Željka Markić: Želim si, da bi zanamci čez 100 let vedeli, da se nismo vsi strinjali, da se življenje otroka v maternici lahko kar tako konča

Skoraj devet let po uspešno izpeljanem Družinskem referendumu na Hrvaškem in dobrih pet let po prvem Pohodu za življenje na Hrvaškem smo se pogovarjali z zdravnico, novinarko, podjetnico in borko za pravice otrok in družin, Željko Markić.

Ste koordinatorka Pohoda za življenje na Hrvaškem. Zakaj je Pohod za življenje pomemben? Kaj je njegov glavni namen?

Glavni namen je izraziti solidarnost in ljubezen do nerojenih otrok, do žensk, mater, posebej tistih, ki se znajdejo v tako težki situaciji v življenju, da razmišljajo o tem, da bi preprečili rojstvo svojega sina ali hčerke. Izraziti želimo, da veliko ljudi na Hrvaškem podpira te mame in očete v stiski in trdno stojijo na poziciji zaščite življenja vsakega človeka, ne glede na to, na kateri stopnji življenja je.

Menimo, da je v današnji družbi zelo pomembno, da ljudi ne obravnavamo kot dobrine, ne glede na to, ali je nekdo reven ali bogat, mlad ali star, izobražen ali neizobražen, zdrav ali bolan. Vsako življenje ima vrednost in pravico, da je zaščiteno po zakonu in s strani družbe.

Če prav razumem, torej ne gre le za vprašanje splava?

Ne gre samo za splav. Ampak že splav sam po sebi je tako pomembna tema, da je o tem treba spregovoriti. Govorimo o življenju. O dejstvu, da nihče od nas ne bi bil rojen, če naši mame in očetje ne bi spoštovali našega življenja.

Jasno znanstveno dejstvo je, da se življenje človeka začne v trenutku spočetja in prav bi bilo, da bi družba prepoznala to znanstveno dejstvo tudi preko zakonodaje. To vprašanje je pomembno tudi z vidika demokracije. Odgovornost ljudi, ki živimo v svobodni, demokratični družbi je, da izrazimo svoje mnenje.

Razmere so danes na Hrvaškem drugačne, kot so bile v času komunizma. V času komunizma smo že imeli podobno ureditev, vendar o tem nismo mogli javno spregovoriti, ker nismo živeli v svobodni družbi. Danes pa to možnost imamo, zato je pomembno, da jasno povemo, da se s tem ne strinjamo.

Čez sto let nikakor nočem, da bi zanamci rekli, da smo se vsi strinjali, da se lahko življenje nerojenih otrok kar konča. Čez sto let si želim, da bo jasno, da je tukaj bila močna skupina ljudi, ki se je aktivno borila proti tej krivici. Kot državljani imamo dolžnost, da to naredimo.

Jasno znanstveno dejstvo je, da se življenje človeka začne v trenutku spočetja in prav bi bilo, da bi družba prepoznala to znanstveno dejstvo tudi preko zakonodaje.

Kdo so ljudje, ki pridejo na Pohod za življenje? Je odprt za vsakogar, ali gre za dogodek v domeni Katoliške Cerkve?

Pohod za življenje je državljanska pobuda. Kot krovna organizacija »V imenu družine« ga podpiramo in pomagamo voditi organizacijske odbore v mestih, kjer Pohod za življenje poteka, vso organizacijo pa izvedejo lokalni ljudje. Nekateri so podporniki naše organizacije, nekateri pripadajo drugim organizacijam ali skupinam. Gre za državljanski dogodek.

Kdorkoli se strinja, da je človeško življenje potrebno zaščititi od spočetja do naravne smrti, je dobrodošel. Tudi če se glede drugih vprašanj ne strinjamo, je vsakdo, ki podpira življenje, vabljen na Pohod za življenje. Veliko teh ljudi pripada Katoliški Cerkvi, saj tudi Cerkev zagovarja to stališče in se verniki tekom vzgoje formirajo v tem prepričanju. Ampak odprti smo tudi za vse, ki ne verujejo, se pa strinjajo, da bi morali kot osnovo za zakonodajo vzeti znanstvena dejstva glede razvoja človeškega življenja, ne nekih feminističnih idej.

Začeli ste leta 2016. Kako to, da pred tem tak dogodek ni potekal, čeprav je splav na Hrvaškem uzakonjen že preko 50 let? Kaj se je takrat spremenilo?

