovencem še kaj sporočiti?

Naj bodo ponosni! 30 let smo že samostojni in bomo še. Naj bodo veseli in uživajo v Sloveniji. Taka lepa narava, to je nekaj, kar je dano in moramo ohraniti in vzdrževati.

https://twitter.com/BorutPahor/status/1417452060061147169

Preberite tudi prvi del intervjuja z argentinskim Slovencem Aleksom Zupancem: Ljubezen do Slovenije nosimo v srcu od rojstva
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike