Željka Markić: Če si želimo močnih, pokončnih ljudi, moramo okrepiti družine (2. del)

Foto: U ime obitelji

V prvem delu intervjuja z Željko Markić, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali predvsem o Pohodu za življenje na Hrvaškem in ozadju njegove organizacije. V drugem delu pa odpiramo pogled na širšo družbeno situacijo in vlogo kristjanov v družbi, od družinskega referenduma do aktivnosti v medijih, politiki in civilni družbi.

Imate kakšne podatke o tem, koliko ljudi na Hrvaškem spoštuje življenje od spočetja do naravne smrti?

Raziskav na to temo nismo izvajali, kar pa vidimo, je, da na tisoče in deset tisoče ljudi sodeluje na pohodih za življenje. Za vsakim, ki pride na pohod za življenje, pa je še pet, deset, morda več takih, ki zaradi različnih razlogov nanj ne pridejo, in to védenje nas navdaja z veseljem.

Ne glede na to, kakšen je odstotek tistih, ki se z nami strinjajo, pa je pomembno, da stalno vztrajamo na poziciji, da se ne strinjamo s tem, kar današnja družba počne nerojenim otrokom.

V vsakih okoliščinah nepravičnosti so ljudje, ki nadaljujejo boj za pravičnost, in sčasoma to obrodi sadove.

Podobno je bilo s suženjstvom. Trajalo je dolgo časa, da je družba razumela, da imamo vsi ljudje dostojanstvo. Dolgo so bili ljudje, ki so trdili, da temnopolti niso ljudje, ker imajo drugačno barvo kože. Danes komaj verjamemo, da je nekoč nekdo tako razmišljal. Ampak to trditev so mnogi v preteklosti zlorabljali za to, da so druge ubijali, mučili ali pa izkoriščali za ekonomski profit.

Potomci tistih, ki so se proti suženjstvu borili, so danes ponosni na to, da so se njihovi predniki borili proti temu konceptu. In vem, da bodo nekoč tudi potomci tistih, ki bodo prišli na Pohod za življenje v Ljubljani, ponosno povedali, da so bili njihovi predniki med tistimi, ki so se borili proti nehumani obravnavi nerojenih otrok in za njihovo zaščito. In to je pomembno. V vsakih okoliščinah nepravičnosti so ljudje, ki nadaljujejo boj za pravičnost, in sčasoma to obrodi sadove.

Še preden ste začeli s Pohodom za življenje, ste leta 2013 uspešno vodili tudi referendum o družini, s katerim ste v hrvaško ustavo zapisali, da je družina utemeljena na zakonski zvezi moža in žene. Zakaj se vam je zdelo to tako pomembno?

Orodje referenduma smo izbrali, ker smo ljudem želeli dati priložnost, da povedo, kar mislijo, na demokratičen način. Hkrati smo s tem obvezali vlado, takrat je bila na oblasti leva vlada trenutnega predsednika države Zorana Milanovića, da je morala spoštovati odločitev ljudi.

Kdor ne zavzema politično korektnih stališč, je skoraj povsod po svetu agresivno napaden. To je pot v totalitarizem.

Danes pogosto vidimo, da ljudje jasno in glasno izražajo, kaj si želijo, vendar jih politične strukture, ki naj bi jih predstavljale, ignorirajo. Opažamo zmanjševanje svobodnega, demokratičnega prostora. Tudi to smo naslovili s tem referendumom. Tukaj je vsakdo imel priložnost povedati, kaj misli o tem vprašanju.

In izkazalo se je, da 70 % Hrvatov želi, da je zakonska zveza zveza moža in žene. Povedali so, da se ne strinjajo, da bi istospolni pari posvajali otroke in da to ni dobro za otroke. To je realnost. Ne morejo zdaj mediji razlagati, da skoraj nihče tako ne razmišlja in da nas je zelo malo. In to naše prepričanje podpira vse več raziskav, ki dokazujejo, da je v interesu otroka, da ga vzgajata oče in mama ali pa par, ki je čim bolj podoben temu, ki mu je dal življenje.

Pomembno je, da se upremo politiki, ki nas zatira in nam diktira, kako bi morali razmišljati, ali pa celo trdi, da tako razmišljamo, čeprav ne. Kdor ne zavzema politično korektnih stališč, je skoraj povsod po svetu agresivno napaden. To je pot v totalitarizem. Ko se ljudje ne smejo svobodno, spoštljivo in argumentirano izraziti, smo na poti v totalitarizem, kakršne smo že videli v preteklosti.

Skoraj vsak peti Hrvat je podpisal pobudo za referendum, čeprav vam je večina medijev nasprotovala. Kako vam je uspelo?

Drži. Zbrali smo dvakrat toliko podpisov, kot je bilo zahtevano, v dveh tednih. Kar smo naredili, je bilo, da smo ljudem dali priložnost, da izrazijo, kar želijo povedati. Odprli smo komunikacijski kanal, potem pa so ljudje poskrbeli, da je referendum uspel. Ljudje so prepoznali svojo odgovornost, da morajo javno povedati to, kar mislijo.