Ne vem. V času razvijanja demokracije morda nismo bili vajeni takšnih pohodov. Čeprav smo poznali cerkvene procesije, je Pohod za življenje nekaj drugega. Gre za družbeno iniciativo. Iskreno ne vem, kako to, da se tega nismo domislili prej. Ideja je prišla s strani druge pro-life organizacije in ker smo takšne Pohode za življenje že poznali iz ZDA in drugih evropskih držav, smo se hitro pridružili. Po svoje mi je žal, da nismo začeli že prej, je pa res, da smo bili zaposleni z drugimi stvarmi.

Je pa v petih letih, odkar ga organiziramo, dogodek močno zrastel. Zdaj ga organiziramo že v večini večjih in nekaterih manjših mestih na Hrvaškem. Vsako leto k nam prihajajo ljudje iz različnih koncev, ki nas prosijo, da jim pomagamo organizirati Pohod za življenje tudi pri njih.

Mislim, da je zelo pomembno, da ljudje živijo v skladu s svojim prepričanjem in da si vzamejo čas, da pridejo na Pohod in prostovoljno sodelujejo in tako prenesejo vedenje o pomenu življenja tudi do tistih, ki ga še nimajo.

Že opažate kakšne rezultate po petih letih Pohoda za življenje?

Opažamo več pozitivnih učinkov. Čeprav so mediji o pro-life gibanju poročali kot o nečem negativnem, čeprav brez argumentov, je javnost spoznala, kdo so ljudje, ki prihajajo na Pohod za življenje. To so običajni državljani, mladi in stari, mnogi med njimi zelo izobraženi. Celotna družba se je začela zavedati, da imajo močne argumente za svoja stališča, ko zahtevajo zaščito človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.

To temo smo prinesli v družbeno sfero, da se o njej govori in tako so na dan prišli nekateri prej skriti problemi. Denimo, da je 70 % žensk, ki so naredile splav, to naredilo pod pritiskom svojih partnerjev, mož ali drugih družinskih članov, ali pa da so se za to odločili iz ekonomskih razlogov. Pokazalo se je, da potrebujejo ženske več časa za premislek o splavu ter izvedeti več o tem, kako njihov otrok izgleda.

Preden smo začeli s Pohodi za življenje, so v redkih debatah, ki so sploh bile na to temo, nekatere feministke govorile o nerojenem otroku kot zgolj o skupku celic, ki da ni človek. Danes takšnih neumnosti ne slišimo več. Slišimo sicer druge neumnosti, ampak imamo tudi priložnost, da nanje odgovorimo.

Naš največji argument so fotografije razvoja človeka. Fotografije, ki pokažejo, kako je izgledal tudi vsakdo izmed nas.

Naš največji argument so fotografije razvoja človeka. Fotografije, ki pokažejo, kako je izgledal tudi vsakdo izmed nas.

Kako hrvaška družba sprejema Pohod za življenje in pro-life delovanje? Je to nekaj dobrodošlega, se ljudje zgražajo?

Splošna javnost Pohod za življenje sprejema zelo dobro. Vsako leto je odziv večji in boljši. Vse več ljudi zavzema moderno stališče, da je treba spoštovati pravico vsakega človeka do življenja, ne glede na to, kako težko je to v nekaterih okoliščinah. Druga zgodba pa je pri medijih in politikih.

Žal mnogi mediji tako na Hrvaškem kot v drugih državah ne predstavljajo več ljudi, ampak namesto tega skušajo kreirati javno mnenje na podlagi zelo selektivne izbire predstavljenih informacij in včasih celo prek lažnih novic.

Vidimo pa tudi veliko novinarjev, ki se spreminjajo, saj vidijo fotografije in razumejo, da se življenje človeka začne s spočetjem, da mu od 18. dneva dalje že bije srce, da se v maternici premika in ima takrat, ko je splav še vedno dovoljen, že razvite vse organe. Po zaslugi Pohoda za življenje resnica prihaja do ljudi.

V Sloveniji je ena izmed večjih televizijskih postaj lanskega Pohoda za življenje ni pokrivala z izgovorom, da ne pokrivajo dogodkov, ki nasprotujejo ustavno zagotovljenim pravicam. Ste imeli na Hrvaškem tudi kakšen takšen odziv s strani medijev?

K sreči takšnih izkušenj nimamo. Je pa takšno ravnanje povsem neprofesionalno. Splav ni človekova pravica. Gre za laž, ki jo širijo nekatere feministične skupine in zagovorniki splava. Običajno gre za skupine, ki jih financira Planned Parenthood, največja organizacija za opravljanje splavov. Oni financirajo veliko lobistov in nevladnih organizacij, ki skušajo prikazati splav kot človekovo pravico. Ampak enostavno to pač ni res.

