Žebelj v krsto medijskega zakona

Predlog zakona o medijih, ki bi na zakonodajno raven uvedel medijsko cenzuro, očitno doživlja neslaven konec. V uvodu današnje seje je kar 62 od 63 glasujočih poslank in poslancev podprlo predlog, da se umakne z dnevnega reda seje. Žebelj v krsto zakonu, ki ga je pripravila ministrica za kulturo Asta Vrečko, torej. Vsaj v trenutni obliki.

Umik predloga z dnevnega reda so predlagali kar koalicijski poslanci sami, saj so očitno ugotovili, da ne pije vode, opozicija pa jim je z veseljem pritrdila. Kot je pojasnila vodja poslanske skupine Svoboda Nataša Avšič Bogovič, je »družbeno odgovorno«, da se pred dokončnim sprejemom zakona opravi dodaten razmislek o pripombah.

Alenka Jeraj iz SDS pa je poudarila, da umik zakona iz obravnave podpirajo, ker je ta »slab, nedomišljen in škodljiv«. Po njeni oceni gre za politično-ideološki projekt celotne vladne koalicije, ki bi moral biti odločno zavrnjen. Koalicija razpravo o njem prelaga na poznejši čas, da bi otežili vse morebitne odzive, morda tudi veto državnega sveta ali zbiranje podpisov za referendum.

Predlog že vse od njegovega sprejetja na vladi doživlja hude kritike tako politične kot strokovne javnosti. Strokovnjak za odnose z javnostmi Dejan Verčič ga je označil za zastarelega, škodljivega in nepotrebnega, odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak pa za »demonstracijo politične slepote, birokratske pameti in njene omejenosti«.

Novinar Peter Jančič je opomnil, da zakon onemogoča manjše medije, vlogo tožilcev in sodišča pa dodeljuje kar vladnim inšpektorjem. Direktorica Planet TV Špela Pirnat pa je med drugim izpostavila, da nacionalna televizija predstavlja nelojalno konkurenco komercialnim televizijam, saj ima tudi po novem zakonu do 15 odstotkov oglaševalskega prostora, medtem ko je marsikje na tujem oglaševanje na nacionalnih televizijah prepovedano ali zelo omejeno.

Svoje je dodala tudi zakonodajno-pravna služba, ki je obsežne pripombe na predlog zajela na kar 50 straneh. Med drugim je opozorila na nejasnost njegovih določb, ki omogočajo arbitrarno ravnanje, posebej pa izpostavila spornost dela o spletnih vplivnežih z vidika ustavnega načela zakonitosti.