Iz močnih družin prihajajo pokončni ljudje. Če si torej želimo pokončne, močne ljudi, moramo okrepiti družine.

Kljub temu, da ima Hrvaška eno najzahtevnejših referendumskih ureditev v Evropi, kljub temu, da so nas napadali iz vladajoče stranke in s strani različnih skupin, ki so nam nasprotovale, kljub temu, da je večina medijev o nas poročala negativno in je dajala prednost našim nasprotnikom, smo uspeli. Takšno stanje je sicer nepravično, ampak kaže, da se je vredno boriti.

Vaš referendum se je zgodil približno leto dni po prvem slovenskem družinskem referendumu. So med obema referenduma kakšne vzporednice?

Naš referendum je sledil uspešni kampanji proti uvedbi spolne vzgoje v javne šole. Šlo je za poskus uvedbe povsem neznanstvene, ideološke, zelo škodljive vsebine v šolo, ki bi veliko otrokom močno škodovala. Takrat se je vključilo veliko staršev in socialistični vladi smo preprečili, da bi to uvedla v šolo.

Na roko nam je šla tudi sprememba referendumske zakonodaje. Hrvaška se je takrat pripravljala na vstop v Evropsko unijo, kar je bilo treba potrditi z referendumom. Zakon o referendumu je takrat določal, da je referendum veljaven samo, če glasuje vsaj polovica volivcev. Vodilni politiki so se bali, da tega pogoja ne bi dosegli in posledično ne bi mogli vstopiti v Evropsko unijo, zato so to določbo umaknili. In tako smo potem izkoristili priložnost in še mi organizirali referendum na temo, ki se nam je zdela pomembna – zakonska zveza, otroci in družina.

V pripravah smo stopili v stik z vodilnimi organizatorji referendumske kampanje v Sloveniji in oni so nam bili v veliko pomoč. Pri organizaciji našega referenduma smo uporabili izkušnje iz Slovenije. No, zdaj pa mi s svojimi izkušnjami pomagamo pri organizaciji Pohoda za življenje v Sloveniji. Dobro je, da si lahko delimo dobre izkušnje in sodelujemo.

Po zmagi na referendumu se niste ustavili. Kaj je sledilo referendumski zmagi?

Referendum je le ena oblika izražanja državljanske volje. Mi smo nadaljevali z izražanjem te volje na različne načine, prek raznih iniciativ in aktivnosti. Odprli smo spletni portal narod.hr, kamor objavljamo novice, podatke o raziskavah in dogodkih in tako informiramo ljudi. Ljudem pomagamo razumeti stvari takšne, kakršne so in skušamo ohranjati njihovo svobodno izbiro.

Svoboda izbire je danes močno omejena. Zdi se, da lahko izbiramo vse, ampak v resnici lahko izbiramo le nepomembne stvari. Lahko izbiramo, kakšne čevlje bomo nosili, ali pa obleke. Lahko izbiramo med različnimi mejkapi. Ko pa govorimo o življenju, spremembah v družbi, solidarnosti, boju proti korupciji, prostih nedeljah za trgovce, tukaj pa so naše možnosti zelo omejene. Te stvari so pomembne za svobodno in dobro družbo, ustvarjeno za svobodne ljudi. Naše delo se tako nadaljuje.

Kako pomembno je za družbo, da ima močno civilno družbo, orientirano v družinske vrednote?

Za družbo je pomembno, da imamo močne in dobre družine. Ljudi, ki živijo svoja življenja tako dobro, kolikor je mogoče. Popolna družina ne obstaja in vsaka je drugačna glede na to, kako si organizira življenje in kako živi.

Kristjani zapostavljamo svojo vlogo v družbi.

Čeprav so si različne, pa so si vse srečne družine po svoje tudi podobne, ker se njihovi člani medsebojno spoštujejo in si pomagajo rasti v močne in zadovoljne odrasle osebe. Že zdrava kmečka pamet nam pove, da je temu tako, in to podpirajo tudi različne znanstvene raziskave. Iz močnih družin prihajajo pokončni ljudje. Če si torej želimo pokončne, močne ljudi, moramo okrepiti družine. Tako enostavno je to.

Vprašanje pa je, kaj si želijo tisti, ki sprejemajo politične odločitve. Si želijo šibke ali močne državljane? Žal se mi zdi, da večinoma želijo šibke državljane, ki veliko kupujejo in trošijo ter veliko gledajo televizijo. Ne želijo si ljudi, ki bi prihodnost vzeli v svoje roke.

Ste kot organizacija V imenu družine ali pa morda vi osebno razmišljali, da bi se vključili v politiko?

Sama sem razmišljala o tem. Nekateri moji sodelavci so se tudi politično angažirali. Jaz pa sem se odločila, da nadaljujem delo v civilni družbi, ker menim, da gre za zelo pomembno delo. Tako ljudi lahko dosežem na drugačen način in jih obogatim – z resnico in lepoto življenja.