Kako se lahko ena televizija kar odloči, da javnost o tem dogodku ne sme biti obveščena? Gre za tipičen primer cenzure. To smo imeli v komunizmu. Vi ste morda premladi, da bi to videli, ampak jaz se tega dobro spomnim. Imeli smo partijo, ki je odločila, kaj je resnica in urednik je temu moral slediti. Medij tako ni kazal, kaj se dogaja v družbi, ampak je ustvarjal neko lažno sliko družbe, lagal o številkah in potvarjal dejstva.

To je zelo nevarno in žal mi je, da se to dogaja v Sloveniji. Začne se s takim dogodkom, vprašanje pa je, kje se konča. Česa vsega še televizija ne prikazuje, ker meni, da javnost o tem ne sme biti obveščena?

Prepričanje, da je splav človekova pravica je precej široko sprejeto prepričanje v institucijah Evropske unije in nekaterih državah. Zakaj menite, da prihaja do tako močnega pritiska za splav brez vsakršnih omejitev, vse tja do rojstva?

Mislim, da je več razlogov. Eden izmed njih je zagotovo denar. Klinike za splave in organizacije kot je Planned Parenthood z izvajanjem splava, prodajo abortivnih tabletk in podobno obrnejo velike količine denarja.

Drug razlog je ideologija. Določene stranke in skupine vsiljujejo svojo ideologijo na celotno družbo. Gre za agresiven feministični pristop. Danes živimo v času, ko naslednice žensk, ki so se borile za pravice žensk, ženske, ki se z njimi ne strinjajo, obravnavajo slabše, kot so nas kadarkoli obravnavali moški. Nesprejemljivo bi moralo biti, da je nekdo neargumentirano napaden s strani kogarkoli, ampak nekateri tako nabirajo politične točke.

Tretjo skupino pa sestavljajo ljudje, ki so iskreno prepričani, da ni druge poti za pomoč ženski v stiski, kot da opravi splav in da je pravica do končanja življenja nerojenega otroka pomembna za svobodo. Naša komunikacija je primarno usmerjena na to skupino, ker deluje z dobrimi nameni, pa naj bodo še tako čudni. Brez kritične presoje sprejemajo zgodbice, ki jim jih prodajata prvi dve skupini, ki sta tukaj zaradi denarja in ideologije.

Mi ljudem želimo dati argumente, potem pa naj sami sprejmejo odgovorno in informirano odločitev. Če nekdo potem še vedno meni, da je prav, da konča človeško življenje med nosečnostjo, potem naj sprejme tudi odgovornost in se ne izgovarja na druge, češ da vsi menijo, da je to prav. Ne strinjamo se vsi s tem.

Mi tudi vedno komuniciramo spoštljivo. Ne le z besedami, tudi s srcem. Tudi do tistih, ki se ne strinjajo z nami. Naši nasprotniki pa pogosto uporabljajo napadalen pristop. Opažamo ženske, profesionalne feministke, ki živijo od feminizma, ki napadajo in žalijo ženske na Pohodu za življenje.

S takim ravnanjem se ne strinjam. Vsakdo naj sprejema lastne odločitve, obravnava druge s spoštovanjem in se bori z argumenti. Na tak način mi skušamo graditi mostove.

Poleg Pohoda za življenje, uporabljate še kakšne druge metode v boju proti prvima dvema skupinama, ki ju omenjate?

Veliko načinov je, kako lahko izboljšujemo našo družbo in večina teh, ki smo udeleženi na Pohodu za življenje, se udejstvuje tudi v drugih pro-life aktivnostih. Pomagamo ženskam v stiski, svetujemo parom in staršem glede vzgoje otrok, odpiramo priložnosti za mlade družine, da si uredijo boljše stanovanjske pogoje, borimo se za demografske ukrepe, sodelujemo s skupinami, ki so vključene v iniciativo 40 dni za življenje in molijo posebej v ta namen. Skratka na različne načine smo vključeni v dejavnosti, ki podpirajo že rojene otroke in ljudi, ki so že med nami.

O zakonodaji povezani s splavom se ne nameravamo pogovarjati dokler javnosti ne postane jasno, da se življenje začne s spočetjem in vsakdo dobi priložnost, da vidi fotografije in posnetke nerojenega otroka in vidi, da je to otrok, fantek ali punčka, sin ali hčerka.

Vse te iniciative, ki pokrivajo vsa področja življenja, povezane skupaj spreminjajo mišljenje in srca ljudi. In sčasoma bodo spremenile tudi zakonodajo. Ampak o zakonodaji povezani s splavom se ne nameravamo pogovarjati, dokler javnosti ne postane jasno, da se življenje začne s spočetjem in vsakdo dobi priložnost, da vidi fotografije in posnetke nerojenega otroka in vidi, da je to otrok, fantek ali punčka, sin ali hčerka.