Nekaj najslabšega, kar se dogaja v naši družbi, je porast depresije, ki jo zaznava tudi medicina. Depresija je duševna bolezen, ki je v največjem porastu. Žalostno je, da se nam to dogaja v družbi, kjer imamo na dosegu roke dovolj virov, da bi dobro živeli. Ni nam treba ves dan k hiši nositi vode ali skrbeti le za osnovne življenjske potrebe. Naša življenja so v primerjavi z življenjem v nerazvitih državah bistveno lažja.

Ampak nekateri želijo, da bi uživali le te, materialne dobrine. Čeprav je dobro biti v poziciji, ko imaš dovolj stvari za življenje, pa to ni dovolj. Želim si, da bi bila Hrvaška država, kjer bi ljudje lahko bili tako ekonomsko zadovoljeni, kot tudi da bi živeli izpolnjeno življenje. Življenje, kjer živiš za to, kar misliš, da je pomembno. V tem vidim poslanstvo svojega delovanja v civilni družbi.

Kako gledate na vlogo kristjanov v družbi in politiki? Pogosto se zdi, da se izogibamo udejstvovanju v politiki in družbi. Se kristjani zavedamo svoje vloge v družbi ali jo zapostavljamo?

Vsekakor to vlogo zapostavljamo. Za to je več razlag. Po eni strani je vprašanje motivacije. Če ne razumeš pomena udejstvovanja v družbi in politiki, potem je žrtev, ki jo moraš za to sprejeti, zelo visoka. V mislih imam čas, ki ga nameniš za politično delo, ki bi ga sicer lahko preživel z družino, za karierno izpopolnjevanje ali pa za stvari, ki te osrečujejo v življenju na splošno. Po demokratizaciji mnogi ljudje pomena političnega delovanja niso razumeli.

Hkrati so mnogi ljudje v politiki še iz prejšnjega sistema, pa tudi mlajši, ki so tam enostavno zato, da bi se okoristili. Da bi prišli do denarja in vzvodov moči. Tam niso zato, da bi naredili nekaj dobrega za ljudi, ki jih predstavljajo. To je velik problem.

Odgovor na to je boj proti korupciji in zlorabi politike za lastno okoriščanje. Prav tako pa je rešitev tudi v večji vključenosti poštenih in iskrenih ljudi, ki so ekonomsko neodvisni in ne gredo v politiko samo po višjo plačo, ampak ker želijo narediti nekaj dobrega.

Pomembno je, da se kristjani oz. katoličani zavedamo, da ima Katoliška cerkev zelo jasno stališče glede pomena sodelovanja kristjanov tako v političnem kot sicer v javnem življenju. Cerkev nas v uradnih dokumentih vzpodbuja, da se udejstvujemo. Boj za dobrobit ljudi je nekaj dobrega.

Željka Markić je zdravnica, podjetnica, novinarka in aktivistka.

Po končani medicinski fakulteti je delovala kot novinarka in vojna dopisnica med hrvaško domovinsko vojno ter kasneje kot urednica na različnih televizijah. Posnela je več dokumentarnih filmov. Sodelovala je z organizacijo Human Rights Watch. Bila je prva predsednica stranke Hrvaška Rast in podpredsednica Glasu staršev za otroke. Odprla je hrvaško podružnico mednarodnega združenja Marijini obroki, ki hrani preko 700.000 otrok v najrevnejših delih sveta.

Kot članica organizacijskega odbora organizacije V imenu družine (U ime obitelji) je koordinirala največji državljanski referendum za zapis definicije zakonske zveze kot zveze moža in žene v hrvaško ustavo. Zbrali so 750.000 podpisov (Hrvaška ima 4 milijone prebivalcev) in na referendumu tudi uspeli. Zadnjih pet let aktivno sodeluje tudi pri pripravi Pohoda za življenje (Hod za život) na Hrvaškem. Skupaj z možem vodi podjetje za raziskovanje kliničnih zdravil.

2 komentarja

  1. V politiko bi se moralo vključiti več poštenih in iskrenih ljudi, ki želijo narediti nekaj dobrega
    ———–
    Jezusovo življenje je zgled, kaj se zgodi, ko pošteni in iskreni ljudje hočejo narediti nekaj dobrega. Razlega se klic: Križaj ga!

    Dobri ljudje ljubijo barabe. Zgledov za to je nešteto.

  2. Trenutno imamo v vladi dovolj dobrih ljudi in dobrih politikov, ki peljejo stvari v pravo smer.Moj krog ljudi, ki jih neizmerno cenim, so preverjeno dobri ljudje ( že prej so bili, ko še ni bilo samost.Slovenije) in ni slučaj, da ravno oni podpirajo vlado. Poznam pa zagane tipe, tudi v sorodstvu, ki so se izkazali v tivljenju za velike egoiste.Ti na levici begajo od stranke do stranke, vedno razočarani, mediji pa poskrbijo, da desnico odklanjajo. Moj pogled, iz moje izkušnje.Navigator, tudi jaz imam Kristusa za zgled!

Komentiraj