Odgovornost družbe do teh ljudi je enaka kot pri drugih ranljivih skupinah. In zdi se mi čudovito biti del skupnosti, ki se bori za življenje v vseh oblikah, tako za kakovost kot za ljubezen in odgovornost.

Bo po vašem mnenju kdaj nastopil trenutek, ko boste vi ali vaši nasledniki lahko rekli – zdaj Pohod za življenje ni več potreben, dosegli smo, kar smo želeli s tem doseči?

Ne vem (smeh). Je pa res, da Pohodi za življenje potekajo tudi v državah, kjer je življenje zaščiteno od spočetja, denimo na Poljskem. Vedno je še kaj, kar lahko izboljšamo. Vedno je dobro biti aktiven in se boriti za svobodo.

V družbi je treba tudi ozavestiti pomen mater in očetov, ki z vzgojo otrok družbi prispevajo na drugačen način. Sama sem denimo aktivna kot zdravnica, podjetnica in delavka v nevladnih organizacijah in na tak način prispevam družbi. Ampak poleg tega sem rodila in z možem vzgojila tudi štiri fante, ki so zdaj že odrasli možje in tudi sami prispevajo v družbi. Ta vidik starševstva je treba priznati na družbenem nivoju za vse, ki vlagajo čas, ljubezen, trud, znanje, žrtev in denar za vzgojo novih članov naše družbe. Tega naša družba zaenkrat še ne prepoznava in zato mislim, da bomo vedno potrebovali Pohod za življenje.

Vsako leto imate tudi posebno sporočilo. Kaj želite z njim sporočiti?

Vsako leto naslovimo neko področje. Denimo, da je pravica do življenja osnovna človekova pravica, brez katere padejo tudi vse druge človekove pravice. Potem smo se dotaknili diskriminacije in opozorili, da so nerojeni otroci največja diskriminirana skupina, ker njihove pravice niso spoštovane, samo zato, ker se ne morejo sami braniti.

Vsako leto želimo ljudem podati znanje z enega področja in poudariti določen vidik pro-life gibanja.

Je kakšna politična stranka na Hrvaškem, ki se zavzema za življenje in je uvrstila pro-life sporočila v svoj program?

So nekatere manjše stranke, ki imajo v svojem programu pro-life držo in to so dobre novice, dober začetek. Žal pa največje hrvaške stranke tega še nimajo v programu. Za vodilno levo stranko je to po svoje pričakovano, žal pa tudi vodilna krščansko-demokratska stranka ni pro-life usmerjena.

Pohod za življenje na Hrvaškem ne poteka le v Zagrebu, ampak tudi v drugih mestih. Je bilo težko organizacijo prenesti tudi v druga mesta?

Pravzaprav je bilo zelo enostavno. Prvi Pohod za življenje v Zagrebu je bil velik dogodek. Prišlo je 15.000 ljudi. Iz tega je potem sledila organska rast. Kontaktirali so nas ljudje iz Splita, ki so bili na zagrebškem Pohodu za življenje ali pa so dogajanje spremljali po televiziji in rekli, da bi radi imeli Pohod za življenje tudi v Splitu. In potem smo jim pomagali pri organizaciji.

Podobno je bilo tudi z drugimi mesti. Vsako leto kakšnega dodamo in za prihodnje leto so nas že kontaktirali tudi nekateri novi, tako da prihodnje leto pričakujemo, da se bosta pridružili  vsaj še eno ali dve dodatni mesti. Gre za povsem organsko rast, ki prihaja od ljudi.

V soboto bo potekal Pohod za življenje tudi v Sloveniji. Kaj sporočate Slovencem, ki prihajajo na Pohod za življenje?

Zelo sem vesela, da se Slovenija premika v pravo smer. Mislim, da je zelo pomembno, da si ljudje vzamejo čas in prevzamejo odgovornost, da v javnosti pokažejo, da se ne strinjajo s praksami, zakoni in stališči, ki ne priznavajo človečnosti in pravice do življenja vsakega človeka od samega začetka.

Veselim se tega dogodka in čestitam vsem prostovoljcem in organizatorjem. Mislim, da bi morali vztrajati v delu in molitvi v stvareh, ki jih je treba narediti. In nekoč bomo zagotovo videli sadove tega dela. Trdo in dobro delo vedno rodi sadove. Včasih ne tako hitro, kot bi si želeli. Mediji jih verjetno ne bodo obeležili, ampak komu mar za to. Mi vidimo rezultate in to nas osrečuje. To prinaša boljše življenje za veliko žensk, mater, očetov, otrok in družin v prihodnosti. In to je tisto, kar šteje.